1.–3. Kako se Jezus loči od svojih apostolov in katera vprašanja se nam postavijo?

 APOSTOLI kar ne želijo, da bi se končalo. Pretekli tedni so bili zanje polni razburljivih dogodkov. Jezusovo vstajenje je njihov najgloblji obup spremenilo v neizmerno veselje. Jezus se že 40 dni prikazuje svojim sledilcem ter jih uči in spodbuja. Tokrat pa se pojavi zadnjič.

² Apostoli so skupaj z Jezusom na Oljski gori in kar požirajo vsako njegovo besedo. Ko Jezus neha govoriti – in zdi se, da kar prehitro – dvigne roke in jih blagoslovi. Nato se začne dvigati z zemlje! Medtem ko se dviga v nebo, ga apostoli opazujejo. Na koncu ga zakrije oblak. Ni ga več, oni pa še naprej gledajo v nebo. (Luk. 24:50; Apd. 1:9, 10)

³ Ta dogodek je za Jezusove apostole prelomnica. Kaj bodo storili zdaj, ko je njihov Gospodar, Jezus Kristus, odšel v nebesa? Lahko smo prepričani, da jih je Gospodar pripravil, da bodo lahko nadaljevali  delo, ki ga je sam začel. Kako pa jih je za to pomembno nalogo usposobil in kako so se odzvali? Kako se to tiče današnjih kristjanov? Spodbudne odgovore na ta vprašanja bomo našli v prvem poglavju Apostolskih del.

4. Kako Luka začne svoje poročilo v knjigi Apostolska dela?

⁴ Luka svojo pripoved začne z nagovorom Teofilu, istemu človeku, kateremu je že prej napisal evangelij. a Da bi se razumelo, da je to poročilo nadaljevanje prvega, Luka v uvodu na kratko obnovi dogodke, ki jih je zapisal v sklepu svojega evangelija. Tokrat to naredi z drugimi besedami in dodatnimi podrobnostmi.

5., 6. a) Kaj je Jezusovim sledilcem pomagalo ohranjati močno vero? b) Zakaj lahko rečemo, da vera današnjih kristjanov temelji na mnogih prepričljivih dokazih?

⁵ Kako bodo lahko Jezusovi sledilci ohranili močno vero? V Apostolskih delih 1:3 beremo, da se jim je Jezus »velikokrat prikazal, tako da ni bilo nobenega dvoma, da je živ«. V Svetem pismu je samo »ljubljeni zdravnik« Luka uporabil besedo, ki se prevaja z »ni bilo nobenega dvoma«. (Kol. 4:14) Gre za izraz, ki so ga uporabljali v strokovnih medicinskih zapisih in pomeni dokaz, ki je nazoren, prepričljiv in zanesljiv. Jezus je priskrbel takšne dokaze. Svojim sledilcem se je večkrat prikazal, včasih enemu ali dvema, včasih vsem apostolom, ob neki priložnosti pa več kot 500 vernikom. (1. Kor. 15:3–6) Zares ni bilo nobenega dvoma!

⁶ Podobno tudi današnji pravi kristjani nimamo nobenih dvomov, saj naša vera temelji na veliko prepričljivih dokazih. Ali imamo dokaze, da je Jezus živel na zemlji, umrl za naše grehe in bil obujen? Seveda! Zanesljiva poročila očividcev, zapisana v Božji navdihnjeni Besedi, nam priskrbijo vse potrebne prepričljive dokaze. Ko takšna poročila preučujemo in ob tem molimo, nam to lahko vero zelo okrepi. Zapomnimo si, da se pristna vera od naivnosti razlikuje ravno po trdnih dokazih. Prava vera pa je nujna, da bi dosegli večno življenje. (Jan. 3:16)

7. Kakšen zgled je dal Jezus svojim sledilcem glede poučevanja in oznanjevanja?

⁷ Jezus je tudi »govoril o Božjem kraljestvu«. Razložil je na primer prerokbe, ki so kazale, da bo moral Mesija trpeti in umreti. (Luk. 24:13–32, 46, 47) Potem ko je pojasnil svojo vlogo Mesija, se je osredotočil na Božje kraljestvo, saj je bil bodoči kralj tega Kraljestva.  Kraljestvo je bilo vedno tema njegovega oznanjevanja in tudi današnji Jezusovi sledilci pri oznanjevanju poudarjamo to temo. (Mat. 24:14; Luk. 4:43)

8., 9. a) Kateri dve napačni zamisli so imeli Jezusovi apostoli? b) Kako je Jezus pomagal apostolom popraviti njihovo razmišljanje in kaj se iz tega naučimo mi?

