1. Kateri je bil morda najhujši trenutek v Petrovem življenju?

PETER ni nikoli pozabil mučnega trenutka, ko sta se z Jezusom srečala z očmi. Ali je v njegovem pogledu zaznal kakšno sled razočaranja ali očitanja? Tega ne moremo vedeti. Navdihnjena pripoved pravi le, da se je »Gospod [. . .] obrnil in pogledal Petra«. (Luk. 22:61) Toda iz tega enega pogleda je Peter razbral, kako hudo napako je naredil. Uvidel je, da je ravnokar storil točno to, kar je Jezus napovedal, in sicer to, kar je sam zase trdil, da ne bo nikoli storil – zatajil svojega ljubljenega Gospoda. To je bilo Petrovo najslabše dejanje, morda najhujši trenutek v najslabšem dnevu njegovega življenja.

2. Česa se je moral naučiti Peter in kako nam lahko koristi njegova zgodba?

² Vendar ni bilo vse izgubljeno. Ker je bil Peter človek z izjemno vero, je še vedno imel možnost, da popravi svoje napake in se od Jezusa nauči eno najpomembnejših reči, namreč odpuščanja. Tudi vsak od nas potrebuje ta pouk, zato se pridružimo Petru na njegovi trnovi poti učenja te lastnosti.

3., 4. a) Katero vprašanje je Peter postavil Jezusu in kaj je Peter morda mislil? b) Kako je Jezus pokazal Petru, da je nanj vplivalo stališče, ki je bilo razširjeno v tistih dneh?

³ Peter je pred približno pol leta v svojem domačem kraju Kafarnaum pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Gospod, kolikokrat se lahko moj brat pregreši proti meni, da bi mu jaz še odpustil? Do sedemkrat?« Peter je verjetno mislil, da je velikodušen. Konec koncev so verski voditelji v tistih dneh učili, da se lahko posamezniku odpusti samo trikrat! Jezus je odvrnil: »Ne do sedemkrat, temveč do sedeminsedemdesetkrat.« (Mat. 18:21, 22)

⁴ Ali je Jezus hotel reči, da naj Peter vodi evidenco o napakah, ki jih kdo stori proti njemu? Ne, s tem da je Petrovih 7 spremenil v 77, je pravzaprav rekel, da nam bo ljubezen preprečevala, da bi glede odpuščanja postavljali meje. (1. Kor. 13:4, 5) Jezus  je pokazal, da je na Petra vplivalo trdosrčno in neodpustljivo stališče, razširjeno med ljudmi v tistih dneh, stališče, zaradi katerega so odpuščali podobno, kakor če bi vodili blagajniški dnevnik. Bog pa je pri odpuščanju drugačen, je širokosrčen in velikodušen. (Beri 1. Janezovo 1:7–9.)

5. Kdaj se o odpuščanju lahko največ naučimo?

⁵ Peter Jezusu ni ugovarjal. Toda ali mu je Jezusov pouk res segel do srca? Včasih se o odpuščanju največ naučimo takrat, ko se zavemo, kako obupno ga sami potrebujemo. Zato se vrnimo k dogodkom, ki so vodili do Jezusove smrti. V tistih težkih urah je Peter proti svojemu Gospodu storil veliko reči, zaradi katerih je potreboval njegovo odpuščanje.

6. Kako se je Peter odzval, ko je Jezus skušal apostole poučiti o ponižnosti, toda kako je Jezus ravnal s Petrom?

⁶ Bil je nadvse pomemben večer – zadnja noč Jezusovega življenja na zemlji. Jezus je svoje apostole moral poučiti še o marsičem, na primer o ponižnosti. V tem je dal sam zgled, tako da jim je ponižno umil noge, kar je bila običajno naloga služabnikov, ki so opravljali najnižja dela. Peter je kot prvo podvomil o primernosti tega Jezusovega početja. Nato ni pustil, da mu to stori. Nazadnje pa je celo vztrajal, da naj mu poleg nog umije še roke in glavo! Jezus ni izgubil potrpljenja, ampak je mirno pojasnil pomembnost in pomen tega, kar dela. (Jan. 13:1–17)

7., 8. a) Kako je Peter spet preizkusil Jezusovo potrpežljivost? b) Kako je bil Jezus še naprej prijazen in odpustljiv?

