1.–3. a) Kako so Pavel in njegova sodelavca občutili vodstvo svetega duha? b) Katere dogodke bomo pregledali v nadaljevanju?

 SKUPINA žensk odhaja iz makedonskega mesta Filipi. Kmalu zatem so že pri ozki reki Gangites. Kot ponavadi se usedejo na rečni breg in molijo k Izraelovemu Bogu. Jehova jih opazuje. (2. krn. 16:9; Ps. 65:2)

² Medtem več kot 800 kilometrov vzhodno od Filipov skupina moških odhaja iz Listre, mesta v južni Galatiji. Čez nekaj dni so že pri tlakovani rimski cesti, ki pelje proti zahodu na najbolj naseljen del province Azije. Ti moški so Pavel, Sila in Timotej in komaj čakajo, da stopijo na to cesto, saj nameravajo obiskati Efez in druga mesta, kjer mora na tisoče ljudi slišati o Kristusu. Še preden pa grejo na pot, jih sveti duh na nam neznan način ustavi. Prepovedano jim je oznanjevati v Aziji. Zakaj pa? Jezus želi Pavla in njegova sodelavca po Božjem duhu voditi skozi celotno Malo Azijo, čez Egejsko morje in vse do bregov tiste male reke Gangites.

³ Iz tega, kako je Jezus vodil Pavla in njegova sodelavca na tem neobičajnem potovanju v Makedonijo, se lahko veliko naučimo. Zato si oglejmo nekaj dogodkov s Pavlovega drugega misijonarskega potovanja, ki se je začelo okoli leta 49 n. št.

4., 5. a) Kaj se je Pavlu in njegovima sodelavcema zgodilo blizu Bitinije? b) Kakšno odločitev so učenci sprejeli in kakšen je bil rezultat?

⁴ Ker Pavel in njegova sopotnika niso mogli oznanjevati v Aziji, so šli proti severu, da bi oznanjevali po mestih Bitinije. Tako so verjetno več dni pešačili po netlakovanih poteh med redko poseljenimi deli Frigije in Galatije. Ko pa so se že približali Bitiniji, jih je Jezus po svetem duhu spet ustavil. (Apd. 16:6, 7) Zdaj so bili verjetno čisto zbegani. Vedeli so, kaj naj oznanjujejo in kako, niso pa vedeli, kje naj oznanjujejo. Lahko bi rekli, da so potrkali na vrata v Azijo, ampak zaman. Potrkali so na vrata v Bitinijo, pa spet zaman. Kljub temu je bil Pavel odločen  trkati naprej, vse dokler ne bi našel vrat, ki bi se odprla. Potem pa so ti moški sprejeli odločitev, ki se je morda zdela nerazumna. Obrnili so se proti zahodu in potovali mimo raznih mest ter po 550 kilometrih prišli do pristanišča v Troadi, od koder so lahko odpluli v Makedonijo. (Apd. 16:8) Tu je Pavel potrkal na tretja vrata in ta so se na stežaj odprla!

⁵ Kaj se je takrat zgodilo, pripoveduje evangelist Luka, ki se je Pavlu in njegovima sodelavcema pridružil v Troadi. Takole poroča: »Pavel je ponoči imel videnje. Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: ‚Pridi v Makedonijo in nam pomagaj.‘ Takoj po tem videnju smo se odpravili v Makedonijo, saj smo sklepali, da nas Bog pošilja, naj dobro novico oznanimo tudi tam.« a (Apd. 16:9, 10) Pavel je zdaj končno izvedel, kje naj oznanjujejo. Gotovo je bil zelo srečen, da na polovici poti ni odnehal! Vsi štirje so nemudoma odpluli v Makedonijo.

6., 7. a) Kaj se lahko naučimo iz tega, kar je Pavel doživel na potovanju? b) Kakšno zagotovilo lahko dobimo iz Pavlovega doživetja?

⁶ Kaj se iz tega poročila lahko naučimo? Upoštevaj naslednje: Jezus je po Božjem duhu posredoval šele potem, ko se je Pavel odpravil v Azijo, šele potem, ko se je približal Bitiniji, in Pavla je napotil v Makedonijo šele potem, ko je ta že prišel v Troado. Jezus lahko kot glava občine podobno usmerja tudi nas. (Kol. 1:18) Na primer: morda že nekaj časa  razmišljamo, da bi postali pionirji ali da bi se preselili na področje, kjer se potrebuje več kraljestvenih oznanjevalcev. Vendar nas bo Jezus po Božjem duhu najverjetneje začel usmerjati šele potem, ko bomo naredili določne korake proti našemu cilju. Zakaj? Razmislimo o naslednjem zgledu: voznik lahko avto usmerja na desno ali na levo samo, če se avto premika. Podobno tudi nas Jezus usmerja, ko želimo še več služiti, vendar samo, če se že premikamo – če si pri tem tudi sami prizadevamo.

⁷ Kaj pa, če naš trud ne obrodi sadov takoj? Ali naj bi odnehali in si mislili, da nas Božji duh ne vodi? Seveda ne. Ne pozabimo, da tudi Pavlu ni šlo vse gladko. Kljub temu ni obupal, dokler ni našel vrat, ki so se mu odprla. Lahko smo prepričani, da bomo tudi mi podobno nagrajeni, če bomo vztrajno iskali »velika vrata za delovanje«. (1. Kor. 16:9, pdč. op.)

