1.–3. a) Zakaj je apostol Pavel v Atenah zelo razburjen? b) Kaj se lahko naučimo ob preučevanju Pavlovega zgleda?

 PAVEL je zelo razburjen. Je v Grčiji, v Atenah, središču učenosti, kjer so nekoč poučevali Sokrat, Platon in Aristotel. Ljudje v Atenah so zelo verni. Pavel povsod okoli sebe – v templjih, na javnih trgih in na ulicah – vidi ogromno malikov, saj so Atenčani častili različne bogove. Ve, kako na malikovanje gleda pravi Bog, Jehova. (2. Mojz. 20:4, 5) Ta zvesti apostol čuti enako – maliki se mu gnusijo!

² Po prihodu na agoro oziroma trg Pavel vidi nekaj, kar ga še posebej pretrese. Na severozahodnem koncu, blizu glavnega vhoda, je razvrščenih zelo veliko faličnih kipov boga Hermesa. Na trgu je polno svetišč. Kako bo ta goreči apostol oznanjeval v tem malikovalskem okolju? Ali bo lahko obvladoval svoja čustva in s svojimi poslušalci našel skupno točko? Ali mu bo uspelo komu pomagati, da bo začel iskati pravega Boga in ga tudi našel?

³ V Apostolskih delih 17:22–31 je zapisan Pavlov govor pred atenskimi učenjaki. Pavel je bil zelo prepričljiv, takten in sprevideven. Med preučevanjem njegovega zgleda se veliko naučimo o tem, kako lahko poiščemo skupno točko in svoje poslušalce spodbudimo k razmišljanju.

4., 5. Kje v Atenah je Pavel oznanjeval in kakšno zahtevno občinstvo ga je čakalo?

⁴ Pavel je Atene obiskal okoli leta 50 n. št. na svojem drugem misijonarskem potovanju. a Medtem ko je čakal, da Sila in Timotej prideta iz Beroje, je kot ponavadi »začel v sinagogi razpravljati z Judi«. Šel pa je tudi tja, kjer je lahko našel nejudovske prebivalce Aten, in sicer »na trg« oziroma na agoro. (Apd. 17:17) Atenska agora je ležala severozahodno od Akropole in se raztezala na približno petih hektarjih. Na tem trgu se ni samo kupovalo in prodajalo. Bil je glavni mestni trg. V nekem priročniku piše, da je bil »ekonomsko, politično in kulturno  srce mesta«. Na njem so se Atenčani radi zbirali in sodelovali v intelektualnih razpravah.

⁵ Pavel je na trgu spregovoril pred zahtevnim občinstvom. Med poslušalci so bili tudi epikurejci in stoiki, člani dveh med seboj tekmujočih filozofskih šol. b Epikurejci so verjeli, da je življenje nastalo po naključju. Njihov pogled na življenje je bil strnjen v naslednjih besedah: »Boga se ni treba bati, po smrti ni bolečine, dobro je mogoče doseči in zlo je mogoče prenesti.« Stoiki so poudarjali razum in logiko in niso verjeli, da je Bog oseba. Niti epikurejci niti stoiki niso verjeli v vstajenje, v nauk, ki so ga učili Kristusovi učenci. Jasno je torej, da filozofski pogledi teh dveh skupin niso bili združljivi z resnicami pravega krščanstva, ki jih je oznanjeval Pavel.

6., 7. Kako so se nekateri grški intelektualci odzvali na Pavlovo poučevanje in kakšen podoben odziv lahko doživimo mi?

⁶ Kako pa so se ti grški intelektualci odzvali na Pavlovo poučevanje? Nekateri so mu dali vzdevek, ki pomeni »blebetač« ali dobesedno »pobiralec semen«. (Apd. 17:18) Glede tega grškega izraza neki učenjak pravi: »S to besedo so prvotno poimenovali ptička, ki je hodil naokoli in pobiral zrnje, pozneje pa so z njo označevali ljudi, ki so na tržnici pobirali ostanke hrane in druge zavržene stvari. Še kasneje pa so jo uporabljali v prenesenem pomenu za ljudi, ki so pobirali informacije od tu in tam, in še posebej za tiste, ki takšnih informacij niso znali med seboj prav povezati.« Torej so ti učeni moški s tem pravzaprav hoteli reči, da je Pavel neumen in da samo ponavlja, kar sliši od drugih. Ampak kot bomo videli, Pavla ta žaljivi vzdevek ni prestrašil.