⁸ Ko so se apostoli zbrali na Oljski gori, so bili še zadnjič skupaj z Jezusom na zemlji. Z velikim zanimanjem so ga vprašali: »Gospod, ali boš zdaj obnovil kraljestvo v Izraelu?« (Apd. 1:6) S tem vprašanjem so odkrili, da imajo dve napačni zamisli. Prva je bila ta, da bo Božje kraljestvo obnovljeno v Izraelu na zemlji. Druga pa, da bo obljubljeno Kraljestvo zavladalo kar takoj. In kako jim je Jezus pomagal popraviti takšno razmišljanje?

⁹ Jezus je verjetno vedel, da bo njihova prva napačna zamisel kmalu popravljena. Pravzaprav so bili njegovi sledilci samo deset dni zatem priče rojstvu novega naroda, duhovnega Izraela. Tudi poseben odnos, ki ga je Bog imel z izraelskim narodom, naj bi se kmalu končal. Glede druge napačne zamisli pa jih je Jezus prijazno opomnil: »Ni vaša stvar, da bi vedeli, kdaj se bo kaj zgodilo, saj je samo Oče pristojen, da določa čase ali dobe.« (Apd. 1:7) Jehova določa, kdaj je pravi čas, da se izpolni njegov namen. Jezus sam je pred svojo smrtjo rekel, da takrat ni niti Sin vedel »dneva in ure«, ko bo prišel konec, ampak »samo Oče«. (Mat. 24:36) Če danes kristjani postanejo pretirano zaskrbljeni, kdaj bo prišel konec te stvarnosti, pravzaprav skrbijo za reči, ki se jih ne tičejo.

10. Kakšno stališče so imeli apostoli in zakaj naj bi jih v tem posnemali?

¹⁰ Vendar moramo paziti, da ne bi na Jezusove apostole, ki so imeli močno vero, gledali zviška. Opomin so ponižno sprejeli. In kar je še pomembnejše, čeprav je njihovo vprašanje izviralo iz napačnega razmišljanja, so s tem pokazali, da imajo pravo stališče. Jezus je svojim sledilcem nenehno prigovarjal: »Bedite.« (Mat. 24:42; 25:13; 26:41) Apostoli so bili duhovno budni in so željno pričakovali kakšen dokaz, ki bi kazal na to, da bo Jehova kmalu ukrepal. Takšno stališče moramo imeti tudi mi danes. Pravzaprav je to v teh odločilnih »zadnjih dneh« še toliko bolj nujno. (2. Tim. 3:1–5)

11., 12. a) Katero nalogo je Jezus dal svojim sledilcem? b) Zakaj je primerno, da je Jezus v povezavi z oznanjevanjem omenil svetega duha?

¹¹ Jezus je apostole spomnil, na kaj naj bi bili predvsem pozorni. Rekel je: »Ko bo na vas začel delovati sveti duh, boste dobili moč in pričevali boste o meni v Jeruzalemu, po vsej Judeji in Samaríji ter do skrajnega konca zemlje.« (Apd. 1:8) Novica o Jezusovem vstajenju naj bi se  najprej oznanila v Jeruzalemu, kjer so Jezusa tudi umorili. Od tam naj bi se sporočilo razširilo po vsej Judeji, nato Samariji in zatem še daleč naokrog.

¹² Povsem primerno je, da je Jezus svojim sledilcem omenil oznanjevalsko nalogo šele zatem, ko jim je ponovno obljubil, da jim bo pomagal po svetem duhu. V knjigi Apostolska dela je to eno od več kot 40 mest, kjer se pojavlja besedna zveza »sveti duh«. Ta razburljiva svetopisemska knjiga vedno znova poudarja, da brez pomoči svetega duha ne moremo izpolniti Jehovove volje. Zato je zelo pomembno, da za tega duha redno prosimo v molitvi. (Luk. 11:13) Zdaj ga potrebujemo bolj kot kdaj prej.

