1., 2. a) Zakaj je bila Ana nesrečna, ko se je pripravljala na potovanje? b) Kaj se lahko naučimo iz Anine zgodbe?

ANA je bila polno zaposlena s pripravami na potovanje in je skušala čim manj razmišljati o težavah. To naj bi bil srečen čas. Njen mož Elkana je imel navado, da je vsako leto z vso družino odpotoval v Šilo, da bi sodeloval pri čaščenju v svetem šotoru. Jehova je želel, da bi bili takšni dogodki vir radosti. (Beri 5. Mojzesova 16:15.) In Ani so bila takšna praznovanja nedvomno že od otroštva v veselje. Toda v zadnjih letih se je zanjo marsikaj spremenilo.

² Bila je blagoslovljena z možem, ki jo je ljubil. Vendar je Elkana imel še eno ženo. Ime ji je bilo Penina, in kot je videti, je bila odločena Ani greniti življenje. Penina je ugotovila, kako bi lahko celo ob teh vsakoletnih priložnostih Ano hudo žalila. S čim? Toda kar je še pomembnejše, kako je Ani njena vera v Jehova pomagala, da je vztrajala v okoliščinah, ki so bile pogosto videti nevzdržne? Če se spoprijemaš z okoliščinami, ki ti jemljejo veselje v življenju, se te utegne Anina zgodba še posebej dotakniti.

3., 4. Kateri veliki težavi je imela Ana in zakaj sta ji bili obe izziv?

³ Biblija razkrije dve veliki težavi v Aninem življenju. Prvo je Ana še lahko nekako obvladovala, druge pa sploh ne. Prva je bila ta, da je živela v poligamnem zakonu, in to skupaj z žensko, katera jo je sovražila. Druga je bila ta, da ni mogla imeti otrok. To je mučno za vsako žensko, ki si želi otroka, v Aninem času in takratni kulturi pa je bilo kaj takega vzrok za neutolažljivo žalost. Vsaka družina je računala na potomstvo, ki bo nadaljevalo družinsko ime. Na neplodnost so gledali kot na veliko ponižanje in sramoto.

⁴ Ana bi svoje breme morda lažje nosila, če ne bi bilo Penine. V poligamnem zakonu je nenehno prihajalo do težav. Rivalstvo,  spori in srčne bolečine so bili na dnevnem redu. Ta navada je bila velik odklon od monogamije, ki jo je Bog vpeljal v edenskem vrtu. (1. Mojz. 2:24) Biblija torej prikaže poligamijo v žalostni luči, bridek opis življenja v Elkanovi družini pa je očiten dokaz tega.

5. Zakaj je Penina hotela, da Ana trpi, in kaj je v ta namen delala?

⁵ Elkana je bolj ljubil Ano. Glede na judovsko izročilo se je najprej poročil z Ano in čez nekaj let je vzel še Penino. Ta je bila na Ano strašno ljubosumna in je svoji tekmici v mnogočem povzročala trpljenje. Bila je v veliki prednosti pred Ano, saj je lahko imela otroke. Rojevala jih je enega za drugim ter ob tem postajala vse bolj domišljava. Namesto da bi sočustvovala z Ano in jo tolažila v njeni stiski, je drezala v njeno najobčutljivejšo točko. Biblija pravi, da jo je »neusmiljeno zbadala in jo vznemirjala«. (1. Sam. 1:6) Peninino ravnanje je bilo namerno. Želela je prizadeti Ano, in uspelo ji je.

6., 7. a) Zakaj morda Ana ni povedala Elkanu celotne zgodbe, čeprav jo je on skušal potolažiti? b) Ali je to, da je bila Ana neplodna, pomenilo, da ji Jehova ni bil naklonjen? Pojasni. (Glej podčrtno opombo.)

