1.–3. a) Zakaj so apostole pripeljali pred sanhedrin in za katero bistveno vprašanje je šlo? b) Zakaj nas to, kako so se odločili apostoli, zelo zanima?

 SODNIKI v sanhedrinu komaj krotijo svoj bes! To višje sodišče sodi Jezusovim apostolom. Zakaj pa? Veliki duhovnik Jožef Kajfa, ki predseduje sanhedrinu, jih ostro nagovori: »Ali vam nismo strogo prepovedali učiti v tem imenu?« Jezni Kajfa ne more Jezusovega imena niti izgovoriti. Potem nadaljuje: »Kaj pa ste vi naredili? S svojim naukom ste napolnili Jeruzalem! Na vsak način nam hočete naprtiti krivdo za smrt tega človeka.« (Apd. 5:28) Sporočilo je jasno: Nehajte oznanjevati, sicer se za vas ne bo dobro končalo!

² Kaj bodo apostoli naredili zdaj? Nalogo, da naj oznanjujejo, so dobili od Jezusa, njemu pa je oblast dal Bog. (Mat. 28:18–20) Ali bodo popustili strahu pred ljudmi in nehali govoriti? Ali pa bodo pogumno in neomajno še naprej oznanjevali? Bistveno vprašanje je: Ali bodo ubogali Boga ali ljudi? Apostol Peter je v imenu vseh apostolov brez omahovanja spregovoril. Njegove besede so jasne in pogumne.

³ Nas, prave kristjane, zelo zanima, kako so se apostoli odzvali na grožnje sanhedrina. Tudi mi imamo nalogo, da oznanjujemo. In pri izpolnjevanju te naloge, ki smo jo dobili od Boga, tudi mi včasih doživljamo nasprotovanje. (Mat. 10:22) Nasprotniki morda hočejo naše delo omejiti ali prepovedati. Kaj bomo naredili? Pomaga nam lahko to, da pregledamo, kako so se odločili apostoli in kakšne okoliščine so jih pripeljale pred sanhedrin. a

4., 5. Zakaj je Kajfa in druge saduceje »popadlo ljubosumje«?

⁴ Spomni se, da sta Peter in Janez, ko so jima prvič naročili, naj nehata oznanjevati, odgovorila: »Ne moreva nehati govoriti o tem, kar sva videla in slišala.« (Apd. 4:20) Po soočenju s sanhedrinom sta skupaj z ostalimi apostoli spet šla oznanjevat v tempelj. Apostoli so delali velika znamenja, na primer zdravili bolne in izganjali demone. To  so delali »v Salomonovem stebrišču«, pokritem stebrišču na vzhodni strani templja, kjer se je zbiralo mnogo Judov. Videti je, da so bili ljudje ozdravljeni že, če je nanje padla Petrova senca! Mnogi, ki so bili telesno ozdravljeni, so se odzvali tudi na besede, ki so prinašale duhovno ozdravljenje. »Vse več in več je bilo ljudi, moških in žensk, ki so začeli verovati v Gospoda in so postali učenci.« (Apd. 5:12–15)

⁵ Kajfa in versko ločino, ki ji je pripadal, in sicer saduceje, je »popadlo ljubosumje«, zato so apostole vrgli v ječo. (Apd. 5:17, 18) Zakaj so bili saduceji tako besni? Apostoli so učili, da je bil Jezus obujen, saduceji pa v vstajenje niso verjeli. Apostoli so govorili, da je lahko človek rešen samo, če veruje v Jezusa, saduceji pa so se bali rimskih povračilnih ukrepov, če bi ljudstvo imelo Jezusa za svojega voditelja. (Jan. 11:48) Nič čudnega, da so hoteli saduceji apostole utišati!

6. Kdo so danes glavni pobudniki preganjanja Jehovovih služabnikov in zakaj nas to ne bi smelo presenečati?

⁶ Tudi danes so glavni pobudniki preganjanja Jehovovih služabnikov ravno verski nasprotniki. Ti pogosto skušajo vplivati na vladne oblasti in medije, da bi utišali naše oznanjevanje. Ali naj bi bili presenečeni? Ne. Naše sporočilo razgalja krivo vero. Iskreni ljudje, ki sprejmejo svetopisemske resnice, so osvobojeni nesvetopisemskih verovanj in običajev. (Jan. 8:32) Ali je potem kaj čudnega, da naše sporočilo pri verskih voditeljih pogosto vzbuja ljubosumje in sovraštvo?

7., 8. Kako je angelova zapoved vplivala na apostole in kaj bi se morali mi vprašati?