⁷ Kmalu zatem je Peter spet preizkusil Jezusovo potrpežljivost. Apostoli so se spustili v prepir o tem, kdo med njimi je največji. V ta nečastni dogodek, v katerem je prišel do izraza človeški ponos, je bil gotovo vpleten tudi Peter. Jezus je kljub temu prijazno popravil njihovo mišljenje in jih celo pohvalil za tisto, kar so naredili dobro, namreč da so zvesto hodili za svojim Gospodom. Toda napovedal je, da ga bodo vsi zapustili. Peter je odvrnil, da ga ne bo zapustil, niti če bi moral zaradi tega umreti. Vendar je Jezus napovedal ravno nasprotno, in sicer da bo Peter še to noč, preden bo petelin dvakrat zapel, svojega Gospoda trikrat zatajil. Peter zatem Jezusu ni le oporekal, temveč se je tudi bahal, da se bo izkazal zvestejšega od vseh drugih apostolov! (Mat. 26:31–35; Mar. 14:27–31; Luk. 22:24–28; Jan. 13:36–38)

⁸ Ali je bil Jezus na tem, da izgubi potrpljenje s Petrom? Ne, v vsem tem težavnem času je pri svojih nepopolnih apostolih  iskal dobro. Vedel je, da ga bo Peter zatajil, vendar je dejal: »Jaz sem molil zate, da ne bi izgubil vere. Ti pa, ko se boš nekoč vrnil, utrjuj svoje brate.« (Luk. 22:32) S tem je izrazil prepričanje, da si bo Peter duhovno opomogel in da bo zopet zvesto služil. Kako prijazen in odpustljiv je bil!

9., 10. a) Zakaj je moral biti Peter v vrtu Getsemani opomnjen? b) Na kaj nas morda spomni Petrov primer?

⁹ Peter je kasneje v vrtu Getsemani moral biti večkrat opomnjen. Jezus je njega ter Jakoba in Janeza prosil, naj medtem, ko bo molil, bedijo. Bil je v hudi čustveni stiski in je potreboval podporo, toda Peter in druga dva učenca so se vedno znova pogreznili v spanec. Jezus je v sočutnem in odpustljivem tonu dejal: »Duh je sicer voljan, toda meso je šibko.« (Mar. 14:32–41)

¹⁰ Nedolgo zatem je prišla množica ljudi z baklami, meči in gorjačami. To je bil trenutek, ki je zahteval previdnost in preudarnost. Toda Peter je meni nič tebi nič stopil v akcijo, zavihtel meč proti glavi Malha, sužnja velikega duhovnika, in mu odsekal uho. Jezus je Petra mirno pokaral, sužnja ozdravil in pojasnil načelo nenasilja, po katerem se njegovi sledilci ravnajo vse do danes. (Mat. 26:47–55; Luk. 22:47–51; Jan. 18:10, 11) Peter je proti svojemu Gospodu do sedaj storil že kar nekaj reči, zaradi katerih je potreboval njegovo odpuščanje. Njegov primer nas lahko spomni na to, da vsi pogosto grešimo. (Beri Jakob 3:2.) Le kdo od nas ne potrebuje Božjega odpuščanja prav vsak dan? Vendar za Petra noči še zdaleč ni bilo konec. Najhujše ga je šele čakalo.

11., 12. a) S čim je Peter pokazal precej poguma, ko je bil Jezus aretiran? b) Zakaj v Petrovem zgledu ne vidimo tega, kar je sam zase trdil, da bo storil?

¹¹ Jezus je tistim, ki so prišli ponj, rekel, da naj apostolom pustijo oditi, če iščejo njega. Peter je nemočno gledal, kako so Jezusa zvezali. Nato je pobegnil in enako so storili tudi drugi apostoli.