⁶ Kot je videti, se je Penina najraje znašala nad Ano ob vsakoletnem potovanju v Šilo. Elkana je Penininim številnim otrokom – »vsem njenim sinovom in hčeram« – dal delež od žrtve, darovane Jehovu. Ljubljeni Ani pa je dal poseben del. Ljubosumna Penina se je takrat nad Ano vedla tako gospodovalno in jo spominjala na njeno neplodnost, da je uboga ženska samo še jokala in izgubila ves tek. Elkana je očitno opazil, da je njegova draga Ana potrta in da nič ne je, zato jo je skušal potolažiti. »Ana,« jo je vprašal, »zakaj jokaš, zakaj ne ješ in zakaj je tvoje srce žalostno? Ali ti nisem jaz boljši od desetih sinov?« (1. Sam. 1:4–8)

⁷ Elkana je bil pozoren mož in je uvidel, da je Anina užaloščenost povezana z njeno neplodnostjo. In Ana je gotovo cenila njegova ljubeča zagotovila, da jo ima rad. * Vendar Elkana ni omenjal Peninine zlobnosti, niti v biblijski pripovedi ne piše, da bi mu Ana o tem kaj sama govorila. Morda je menila, da bi bilo vse samo še slabše, če bi mu potožila  glede Penine. Ali bi Elkana res lahko kaj spremenil? Ali je ne bi Penina potem samo še bolj prezirala in ali ne bi otroci in služabniki te hudobne ženske ravnali enako? Ana bi se le čedalje bolj počutila kot izobčenka v lastnem domu.

8. Zakaj je tolažilno vedeti, da je Jehova Bog pravice, ko se spoprijemaš z navidez drobnimi zlobnimi dejanji ali krivico?

⁸ Ne glede na to, ali je bil Elkana povsem seznanjen s Penininimi navidez drobnimi zlobnimi dejanji ali ne, pa je Bog Jehova vse to videl. Njegova Beseda razkrije celotno sliko in je tako resno svarilo vsem, ki se zapletajo v dozdevno majhna dejanja, storjena iz ljubosumnosti in sovražnosti. Po drugi strani pa je lahko nedolžnim in miroljubnim ljudem, kakršna je bila Ana, v tolažbo vedeti, da Bog pravice uredi vse zadeve ob svojem času in na svoj način. (Beri 5. Mojzesova 32:4.) Morda se je tega zavedala tudi Ana, saj se je za pomoč obrnila na Jehova.

9. Kaj se naučimo iz tega, da je bila Ana pripravljena iti v Šilo, čeprav je vedela, kako se bo vedla njena tekmica?

⁹ Že v zgodnjih jutranjih urah je bilo prav živahno. Vsi, tudi otroci, so se pripravljali za potovanje. Do več kot 30 kilometrov oddaljenega Šila je ta velika družina potovala po hriboviti Efraimovi deželi. * Peš jim je to vzelo dan ali dva. Ana je vedela, kako se bo vedla njena tekmica. Vseeno pa ni ostala doma. S tem je prav do današnjih dni izjemen zgled vsem Božjim častilcem. Nikoli ni modro dopustiti, da drugi s svojim napačnim ravnanjem vplivajo na naše čaščenje Boga. Če bi to storili, bi bili prikrajšani ravno za tiste blagoslove, ki krepijo našo vztrajnost.

10., 11. a) Zakaj se je Ana, takoj ko je lahko, odpravila proti svetemu šotoru? b) Kako je v molitvi izlila srce svojemu nebeškemu Očetu?

¹⁰ Po dolgem dnevu hoje po vijugastih gorskih poteh se je številna družina končno približala Šilu. Ta kraj je ležal na hribu, vse okoli njega pa so se dvigovali še višji hribi. Ko so se približevali cilju, je Ana verjetno veliko razmišljala o tem, kaj bo v molitvi rekla Jehovu. Ob prihodu so najprej nekaj zaužili. Ana se je, takoj ko je to lahko, umaknila od drugih in se odpravila proti Jehovovemu svetemu šotoru. Tam je pri podboju sedel veliki duhovnik Eli. Toda Ana je bila s svojimi mislimi pri Bogu. Tu v svetem šotoru je bila še bolj prepričana, da bo njena prošnja uslišana. Če nihče drug ne more popolnoma razumeti njenega mučnega  stanja, pa njen nebeški Oče lahko. Njena bridkost je privrela na dan in začela je jokati.