⁷ Danes ni nič drugače. Jehovove priče smo zaradi svojega verovanja, ki temelji na Svetem pismu, pogosto tarča zmerjanja. Na primer: Nekateri učitelji učijo, da je evolucija dejstvo, in zatrjujejo, da jo moraš sprejeti, če si pameten. Tiste, ki vanjo nočejo verjeti, pa označijo za neumne. Ko torej mi predstavljamo to, kar uči Sveto pismo, in opozarjamo na dokaze načrtnosti v naravi, hočejo takšni učeni ljudje druge prepričati, da smo »pobiralci semen«. Ampak mi se ne ustrašimo. Prepričano zagovarjamo svoje verovanje, da je življenje na zemlji delo inteligentnega Oblikovalca, Boga Jehova. (Raz. 4:11)

8. a) Kako so se na Pavlovo oznanjevanje odzvali nekateri poslušalci? b) Kaj je morda pomenilo to, da so Pavla odpeljali na Areopag? (Glej podčrtno opombo.)

⁸ Drugi, ki so poslušali Pavla, ko je oznanjeval na trgu, pa so se odzvali drugače. Sklenili so: »Menda oznanja tuje bogove.« (Apd. 17:18) Ampak ali je Pavel Atenčanom res predstavljal nove bogove? To je  bila resna zadeva, saj je spominjala na eno od obtožb, zaradi katere so pred več stoletji Sokrata obsodili na smrt. Nič čudnega, da so Pavla odpeljali na Areopag in ga prosili, naj pojasni nauke, ki so bili Atenčanom tuji. c Kako je Pavel zagovarjal svoje sporočilo pred ljudmi, ki niso poznali Svetih spisov?

9.–11. a) Kako si je Pavel prizadeval najti skupno točko s svojimi poslušalci? b) Kako lahko Pavla pri oznanjevanju posnemamo?

⁹ Spomni se, da so Pavla maliki, ki jih je videl, zelo razburili. Kljub temu malikovalskega čaščenja ni začel napadati, ampak je ostal miren. Zelo taktno si je prizadeval prepričati poslušalce, tako da je poiskal skupno točko. Rekel je: »Atenčani, vidim, da ste bolj verni kot drugi.« (Apd. 17:22) Pavel je pravzaprav ravnal modro in jih je pohvalil, ker  so bili zelo verni. Priznal je, da imajo morda nekateri, ki so sicer zaslepljeni s krivimi verovanji, sprejemljivo srce. Zavedal se je, da je prej tudi sam »delal iz nevednosti« in zato, ker ni »imel prave vere.« (1. Tim. 1:13)

¹⁰ Pavel se je osredotočal na to, kar so imeli skupnega, zato je omenil, da je opazil očiten dokaz tega, da so Atenčani verni ljudje – oltar, posvečen »Neznanemu bogu«. Kot izvemo iz nekega vira, »je bilo za Grke in druge ljudi običajno, da so oltarje posvečali ‚neznanim bogovom‘, da ne bi pri svojem čaščenju katerega od njih spregledali in ga s tem užalili«. Atenčani so s takšnim oltarjem priznavali obstoj Boga, ki ga niso poznali. Pavel pa je ta oltar izkoristil za to, da je začel govoriti o dobri novici, ki jo je oznanjeval. Pojasnil je: »In prav o tem Bogu, ki ga vi častite, čeprav ga ne poznate, vam jaz govorim.« (Apd. 17:23) Pavel je pojasnjeval spretno in tudi učinkovito. Ni oznanjeval nekega novega ali tujega boga, česar so ga nekateri obtožili. Govoril jim je o Bogu, ki ga niso poznali – o pravem Bogu.