⁷ Ko so apostoli v ječi čakali na sojenje, so se morda spraševali, ali jih bodo njihovi sovražniki usmrtili kot mučenike. (Mat. 24:9) Ponoči pa se je zgodilo nekaj, kar so najmanj pričakovali: »Jehovov angel je odprl vrata ječe«. b (Apd. 5:19) Angel jim je nato dal določno navodilo: »Pojdite v tempelj in oznanjajte ljudem.« (Apd. 5:20) Ta zapoved je apostolom zagotovila, da so ravnali pravilno. Angelove besede so verjetno okrepile njihovo odločenost, da bodo oznanjevali ne glede na to, kaj bi se zgodilo. Z močno vero in pogumom »so že ob zori vstopili v tempelj in začeli poučevati«. (Apd. 5:21)

⁸ Vsak od nas bi se moral vprašati: Ali bi tudi jaz imel takšno vero in pogum, da bi v podobnih okoliščinah še naprej oznanjeval? Moč nam lahko daje tudi to, da vemo, da temeljito pričevanje o Božjem kraljestvu podpirajo in vodijo angeli. (Apd. 28:23; Raz. 14:6, 7)

9.–11. Kako so se apostoli odzvali, ko je sanhedrin od njih zahteval, da nehajo oznanjevati, in kakšen zgled so nam s tem dali?

⁹ Kajfa in drugi sodniki v sanhedrinu so bili zdaj pripravljeni, da začnejo apostolom soditi. Ker niso vedeli, kaj se je zgodilo v ječi, so poslali tempeljske stražarje, da bi pripeljali jetnike. Samo zamisli si, kako so bili stražarji presenečeni, ko so odkrili, da jetnikov ni več, čeprav je bila ječa »zaklenjena in varovana in so pazniki stali pri vratih«. (Apd. 5:23) Načelnik tempeljske straže je kmalu izvedel, da so apostoli spet v templju in oznanjujejo o Jezusu Kristusu – da opravljajo ravno tisto delo, zaradi katerega so jih vrgli v ječo. Načelnik in stražarji so pohiteli v tempelj, da bi jetnike zbrali in jih privedli pred sanhedrin.

¹⁰ Kot smo omenili že na začetku poglavja, so besni verski voditelji apostolom jasno rekli, naj nehajo oznanjevati. Kaj pa so naredili apostoli? Peter je v imenu vseh pogumno odgovoril: »Ubogati moramo Boga, ne pa ljudi.« (Apd. 5:29) Tako so apostoli dali zgled pravim kristjanom v poznejših časih. Ko človeški vladarji prepovejo kaj, kar Bog zahteva, ali pa zahtevajo kaj, kar Bog prepoveduje, izgubijo pravico do tega, da jih ubogamo. Če nam torej danes »višje oblasti« prepovejo oznanjevati, ne bomo nehali izpolnjevati te naloge, ki nam jo je dal Bog. (Rim. 13:1) Namesto tega bomo še naprej temeljito pričevali o Božjem kraljestvu, vendar bomo pri tem previdni.

¹¹ Ne preseneča torej, da je pogumni odgovor apostolov še bolj razjezil že tako razdražene sodnike. Apostole so hoteli ubiti. (Apd. 5:33) Videti je bilo, da te pogumne in goreče priče zdaj gotovo čaka mučeniška smrt. Ampak Jehova jim je pomagal na zelo neobičajen način!

12., 13. a) Kaj je Gamaliel svetoval svojim kolegom in kaj so ti naredili? b) Kako lahko Jehova poseže v dobro svojega ljudstva in o čem smo lahko prepričani, če bi dovolil, da bi »zaradi pravičnosti morali trpeti«?

¹² Potem je spregovoril Gamaliel, ki je bil »učitelj Zakonika in zelo spoštovan  pri vseh ljudeh«. c Ta pravnik je moral biti med svojimi kolegi res zelo spoštovan, saj je stvar vzel v svoje roke in celo ukazal, »naj apostole za trenutek odpeljejo ven«. (Apd. 5:34) Gamaliel je najprej omenil nekaj preteklih vstaj, ki so hitro propadle, ko so njihovi voditelji umrli. Nato pa je sodišču resno svetoval, naj z apostoli, katerih voditelj Jezus je nedavno umrl, ravna potrpežljivo in strpno. Prepričljivo je dopovedoval: »Ne vtikajte se v te ljudi, ampak jih pustite pri miru. Če to, kar načrtujejo ali delajo, prihaja od ljudi, bo vse skupaj propadlo, če pa prihaja od Boga, jih ne boste mogli zatreti. Drugače se lahko znajdete v boju proti samemu Bogu.« (Apd. 5:38, 39) Sodniki so njegov nasvet poslušali. Vseeno pa so apostole prebičali in jim ukazali, »naj nehajo govoriti v Jezusovem imenu«. (Apd. 5:40)