¹¹ Med ihtenjem je v sebi govorila Jehovu. Ustnice so ji podrhtavale, ko je v mislih iskala besede, s katerimi bi izrazila svojo bolečino. Dolgo je molila in svojemu nebeškemu Očetu izlivala srce. Vendar Boga ni le prosila, naj izpolni njeno neustavljivo željo, da bi rodila potomca. Ni ji bilo samo do tega, da prejme blagoslove, ampak tudi do tega, da se za Boga razdaja, kolikor se lahko. Zato se je zaobljubila, da bo sina, če ga bo dobila, posvetila Jehovu, da naj mu služi vse življenje. (1. Sam. 1:9–11)

12. Kaj bi morali imeti v mislih glede molitve, kot je to razvidno iz Aninega zgleda?

¹² Ana je tako vsem Božjim služabnikom dala zgled glede molitve. Jehova ljubeče vabi svoje častilce, naj se nanj obračajo prostodušno, brez zadržkov, in izlijejo svoje skrbi pred njim kakor otrok, ki povsem zaupa skrbnemu roditelju. (Beri Psalm 62:8; 1. Tesaloničanom 5:17.) Apostol Peter je po navdihnjenju zapisal naslednje tolažilne besede glede molitve k Jehovu: »Zvrnite nanj vse svoje skrbi, ker mu je mar za vas.« (1. Pet. 5:7)

13., 14. a) Kaj napačnega je Eli sklenil glede Ane in zakaj? b) Kako je Ana odgovorila Eliju in se s tem izkazala za izredni zgled vere?

¹³ Toda ljudje niso tako razumevajoči in sočutni, kakor je Jehova. Ano je med jokom in molitvijo zmotil glas. Bil je Eli, veliki duhovnik, ki jo je opazoval. Dejal ji je: »Kako dolgo boš še pijana? Pojdi in se strezni!« Eli je videl Anine podrhtavajoče ustnice, njeno ihtenje in čustveni nemir. Namesto da bi jo vprašal, kaj je narobe, je na hitro sklenil, da je pijana. (1. Sam. 1:12–14)

¹⁴ Kako zelo boleče je moralo biti za Ano v teh težkih trenutkih slišati takšno neutemeljeno obtožbo, in to od človeka, ki je bil na tako spoštovanja vrednem položaju! Kljub temu se je še enkrat izkazala za hvalevredni zgled vere. Ni dovolila, da človeška nepopolnost vpliva na njeno čaščenje Jehova. Eliju je spoštljivo odgovorila in pojasnila svoje okoliščine. Odvrnil ji je, morda v ponižnejšem in mehkejšem tonu: »Pojdi v miru! Naj Izraelov Bog izpolni prošnjo, s katero si se obrnila nanj.« (1. Sam. 1:15–17)

15., 16. a) Kako je na Ano vplivalo to, da je izlila svoje srce Jehovu in ga slavila pri svetem šotoru? b) Kako lahko posnemamo Anin zgled, ko nas mučijo negativna čustva?

¹⁵ Kako je bila Ana nagrajena, ker je izlila svoje srce Jehovu in ga slavila pri njegovem svetem šotoru? V pripovedi piše: »Nato  [. . .] je šla svojo pot, jedla je in njen obraz ni bil več zaskrbljen.« (1. Sam. 1:18) V prevodu Antonína Chráska se ta del biblijske vrstice glasi: »Lice ji ni bilo več žalostno.« Začutila je olajšanje. V nekem smislu je breme svoje čustvene bolečine zvrnila na ramena, ki so neskončno širša in močnejša od njenih, na ramena svojega nebeškega Očeta. (Beri Psalm 55:22.) Ali je zanj katera težava pretežka? Ne – pretežka mu ni bila ne takrat, ne danes in mu tudi nikoli ne bo!

¹⁶ Kadar se zaradi žalosti čutimo preobremenjene, pobite ali nemočne, je dobro, da posnemamo Anin zgled in brez zadržkov spregovorimo z Bogom, za katerega Biblija pravi, da posluša molitve. (Ps. 65:2) Če bomo to storili v veri, bomo tudi mi morda izkusili, da bo našo žalost nadomestil »Božji mir, ki presega vsako misel«. (Fil. 4:6, 7)

17., 18. a) Kako je Elkana podprl Anino zaobljubo? b) Česa Penina ni več mogla narediti Ani?

¹⁷ Ana se je naslednje jutro skupaj z Elkanom vrnila k svetemu šotoru. Verjetno mu je povedala za svojo prošnjo in zaobljubo. V Mojzesovi postavi je namreč pisalo, da ima mož pravico razveljaviti zaobljubo, ki jo je njegova žena izrekla, ne da bi on v to privolil. (4. Mojz. 30:10–15) Toda ta zvesti mož ji ni nasprotoval. Z Ano sta v svetem šotoru skupaj izkazala čast Jehovu, nato pa se je družina vrnila domov.