¹² Peter in Janez sta se med begom ustavila, morda blizu hiše nekdanjega velikega duhovnika Ana, kamor so Jezusa najprej odvedli na zaslišanje. Ko so Jezusa peljali od tam, sta mu Peter in Janez sledila, vendar »v precejšnji razdalji«. (Mat. 26:58; Jan. 18:12, 13) Peter ni bil strahopetec. Gotovo je potreboval nemalo poguma, da mu je sploh sledil. Tisti, ki so Jezusa prijeli, so bili oboroženi, in Peter je že ranil enega od njih. Toda sedaj v Petrovem zgledu ne vidimo takšne zvestovdane ljubezni, kot je sam trdil, da jo ima – da je pripravljen tudi umreti s svojim Gospodom. (Mar. 14:31)

13. Kako je edino pravilno slediti Kristusu?

 ¹³ Podobno kakor Peter mnogi danes skušajo hoditi za Kristusom »v precejšnji razdalji«, torej tako, da jih nihče ne bi opazil. Toda kot je sam Peter pozneje napisal, lahko Kristusu pravilno sledimo le tako, da smo mu karseda blizu, da ne glede na posledice v vsem posnemamo njegov zgled. (Beri 1. Petrovo 2:21.)

14. Kako je Peter preživel nočne ure med Jezusovim sojenjem?

¹⁴ Peter je s previdnimi koraki nazadnje prišel do vhoda ene najbolj impozantnih zgradb v Jeruzalemu. To je bil dom bogatega in vplivnega velikega duhovnika Kajfa. Takšna bivališča so bila običajno zgrajena okoli dvorišča, spredaj pa so bila dvoriščna vrata. Peter je dospel do teh vrat, vendar mu niso dovolili vstopiti. Janez, ki je poznal velikega duhovnika in je že bil notri, je pristopil k vratarici in jo pregovoril, da je Petra spustila naprej. Videti je, da Peter ni ostal skupaj z Janezom, niti ni skušal priti v hišo, da bi bil ob strani svojemu Gospodu. Ostal je na dvorišču, na katerem je nekaj sužnjev in služabnikov v teh hladnih nočnih urah ždelo ob ognju in opazovalo, kako so krive priče zoper Kristusa prihajale v zgradbo, v kateri je potekalo sojenje, in odhajale iz nje. (Mar. 14:54–57; Jan. 18:15, 16, 18)

15., 16. Pojasni, kako se je izpolnila Jezusova prerokba o tem, da bo Peter Jezusa trikrat zatajil.

¹⁵ Ob svetlobi ognja je služkinja, ki je Petra spustila noter, tega lahko bolje videla. Prepoznala ga je. Obtožujoče je rekla: »Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem!« Petra je to povsem presenetilo – zanikal je, da pozna Jezusa, in se je celo pretvarjal, da ne ve, o čem služkinja govori. Stopil je bližje k veži, da bi bil čim bolj neopazen, toda tam ga je opazila neka druga služkinja in poudarila isto dejstvo: »Ta človek je bil z Jezusom Nazaréčanom.« Peter je prisegel: »Ne poznam tega človeka!« (Mat. 26:69–72; Mar. 14:66–68) Morda je ravno tedaj, ko je Jezusa drugič zatajil, zaslišal petje petelina, a je bil preveč vznemirjen, da bi se spomnil Jezusove prerokbe, izrečene pred nekaj urami.

¹⁶ Malo zatem je Peter še vedno obupno skušal odvrniti pozornost od sebe. Toda približalo se mu je več ljudi, ki so bili na dvorišču. Eden od njih je bil sorodnik Malha, sužnja, ki ga je Peter ranil. Ta je Petru rekel: »Mar te nisem videl z njim na vrtu?« Peter jih je hotel prepričati, da se motijo. Zato je glede te zadeve začel prisegati. Očitno je govoril, da naj ga zadene prekletstvo, če laže. Tokrat je Peter tretjič zanikal, da pozna Jezusa. Komaj so te besede prišle iz njegovih ust, se je oglasil petelin – to noč ga je Peter slišal že drugič. (Jan. 18:26, 27; Mar. 14:71, 72)

17., 18. a) Kako se je Peter odzval, ko mu je postalo jasno, kako hudo se je izneveril svojemu Gospodu? b) Kakšne misli so morda obhajale Petra?

 ¹⁷ Jezus je ravno prišel ven na balkon in pogledal na dvorišče. V tem trenutku, ki je opisan v uvodu tega poglavja, so se njegove oči srečale s Petrovimi. Petru je postalo jasno, kako hudo se je izneveril svojemu Gospodu. Povsem skrušen pod težo lastne krivde je zapustil dvorišče. Odtaval je na mestne ulice, obsijane z bledo svetlobo zahajajoče polne lune. Po licih so mu polzele solze. Pred očmi so se mu prikazovali minuli dogodki. Zlomil se je in se bridko razjokal. (Mar. 14:72; Luk. 22:61, 62)

¹⁸ Posameznika po takem prestopku zlahka prevzame misel, da je njegov greh prehud, da bi mu lahko bilo odpuščeno. Morda so podobne misli obhajale tudi Petra. Ali je takšno razmišljanje pravilno?