13. Kako obsežna je naloga oznanjevanja, ki jo ima današnje Božje ljudstvo, in zakaj naj bi jo opravljali goreče?

¹³ »Do skrajnega konca zemlje« danes pomeni nekaj čisto drugega, kot je pomenilo nekoč. Kljub temu smo Jehovove priče, kot smo spoznali že v prejšnjem poglavju, to oznanjevalsko nalogo sprejele z vsem srcem. Zavedamo se, da Bog hoče, da bi dobro novico o njegovem Kraljestvu slišali vsakršni ljudje. (1. Tim. 2:3, 4) Ali tudi ti zavzeto sodeluješ pri tem delu, ki rešuje življenja? Nikjer ne boš našel dela, ki bi te bolj zadovoljilo in ti bolj izpolnilo življenje! Jehova ti bo dal potrebno moč, da ga boš lahko opravil. V knjigi Apostolska dela boš izvedel več o tem, katere metode naj bi uporabil in kako naj bi na to delo gledal, da bi bil bolj učinkovit.

14., 15. a) Kaj sta angela rekla glede Kristusove vrnitve in kaj sta s tem mislila? (Glej tudi podčrtno opombo.) b) Zakaj lahko rečemo, da se je Kristus vrnil »ravno tako«, kot je odšel?

¹⁴ Na začetku tega poglavja je pisalo, da se je Jezus dvignil z zemlje in da ga nihče ni mogel videti. Enajst apostolov pa je kar stalo in gledalo v nebo. Nato sta se prikazala angela in jih blago opomnila: »Galilejci, zakaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil z vami in je bil vzet v nebo, bo prišel ravno tako, kot ste ga videli iti v nebo.« (Apd. 1:11) Ali sta angela hotela reči, da se bo Jezus vrnil v istem telesu, kot to učijo nekatere religije? Ne, nista. Kako to vemo?

¹⁵ Angela nista rekla, da se bo Jezus vrnil ravno takšen oziroma v takšni obliki, ampak »ravno tako« oziroma na tak način. b Kako pa je Jezus odšel? Ko sta angela spregovorila, ga ni bilo več mogoče videti. Samo teh nekaj ljudi oziroma samo apostoli so videli, da je Jezus zapustil zemljo in odšel v nebesa k svojemu Očetu. Podobno naj bi bilo ob Kristusovi vrnitvi. In tako tudi je. Samo tisti, ki razumejo Sveto pismo, danes vidijo, da je Jezus navzoč v kraljevski moči. (Luk. 17:20)  Opaziti moramo dokaze njegove navzočnosti in z njimi seznaniti druge, tako da bi tudi oni razumeli, v kako pomembnih časih živimo.

16.–18. a) Kaj iz Apostolskih del 1:13, 14 izvemo glede krščanskih zbiranj k čaščenju? b) Kaj se lahko naučimo od Jezusove mame Marije? c) Zakaj so krščanski shodi danes zelo pomembni?

¹⁶ Ni čudno, da so se apostoli »polni veselja vrnili v Jeruzalem«. (Luk. 24:52) Kako pa so se odzvali na Kristusovo vodstvo in navodila? Iz 13. in 14. vrstice prvega poglavja Apostolskih del izvemo, da so se zbrali v »zgornji sobi«. Poleg tega spoznamo tudi nekaj zanimivih podrobnosti o takšnih zbiranjih. V Palestini je takrat imelo veliko hiš v zgornjem nadstropju sobo, v katero se je prišlo po zunanjih stopnicah. Mogoče je bila omenjena »zgornja soba« na vrhu hiše, o kateri beremo v Apostolskih delih 12:12 in je bila last Markove mame. Kakor koli že, verjetno je šlo za preprost prostor, ki je bil primeren, da so se v njem zbrali Kristusovi sledilci. Kdo pa so bili navzoči in kaj so delali?

¹⁷ To srečanje ni bilo omejeno le na apostole, niti ne samo na moške. Navzoče so bile tudi nekatere ženske, med drugim Jezusova mama Marija. V Svetem pismu je na tem mestu Marija zadnjič neposredno omenjena. Zase ni iskala slovesa, ampak se je ponižno pridružila svojim duhovnim bratom in sestram pri čaščenju. Verjetno ji je bilo v tolažbo, da so bili zdaj z njo tudi njeni štirje sinovi, ki v Jezusa v času njegovega življenja niso verovali. (Mat. 13:55; Jan. 7:5) Po smrti in vstajenju svojega polbrata pa so se povsem spremenili. (1. Kor. 15:7)