¹¹ Kako lahko Pavla pri oznanjevanju posnemamo? Če dobro opazujemo, bomo pri človeku mogoče opazili kaj, kar nakazuje na to, da je veren, morda kak verski predmet, ki ga ima na sebi, v svojem domu ali na dvorišču. Rečemo lahko: »Vidim, da ste verni. Upal sem, da se bom lahko pogovarjal z nekom, ki ga vera zanima.« Ko mu taktno damo vedeti, da smo opazili, da je veren, lahko postavimo skupni temelj, na katerem potem gradimo. Ne pozabimo, da naš cilj ni druge vnaprej soditi na podlagi njihovega verskega prepričanja. Mnogi, ki so včasih iskreno verjeli krivim verskim naukom, so danes naši sočastilci.

12. Kako je Pavel prilagodil svoj pristop poslušalcem?

¹² Ali je Pavlu skupno točko uspelo obdržati tudi med nadaljnjim oznanjevanjem? Zavedal se je, da so njegovi poslušalci poučeni o grški filozofiji in da ne poznajo Svetih spisov, zato je svoj pristop prilagodil na več načinov. Prvič, svetopisemske nauke je predstavil tako, da jih ni neposredno navajal iz Svetih spisov. Drugič, ko je nekajkrat uporabil besedi »nas« in »smo«, je svojim poslušalcem dal vedeti, da jih razume. Tretjič, navajal je iz grške literature, in jim tako pokazal, da o nekaterih rečeh, ki jih sam uči, govorijo tudi njihovi spisi. Preučimo zdaj Pavlov prepričljivi govor. Katere pomembne resnice je Atenčanom razkril o Bogu, ki ga niso poznali?

13. Kaj je Pavel pojasnil glede nastanka vesolja in kaj je bilo sporočilo njegovih besed?

¹³ Bog je ustvaril vesolje. Pavel je rekel: »Bog, ki je naredil svet in vse, kar je na njem, je Gospodar neba in zemlje in kot tak ne prebiva v  svetiščih, ki so jih naredili ljudje.« d (Apd. 17:24) Vesolje ni nastalo po naključju. Pravi Bog je tisti, ki je vse ustvaril. (Ps. 146:6) Za Vrhovnega gospoda nebes in zemlje templji, ki so jih naredili ljudje, niso dovolj obsežni. Drugačen je od Atene in drugih božanstev. Njihova slava je bila odvisna od templjev, svetišč in oltarjev. (1. kra. 8:27) Pavlovo sporočilo je bilo jasno: pravi Bog je večji od vseh z rokami narejenih malikov, ki jih lahko najdemo v templjih, ki so jih prav tako naredili ljudje. (Iza. 40:18–26)

14. Kako je Pavel pojasnil, da Bog ni odvisen od ljudi?

¹⁴ Bog ni odvisen od ljudi. Malikovalci so ponavadi svoje kipe oblačili v razkošna oblačila, jih obsipavali z dragimi darili ali pa jim prinašali hrano in pijačo – kot da bi ti maliki takšne stvari potrebovali! Toda nekateri grški filozofi, ki so poslušali Pavla, so morda verjeli, da bog od ljudi ne potrebuje ničesar. Verjetno so se strinjali s Pavlovo izjavo, da Bog »ne potrebuje, da bi mu ljudje stregli, saj mu nič ne manjka«. Stvarnik ne potrebuje nobene materialne stvari, ki bi mu jo ljudje lahko dali. Pravzaprav on ljudem »daje življenje, omogoča jim dihanje in jih oskrbuje z vsem«, tudi s soncem, dežjem in rodovitno prstjo. (Apd. 17:25; 1. Mojz. 2:7) Zato Bog, ki sam daje, ni odvisen od ljudi, ki prejemajo.

15. Kako se je Pavel lotil prepričanja Atenčanov, da so Grki boljši od drugih, in kaj pomembnega se od njega naučimo?

¹⁵ Bog je naredil človeka. Atenčani so verjeli, da so Grki boljši od drugih ljudi. Toda narodni ali rasni ponos je v nasprotju s svetopisemsko resnico. (5. Mojz. 10:17) Pavel se je te občutljive teme lotil taktno in spretno. Njegove besede »Iz enega človeka je [Bog] naredil vse narode« so poslušalce gotovo navedle na razmišljanje. (Apd. 17:26) V mislih je imel poročilo iz Prve Mojzesove knjige, ki govori o Adamu, prvem človeku.  (1. Mojz. 1:26–28) Ker imamo torej vsi ljudje skupnega prednika, ni nobena rasa ali narodnost boljša od druge. Kako bi torej lahko kdo od Pavlovih poslušalcev zgrešil bistvo povedanega? Od Pavla se naučimo nekaj pomembnega: na oznanjevanju vsekakor želimo biti taktni in razumni, hkrati pa svetopisemske resnice nočemo razvodeniti, da bi jo naredili drugim sprejemljivejšo.