19. Kako se je Peter počutil zaradi svojega prestopka, toda kako vemo, da se ni vdal obupu?

¹⁹ Težko si je zamisliti, kolikšno bolečino je Peter čutil ob zori, potem ko je zatajil Jezusa. In dogodki, ki so se zvrstili zatem, so jo samo še povečali. Kako si je moral očitati, ko je Jezus kasneje tistega dne po dolgih urah mučenja umrl! Petra je moralo biti groza, ko je pomislil, da je še pridal h Gospodovim bolečinam, in to ravno zadnji dan njegovega človeškega življenja. Toda ni se vdal obupu, pa naj je bila njegova žalost še tako velika. To vemo, ker je bil kmalu zopet skupaj s svojimi duhovnimi brati. (Luk. 24:33) Nedvomno so vsi apostoli obžalovali svoje ravnanje v tisti temni noči in so drug drugega vsaj malo potolažili.

20. Kaj se lahko naučimo iz ene od Petrovih najmodrejših odločitev?

²⁰ Pravzaprav je bila to ena Petrovih najmodrejših odločitev. Kadar se zgodi, da Božji služabnik zagreši prestopek, ni najpomembnejše, kako hudo je grešil, temveč kako trdno se je odločen pobrati in popraviti napako. (Beri Pregovori 24:16.) Peter je pokazal iskreno vero, ko se je družil s svojimi brati, čeprav je bil čisto na tleh. Ko je kdo pobit zaradi žalosti ali obžalovanja, ga morda vleče, da bi se osamil, vendar je to nevarno. (Preg. 18:1) Takrat je modro, da ostane blizu sovernikom in si obnovi duhovne moči. (Heb. 10:24, 25)

21. Kaj je Peter izvedel, ker je bil skupaj s svojimi duhovnimi brati?

 ²¹ Ker je bil Peter skupaj s svojimi duhovnimi brati, je izvedel pretresljivo novico, da Jezusovega trupla ni več v grobu. Z Janezom sta stekla proti grobu, kjer je bil Jezus pokopan in ki je imel zapečaten vhod. Janez je bil verjetno mlajši, zato je tja prišel prvi. Ko je videl, da je grob odprt, se je obotavljal vstopiti. S Petrom pa ni bilo tako. Čeprav je bil še ves zasopel, je šel naravnost noter. Grob je bil prazen! (Jan. 20:3–9)

22. Kaj je pregnalo vsako sled žalosti in dvomov v Petrovem srcu?

²² Ali je Peter verjel, da je bil Jezus obujen? Sprva ne, pa čeprav so zveste ženske poročale, da sta se jim prikazala angela in jim oznanila, da je bil Jezus obujen od mrtvih. (Luk. 23:55–24:11) Toda do konca tega dne je v Petrovem srcu izginila vsaka sled žalosti in dvomov. Jezus je živel, sedaj kot mogočno duhovno bitje! Prikazal se je vsem svojim apostolom. Še prej pa je storil nekaj drugega, nekaj osebnega. Apostoli so tistega dne rekli: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu!« (Luk. 24:34) Podobno je apostol Pavel kasneje pisal o tem izjemnem dnevu, ko se je Jezus »prikazal Kefu, nato pa še dvanajsterim«. (1. Kor. 15:5) Kefa in Simon sta drugi imeni za Petra. Jezus se je tega dne prikazal Petru – očitno, ko je bil ta sam.