¹³ Jehova lahko tudi danes priskrbi ugledne ljudi, kot je bil Gamaliel, da posredujejo v dobro njegovega ljudstva. (Preg. 21:1) S svojim duhom lahko vplivne vladarje, sodnike ali zakonodajalce navede, da ukrepajo v skladu z njegovo voljo. (Neh. 2:4–8) Če pa bi dovolil, da bi »zaradi pravičnosti morali trpeti«, smo lahko prepričani o dvojem. (1. Pet. 3:14) Prvič, Bog nam lahko dá moč, da zdržimo. (1. Kor. 10:13) In drugič, nasprotniki ne bodo mogli zatreti dela, ki ga je dal Bog. (Iza. 54:17)

14., 15. a) Kako so se apostoli odzvali na to, da so jih prebičali, in zakaj? b) Povej doživetje, ki pokaže, da Jehovovo ljudstvo vztraja z veseljem.

¹⁴ Ali je apostolom to, da so jih pretepli, vzelo pogum ali jim oslabilo odločenost? Seveda ne! Sanhedrin so zapustili veseli. (Apd. 5:41) Zakaj so bili veseli? Seveda ne zato, ker jih je od bičanja vse bolelo. Veseli so bili, ker so vedeli, da so bili preganjani zato, ker so ostali značajni Jehovu in so hodili po stopinjah svojega Vzornika, Jezusa. (Mat. 5:11, 12)

¹⁵ Tako kot naši bratje v prvem stoletju tudi mi vztrajamo z veseljem, ko trpimo zaradi dobre novice. (1. Pet. 4:12–14) Seveda ne uživamo, ko nam grozijo, nas preganjajo ali zapirajo. V veliko zadovoljstvo nam je to, da ostajamo značajni. Razmisli na primer o Henryku Dorniku, ki je več let prenašal kruto ravnanje pod dvema totalitarnima režimoma. Ta brat se spominja, da so se avgusta 1944 oblasti odločile, da njega in njegovega brata pošljejo v koncentracijsko taborišče. Njuni nasprotniki so rekli: »Ni ju mogoče prepričati v kar koli. Mučeništvo jima je v veselje.« Brat Dornik pravi: »Čeprav nisem želel biti mučenik, sem bil vesel, ker sem pogumno in dostojanstveno trpel zaradi vdanosti Jehovu.« (Jak. 1:2–4)

16. Kako so apostoli pokazali, da so trdno odločeni temeljito pričevati, in kako mi posnemamo apostole v njihovi metodi oznanjevanja?

 ¹⁶ Apostoli niso izgubljali časa, ampak so takoj začeli oznanjevati. Vsak dan so v templju in po hišah pogumno »oznanjali dobro novico o Jezusu, ki je Kristus«. d (Apd. 5:42) Ti goreči oznanjevalci so bili trdno odločeni temeljito pričevati. Upoštevaj, da so sporočilo ponesli na domove ljudi, kot jim je naročil Jezus Kristus. (Mat. 10:7, 11–14) Nedvomno jim je prav zato uspelo s svojim naukom napolniti Jeruzalem. Jehovove priče smo danes znane po tem, da v tej metodi oznanjevanja posnemamo apostole. S tem da obiščemo vsako hišo na svojem področju, jasno pokažemo, da tudi mi želimo biti temeljiti. Vsem želimo dati možnost, da slišijo dobro novico. Ali Jehova blagoslavlja naše oznanjevanje po hišah? Seveda! V tem času konca se milijoni odzivajo na kraljestveno sporočilo in mnogi od teh so dobro novico prvič slišali, ko je katera od Prič potrkala na njihova vrata.

17.–19. Do kakšnega problema, ki bi lahko vodil v razdor, je prišlo in kaj so učencem naročili apostoli, da bi ta problem rešili?