¹⁸ Kdaj točno je Penina spoznala, da Ane ne more več prizadeti? Pripoved tega ne pove, toda besedna zveza »njen obraz ni bil več zaskrbljen« namiguje na to, da je bila Ana od takrat naprej poživljenega duha. Kakor koli že, Penina je kmalu ugotovila, da njeno zlobno ravnanje nima nobenega učinka. Sveto pismo nikoli več ne omenja njenega imena.

19. Kako je bila Ana blagoslovljena in kako je pokazala, da se je zavedala, od kod je prišel ta blagoslov?

¹⁹ Z minevanjem mesecev je Anin duševni mir prerasel v nepopisno radost. Zanosila je! V svojem veselju ni nikoli niti za trenutek pozabila, od kod je prišel ta blagoslov. Ko se je otrok rodil, je zanj izbrala ime Samuel, kar pomeni »Božje ime« in se očitno nanaša na klicanje Božjega imena, kakor je to storila Ana. Tisto leto se ni pridružila Elkanu in drugim družinskim članom, da bi šla z njimi v Šilo. Z otrokom ni odhajala od doma tri leta, dokler ga ni odstavila. Nato je zbrala moči za dan, ko naj bi se poslovila od svojega ljubljenega sina.

20. Kako sta Ana in Elkana izpolnila obljubo, ki sta jo dala Jehovu?

 ²⁰ Slovo gotovo ni bilo lahko. Ana je seveda vedela, da bo Samuel v Šilu v dobrih rokah – da bodo zanj verjetno skrbele nekatere ženske, ki so služile v svetem šotoru. Toda bil je še tako mlad – in katera mati ne hrepeni po tem, da bi bila s svojim otrokom? Ne glede na to sta Ana in Elkana pripeljala dečka, pa ne z odporom, ampak iz hvaležnosti. V Božji hiši sta darovala žrtve, nato pa privedla Samuela k Eliju in ga spomnila na zaobljubo, ki jo je Ana tam izrekla pred nekaj leti.

21. Kako je Ana s svojo molitvijo k Jehovu pokazala, da ima močno vero? (Glej tudi okvir » Dve izjemni molitvi«.)

²¹ Ana je nato izrekla molitev, ki se je Bogu zdela vredna, da jo ohrani v svoji navdihnjeni Besedi. Med branjem besed, zapisanih v 1. Samuelovi 2:1–10, boš spoznal, kako močna je bila njena vera, in to v vseh pogledih. Jehova je slavila, ker tako veličastno uporablja svojo moč – ima neprekosljivo sposobnost, da poniža ošabne in blagoslovi zatirane, poleg tega lahko posamezniku vzame življenje ali pa ga obvaruje pred smrtjo. Svojega nebeškega Očeta je poveličevala zaradi njegove edinstvene svetosti, pravičnosti in zvestobe. Upravičeno je lahko rekla: »Ni je skale, kakor je naš Bog.« Jehova je povsem zanesljiv, se ne spreminja ter je pribežališče vsem stiskanim in obupanim, ki se k njemu obračajo po pomoč.

22., 23. a) Zakaj smo lahko prepričani, da je Samuel odrastel v veri, da sta ga starša imela rada? b) Kako je Jehova še blagoslovil Ano?

²² Mladi Samuel je brez dvoma imel izjemno prednost, da je imel mater, ki je tako močno verovala v Jehova. Čeprav jo je med odraščanjem seveda pogrešal, se ni nikoli čutil pozabljenega. Ana je vsako  leto prišla v Šilo in mu prinesla brezrokavno tuniko, da bi jo nosil pri služenju v svetem šotoru. Vsak šiv je bil odsev njene ljubezni do sina in skrbi zanj. (Beri 1. Samuelova 2:19.) Kar predstavljamo si lahko, kako dečku nadene novo tuniko, jo pogladi ter ga milo gleda, medtem ko mu govori prijazne in spodbudne besede. Samuel je bil blagoslovljen z zares čudovito materjo. Ko je odrastel, je tudi sam postal pravi blagoslov za svoje starše in za ves Izrael.

²³ Tudi Ana ni bila pozabljena. Jehova jo je blagoslovil s plodnostjo in Elkanu je rodila še pet otrok. (1. Sam. 2:21) Verjetno pa je bil njen največji blagoslov vez, ki jo je stkala s svojim Očetom, Jehovom, in ta se je skozi leta še utrdila. Naj enako velja zate, ko posnemaš Anino vero.