23. Zakaj je za kristjane, ki danes zagrešijo prestopek, dobro, da se spomnijo Petrovega primera?

²³ Biblija molči glede podrobnosti o tem ganljivem snidenju. Poznata jih edino Jezus in Peter. Samo predstavljamo si lahko, kako prevzet je bil Peter, ko je svojega ljubljenega Gospoda znova videl živega ter mu je lahko izlil svojo bolečino in obžalovanje. Bolj kot vse na svetu si je želel odpuščanja. Le kdo bi lahko podvomil, da mu je Jezus odpustil, in to velikodušno? Za kristjane, ki danes zagrešijo prestopek, je dobro, da se spomnijo Petrovega primera. Nikoli ne bi smeli misliti, da nam Bog ne more odpustiti. Jezus popolnoma posnema svojega Očeta, ki velikodušno odpušča. (Iza. 55:7)

24., 25. a) Opiši, kaj se je dogajalo, ko je Peter ponoči lovil ribe na Galilejskem jezeru. b) Kakšen je bil Petrov odziv na čudež, ki ga je Jezus naredil naslednje jutro?

²⁴ Jezus je svojim apostolom naročil, naj odidejo v Galilejo. Tam so se z njim znova srečali. Ko so prispeli, se je Peter odločil, da gre na Galilejsko jezero lovit ribe. Pridružili so se mu še  nekateri drugi. Peter je bil zopet na jezeru, kjer je preživel dobršen del svojega življenja, preden je spoznal Jezusa. Škripanje čolna, pljuskanje valov in držanje grobe ribiške mreže, vse to se je zdelo tako domače in pomirjujoče. Toda vso noč niso ujeli niti ene ribe. (Mat. 26:32; Jan. 21:1–3)

²⁵ Ob jutranjem svitu pa je tem ribičem z obale zaklical neki človek in jim rekel, naj mreže vržejo na drugo stran čolna. Naredili so tako in ven povlekli velik ulov – 153 rib! Peter je vedel, kdo je ta človek. Skočil je s čolna in odplaval proti obali.  Tam je Jezus svojim zvestim prijateljem dal jesti ribo, pečeno na žerjavici. Osredinil se je na Petra. (Jan. 21:4–14)

26., 27. a) Katero priložnost je Jezus trikrat dal Petru? b) Kako je Jezus Petru dokazal, da mu je povsem odpustil?

²⁶ Jezus je Petra vprašal, ali svojega Gospoda ljubi »bolj kakor te« – očitno je imel v mislih ribe, ki so jih ujeli. Ali je Peter v srcu bolj ljubil ribištvo kakor Jezusa? Peter je svojega Gospoda trikrat zatajil. Zdaj mu je Jezus dal priložnost, da pred svojimi prijatelji trikrat potrdi, da ga ima rad. Ko je Peter to storil, mu je Jezus povedal, kako naj to ljubezen tudi kaže: tako, da sveti službi daje prednost pred vsem drugim ter da hrani, krepi in pase Kristusovo čredo, njegove zveste sledilce. (Luk. 22:32; Jan. 21:15–17)

²⁷ S tem je Jezus potrdil, da je Peter njemu in njegovemu Očetu še vedno veliko pomenil. Peter naj bi imel dragoceno vlogo v občini pod Kristusovim vodstvom. Kako močan dokaz, da mu je Jezus povsem odpustil! Nedvomno je takšno usmiljenje Petra ganilo in si ga je vzel k srcu.

28. Kako je Peter živel skladno s svojim imenom?

²⁸ Peter je svojo nalogo zvesto opravljal mnoga leta. Utrjeval je svoje brate, tako kot mu je Jezus zapovedal na večer pred svojo smrtjo. Prijazno in potrpežljivo je pasel in hranil Kristusove sledilce. Ta mož, Simon, je živel skladno z imenom Peter oziroma Skala, ki mu ga je nadel Jezus – postal je neomajen, močan in zanesljiv moški, ki je širil dober vpliv v občini. Veliko dokazov o tem najdemo v dveh ljubečih Petrovih pismih, ki sta postali dragoceni biblijski knjigi. Ti pismi pokažeta, da Peter ni nikoli pozabil tega, kar se je od Jezusa naučil o odpuščanju. (Beri 1. Petrovo 3:8, 9; 4:8.)

29. Kako lahko posnemamo Petrovo vero in usmiljenje njegovega Gospoda?

²⁹ Ta pouk upoštevajmo tudi mi. Ali vsak dan prosimo Boga, naj nam odpusti mnoge napake? Ali zatem sprejmemo njegovo odpuščanje in verjamemo, da nas to lahko očisti? In ali odpuščamo ljudem okoli sebe? Če tako ravnamo, posnemamo Petrovo vero in usmiljenje njegovega Gospoda.