¹⁷ Mladi občini pa je zdaj grozila zahrbtna nevarnost od znotraj. Kaj je bilo to? Mnogi učenci, ki so se krstili, so bili v Jeruzalemu samo na obisku in so se želeli pred odhodom domov naučiti še več. Učenci, ki so živeli v Jeruzalemu, so z veseljem darovali denar, da bi se priskrbela hrana in druge potrebščine. (Apd. 2:44–46; 4:34–37) Takrat pa je prišlo do kočljive zadeve. »Pri vsakodnevnem razdeljevanju hrane« so zanemarjali grško govoreče vdove. (Apd. 6:1) Niso pa zanemarjali hebrejsko govorečih vdov. Videti je, da je šlo za diskriminacijo. Malo je stvari, ki bi lahko povzročile večji razdor, kot ga lahko povzroči diskriminacija.

¹⁸ Apostoli, ki so sestavljali vodstveni organ te rastoče občine, so razumeli, da ne bi bilo modro, če bi sami »zanemarjali Božjo besedo, zato  da bi delili hrano«. (Apd. 6:2) Da bi stvar rešili, so učencem naročili, naj poiščejo sedem moških, ki so »polni duha in modrosti«. Te so potem apostoli lahko postavili, da so skrbeli za to »pomembno zadevo«. (Apd. 6:3) To so morali biti usposobljeni moški, saj je poleg razdeljevanja hrane k njihovemu delu verjetno spadalo tudi upravljanje z denarjem, nakupovanje in vodenje natančne evidence. Vsi izbrani moški so imeli grška imena, da bi jih užaljene vdove morda lažje sprejele. Apostoli so premislili o priporočenih sedmih moških in glede tega molili, nato pa jih postavili, da so skrbeli za to »pomembno zadevo«. e

¹⁹ Ali tem sedmim postavljenim moškim zdaj, ko so morali skrbeti za razdeljevanje hrane, ni bilo več treba oznanjevati dobre novice? Sploh ne! Med izbranimi moškimi je bil Štefan, ki je bil pogumen in goreč oznanjevalec. (Apd. 6:8–10) Eden od teh sedmih moških je bil tudi Filip, ki je imenovan »oznanjevalec dobre novice«. (Apd. 21:8) Očitno je torej, da so ti moški še naprej goreče oznanjevali Kraljestvo.

20. Kako današnje Božje ljudstvo posnema apostole?

²⁰ Današnje Jehovovo ljudstvo posnema apostole. Moški, ki se jih priporoča za opravljanje občinskih nalog, morajo odsevati Božjo modrost in dokazovati, da nanje deluje sveti duh. Tisti, ki izpolnjujejo svetopisemske pogoje, so pod vodstvom Vodstvenega organa v občinah  postavljeni za starešine ali strežne služabnike. f (1. Tim. 3:1–9, 12, 13) Za takšne, ki izpolnjujejo te pogoje, se lahko reče, da so postavljeni po svetem duhu. Ti marljivi moški skrbijo za veliko pomembnih zadev. Starešine lahko na primer poskrbijo, da se praktično pomaga zvestim ostarelim bratom in sestram, ki potrebujejo pomoč. (Jak. 1:27) Nekateri starešine so zelo zaposleni z gradnjo kraljestvenih dvoran, organiziranjem zborovanj ali pa delajo v odborih za stike z bolnišnicami. Strežni služabniki pa skrbijo za mnoge naloge, ki niso neposredno povezane s pastirjevanjem ali poučevanjem. Vsi takšni postavljeni moški morajo obveznosti, ki jih imajo v občini in organizaciji, uravnovešati z nalogo, ki nam jo je dal Bog, z oznanjevanjem dobre novice o Kraljestvu. (1. Kor. 9:16)

21., 22. Kaj kaže, da je Jehova novonastalo občino blagoslavljal?

²¹ Ta novonastala občina je z Jehovovo pomočjo preživela preganjanje, ki je prihajalo od zunaj, in se uspešno spoprijela s problemom, ki se je pojavil znotraj nje in bi lahko povzročil razdor. Bilo je očitno, da Jehova občino blagoslavlja, saj beremo: »Tako se je Božja beseda še naprej širila in število učencev v Jeruzalemu je hitro naraščalo, tudi veliko duhovnikov je sprejelo vero.« (Apd. 6:7) V knjigi Apostolska dela je to poročilo samo eno od mnogih, ki govorijo o tem, kako je delo napredovalo. (Apd. 9:31; 12:24; 16:5; 19:20; 28:31) Tudi mi danes smo spodbujeni, ko slišimo poročila o napredku kraljestvenega oznanjevanja v drugih delih sveta.

²² Razjarjeni verski voditelji v prvem stoletju n. št. pa še niso odnehali. Na obzorju se je že kazal val preganjanja. Kmalu zatem je tarča hudega nasprotovanja postal Štefan, kar bomo videli v naslednjem poglavju.