16. Kakšen je Stvarnikov namen glede ljudi?

¹⁶ Božji namen je, da bi si bili ljudje z njim blizu. Tudi če bi se filozofi, ki so poslušali Pavla, trudili razpravljati o smislu človekovega obstoja, tega nikoli ne bi mogli zadovoljivo pojasniti. Pavel pa je jasno odkril, kakšen je Stvarnikov namen glede ljudi: »Da bi ga ljudje iskali, celo tipali za njim in ga tudi našli, ker v resnici ni daleč nikomur od nas.« (Apd. 17:27) Boga, ki ga Atenčani niso poznali, je mogoče spoznati. Bog ni daleč tistim, ki ga resnično želijo najti in se o njem učiti. (Ps. 145:18) Upoštevaj, da je Pavel uporabil zaimek »nas« in tako tudi sebe uvrstil med tiste, ki naj bi »iskali« Boga in »tipali za njim«.

17., 18. Zakaj bi si morali ljudje želeti spoznati Boga in kaj se lahko naučimo iz tega, kako je Pavel pritegnil svoje občinstvo?

¹⁷ Ljudje bi si morali želeti spoznati Boga. Kot je rekel Pavel, zaradi njega »živimo, se gibamo in obstajamo«. Nekateri učenjaki pravijo, da je Pavel s tem namigoval na besede Epimenida, kretskega pesnika iz šestega stoletja pr. n. št., ki je bil »v atenski verski tradiciji pomembna osebnost«. Pavel pa je navedel še en razlog, zakaj bi si morali ljudje  želeti spoznati Boga: »Nekateri vaši pesniki so rekli: ‚Saj smo vsi njegovi otroci.‘« (Apd. 17:28) Ljudje bi morali čutiti, da smo si z Bogom blizu, saj je on ustvaril prvega človeka, iz katerega vsi izviramo. Pavel je, da bi pritegnil svoje občinstvo, ravnal modro, ko je navajal neposredno iz grških del, ki so jih njegovi poslušalci nedvomno spoštovali. e V tem ga lahko posnemamo, tako da včasih, vendar ne prepogosto, kaj navedemo iz svetne zgodovine, enciklopedij ali drugih priznanih priročnikov. Nekomu, ki ni Priča, bo na primer ustrezen citat iz kakega spoštovanega vira morda pomagal, da se bo prepričal, od kod izvira kak krivi verski običaj ali obred.

¹⁸ Pavel je vse do te točke v svojem govoru poslušalce seznanjal s ključnimi resnicami o Bogu tako, da je svoje besede spretno prilagodil njim. Kaj pa je apostol želel, da bi njegovi atenski poslušalci naredili s temi pomembnimi informacijami? V nadaljevanju svojega govora jim je to brez obotavljanja tudi povedal.

19., 20. a) Kako je Pavel taktno razkril, da je nespametno častiti malike, ki jih je naredil človek? b) Kaj so morali Pavlovi poslušalci ukreniti?

¹⁹ Pavel je bil pripravljen, da svoje poslušalce spodbudi k dejanjem. Še enkrat je opozoril na citat iz grških del in rekel: »Ker smo torej Božji otroci, ne bi smeli misliti, da je Božanstvo podobno nečemu, kar si je človek zamislil in umetniško izoblikoval iz zlata, srebra ali kamna.« (Apd. 17:29) Če smo torej ljudje Božje delo, kako bi potem lahko bil Bog malik, nekaj, kar naredi človek? Pavel je s svojim taktnim pojasnjevanjem razkril, da je nespametno častiti malike, ki jih je naredil človek. (Ps. 115:4–8; Iza. 44:9–20) Ta svoj nasvet pa je nekoliko ublažil, s tem da je med tiste, ki si »ne bi smeli misliti«, štel tudi sebe.