¹⁸ Poglejmo si še, zakaj so se ti učenci zbrali: »Vsi ti so istih misli vztrajno molili.« (Apd. 1:14) Za krščansko čaščenje je bilo skupno zbiranje vedno bistvenega pomena. Zbiramo se zato, da bi se med seboj spodbujali, da bi se kaj naučili in prejeli kakšen nasvet, predvsem pa zato, da bi skupaj častili našega nebeškega Očeta, Jehova. Ko ob takšnih priložnostih k njemu molimo in mu pojemo hvalnice, ga to zelo razveseljuje, za nas pa je to nekaj zelo pomembnega. Zato nikar ne izpuščajmo teh svetih in spodbudnih shodov! (Heb. 10:24, 25)

19.–21. a) Kaj se naučimo iz tega, da je Peter imel dejavno vlogo v občini? b) Zakaj je bilo treba Juda nadomestiti in kaj se lahko naučimo iz tega, kako so se te zadeve lotili?

¹⁹ Kristusovi sledilci so se morali zdaj lotiti pomembne organizacijske zadeve. O tem je prvi spregovoril apostol Peter. (Vrstice 15–26) Ali ni tolažilno videti, kako zelo se je Peter spremenil v nekaj tednih po tem, ko je trikrat zatajil svojega Gospoda? (Mar. 14:72) Vsi smo nagnjeni h grehu in vedno znova nas je treba spominjati, da je Jehova dober in da rad odpušča tistim, ki se iskreno kesajo. (Ps. 86:5)

 ²⁰ Peter je dojel, da je treba Juda, apostola, ki je izdal Jezusa, nadomestiti z nekom drugim. Toda s kom? Novi apostol bi moral biti eden od tistih, ki so hodili za Jezusom ves čas njegovega služenja in so bili priča njegovemu vstajenju. (Apd. 1:21, 22) To je bilo v skladu z Jezusovo obljubo: »Vi, ki ste hodili za menoj, boste sedeli na 12 prestolih in sodili 12 Izraelovih rodov.« (Mat. 19:28) Očitno je bil Jehovov namen, da bi 12 apostolov, ki so hodili za Jezusom ves čas njegovega služenja na zemlji, v prihodnosti sestavljalo »12 temeljnih kamnov« Novega Jeruzalema. (Raz. 21:2, 14) Zato je Bog Petru pomagal razumeti, da se je ravno na Judu izpolnila prerokba »njegovo nadzorniško nalogo naj prevzame kdo drug«. (Ps. 109:8)

²¹ Kako pa je izbira potekala? Z metanjem žreba, kar je bilo v svetopisemskih časih nekaj običajnega. (Preg. 16:33) Vendar je to zadnjič, ko se v Svetem pismu omenja takšno žrebanje. Očitno je kasneje, ko je bil izlit sveti duh, ta metoda postala nepotrebna. Ampak upoštevaj, zakaj so uporabili žreb. Apostoli so molili: »O Jehova, ti poznaš srce vseh ljudi. Prosimo, pokaži, katerega od teh dveh si izbral.« (Apd. 1:23, 24) Želeli so, da bi izbiral Jehova. In izbran je bil Matija, verjetno eden od 70 učencev, ki jih je Jezus poslal oznanjevat. Tako je Matija postal eden od »12 apostolov«. c (Apd. 6:2)

22., 23. Zakaj bi se morali tistim, ki v občini vodijo, podrejati in jih ubogati?

²² Ta dogodek nas spominja na to, kako pomembno je, da Božje ljudstvo deluje organizirano. Tudi danes so odgovorni moški izbrani, da služijo kot nadzorniki v občini. Starešine pazljivo pregledajo svetopisemske pogoje, ki jih morajo takšni nadzorniki izpolnjevati, in pri tem molijo za vodstvo svetega duha. Zato občina na takšne moške gleda kot na postavljene po svetem duhu. Če se podrejamo njihovemu vodstvu in jih ubogamo, v občini dobro sodelujemo med sabo. (Heb. 13:17)

²³ Učenci so bili okrepljeni, ker se jim je Jezus po vstajenju prikazoval in ker so bile sprejete nekatere spremembe pri organiziranju dela. Zato so bili povsem pripravljeni za pomemben dogodek, ki je bil pred njimi. O tem dogodku bomo razpravljali v naslednjem poglavju.