²⁰ Apostol je jasno povedal, da je treba ukrepati: »Res je, da je Bog do zdaj takšno nevednost dopuščal, vendar zdaj ljudem vsepovsod sporoča, naj se pokesajo.« (Apd. 17:30) Nekatere od poslušalcev je morda pretreslo, ko so slišali, da se morajo pokesati. Toda iz Pavlovega prepričljivega govora je bilo očitno, da svoje življenje dolgujejo Bogu in da bodo zato morali odgovarjati Njemu. Morali so poiskati Boga, spoznati resnico o njem in s to resnico uskladiti svoje celotno življenje. Za Atenčane je to pomenilo, da malikovanje priznajo za greh in ga opustijo.

21., 22. S katerimi tehtnimi besedami je Pavel sklenil svoj govor in kakšen pomen imajo njegove besede za nas danes?

 ²¹ Pavel je svoj govor sklenil z besedami: »Določil je namreč [Bog] dan, ko bo pravično sodil vsemu svetu po človeku, ki ga je za to postavil. Prihod tega dneva je vsem ljudem zajamčil s tem, da je tega človeka obudil od mrtvih.« (Apd. 17:31) Prišel bo sodni dan! To je streznjujoč razlog, da človek išče in najde pravega Boga. Pavel ni povedal, kdo je postavljeni sodnik. Namesto tega je o njem povedal nekaj zelo nenavadnega: da je živel kot človek, da je umrl in da ga je Bog obudil od mrtvih!

²² Ta vznemirljivi sklep Pavlovega govora ima tudi za nas danes velik pomen. Mi vemo, da je sodnik, ki ga je postavil Bog, obujeni Jezus Kristus. (Jan. 5:22) Vemo tudi, da bo sodni dan trajal tisoč let in da se hitro približuje. (Raz. 20:4, 6) Tega dneva se ne bojimo, saj vemo, da bo tistim, ki bodo med sojenjem spoznani za zveste, prinesel nepopisne blagoslove. Bog je izpolnitev našega upanja glede čudovite prihodnosti zagotovil z največjim čudežem – vstajenjem Jezusa Kristusa!

23. Kako različno so se ljudje odzvali na Pavlov govor?

²³ Ljudje so se na Pavlov govor različno odzvali. Ko so slišali o vstajenju, »so se nekateri začeli posmehovati«. Drugi so bili sicer vljudni, vendar so zadržano rekli: »Morda nam lahko o tem govoriš še kdaj drugič.« (Apd. 17:32) Nekaj pa se jih je odzvalo pozitivno: »Nekateri so šli z njim in začeli verovati. Med njimi so bili Dionízij, ki je bil sodnik na areopáškem sodišču, neka ženska, ki ji je bilo ime Dámaris, in drugi.« (Apd. 17:34) Tudi danes se ljudje na naše oznanjevanje odzivajo različno. Nekateri se nam morda posmehujejo, medtem ko se drugi odzovejo vljudno, vendar ravnodušno. So pa tudi takšni, ki kraljestveno sporočilo sprejmejo in začnejo verovati, in tega smo zelo veseli.

24. Kaj se lahko naučimo iz govora, ki ga je imel Pavel sredi Areopaga?

²⁴ Ko tako premišljujemo o Pavlovem govoru, se lahko veliko naučimo o logičnem razvijanju teme, prepričljivem dokazovanju in o tem, kako se prilagoditi poslušalcem. Poleg tega se lahko naučimo, da je treba biti potrpežljiv in takten s tistimi, ki so zaslepljeni s krivimi nauki. Naučimo pa se lahko še nečesa pomembnega: nikoli ne smemo razvodeniti svetopisemske resnice, da bi zadovoljili poslušalce. Če posnemamo apostola Pavla, lahko na oznanjevanju postanemo učinkovitejši učitelji. Poleg tega lahko nadzorniki postanejo bolje usposobljeni učitelji v občini. Tako bomo vsi dobro pripravljeni za to, da bomo pomagali drugim, da bi Boga »iskali [...] in ga tudi našli«. (Apd. 17:27)