8. a) Opiši mesto Filipi. b) Kaj lepega se je zgodilo, ker je Pavel oznanjeval na »kraju molitve«?

⁸ Pavel je s svojimi sodelavci po prihodu v makedonsko okrožje odpotoval v Filipe. Prebivalci tega mesta so bili ponosni na to, da so rimski državljani. Upokojenim rimskim vojakom, ki so tam živeli, se je kolonija Filipi zdela kot Italija v malem – miniaturni Rim sredi Makedonije. Zunaj mestnih vrat, poleg ozke reke, so misijonarji našli prostor, za katerega so predvidevali, da je »kraj molitve«. b Na šabat so šli tja in našli nekaj žensk, ki so tam častile Boga. Učenci so se usedli in se začeli z njimi pogovarjati. Poslušala jih je tudi ženska, ki ji je bilo ime Lidija, in »Jehova je na široko odprl njeno srce«. Lidijo je to, kar je od misijonarjev izvedela, tako ganilo, da se je skupaj z vsemi v svoji hiši dala krstiti. Pavla in njegove sopotnike je zatem primorala, da so nekaj časa ostali v njenem domu. c (Apd. 16:13–15)

9. Kako danes mnogi posnemajo Pavla in kako so blagoslovljeni?

⁹ Samo zamisli si, kakšno veselje je prinesel Lidijin krst! Kako vesel je moral biti Pavel, da je sprejel povabilo, naj pride v Makedonijo, in da je Jehova prav njega in njegove sopotnike uporabil, da bi odgovoril na molitve teh ponižnih žensk! Tudi danes se mnogi bratje in sestre, mlajši in starejši, samski in poročeni, preselijo na področja, kjer se potrebuje več kraljestvenih oznanjevalcev. Seveda doživljajo težave, vendar te kar zbledijo ob veselju, ki ga občutijo, ko najdejo ljudi, ki sprejmejo svetopisemske resnice. Ali bi v svojem življenju  lahko kaj spremenil, da bi šel na področje, kjer se potrebuje več oznanjevalcev? Gotovo boš blagoslovljen. Razmisli na primer o mladem bratu Aaronu, ki se je v svojih 20-ih letih preselil v neko srednjeameriško državo. Njegove besede odsevajo občutke mnogih: »Služenje v tujini mi je pomagalo, da sem duhovno napredoval in se še bolj zbližal z Jehovom. Oznanjevanje je pravi užitek – vodim osem svetopisemskih tečajev!«

10. Kako so demoni vplivali na to, da so se za Pavla in njegove sodelavce stvari spremenile?

¹⁰ Satan je bil gotovo zelo jezen, da se je dobra novica ukoreninila na tistem delu sveta, kjer je bilo videti, da se njemu in njegovim demonom nihče ne more upreti. Zato ni čudno, da so se zaradi demonskega vpliva za Pavla in njegove sodelavce stvari zelo spremenile. Ko so še naprej obiskovali kraj molitve, jim je sledila neka služkinja, ki je v sebi imela demona in je svojim gospodarjem prinašala veliko dobička z napovedovanjem prihodnosti. Vpila je: »Ti ljudje so sužnji Najvišjega Boga! Oznanjajo vam pot do rešitve!« Morda je demon navajal deklico k temu, da je vpila te besede zato, ker je hotel prikazati, da njene napovedi prihajajo iz istega vira kot to, kar je učil Pavel. Tako bi pozornost opazovalcev odvrnil od Kristusovih pravih sledilcev. Toda Pavel je deklico utišal tako, da je iz nje izgnal demona. (Apd. 16:16–18)

11. Kaj se je zgodilo s Pavlom in Silom, ko je bil demon izgnan iz deklice?

¹¹ Njeni gospodarji so se zelo razjezili, ko so izvedeli, da so izgubili vir svojega lahkega zaslužka. Pavla in Sila so odvlekli na trg, kjer so uradniki (dva ali več uradnih predstavnikov Rima) obravnavali pravne zadeve. Gospodarji so se zanašali na pristranskost in patriotizem teh sodnikov ter jim rekli: »Ta človeka vnašata velik nemir v naše mesto. Sta Juda in širita običaje, ki jih ne smemo niti sprejeti niti se po njih ravnati, saj smo rimski državljani.« Njihove besede so vzbudile takojšen odziv. »Množica se je spravila na njiju, državni uradniki pa so ukazali, naj z njiju strgajo oblačila in ju prešibajo.« Pavla in Sila so zatem odvlekli v ječo. Ječar je ta moška, ki sta bila vsa v ranah, vrgel v celico, ki je bila globoko v notranjosti ječe, in jima noge dal v klado. (Apd. 16:19–24) Ko je zaprl vrata, je bilo v ječi tako temno, da sta Pavel in Sila verjetno komaj še lahko videla drug drugega. Toda Jehova je vse to videl. (Ps. 139:12)

12. a) Kako so Kristusovi učenci gledali na preganjanje in zakaj? b) Katere oblike nasprotovanja še vedno uporabljajo Satan in tisti, ki so njegovo orodje?

¹² Že leta pred tem je Jezus svojim sledilcem povedal, da jih »bodo preganjali«. (Jan. 15:20) Zato so bili Pavel in njegovi sodelavci,  ko so prišli v Makedonijo, pripravljeni na nasprotovanje. Tako na preganjanje niso gledali kot na znak Jehovovega neodobravanja, ampak kot na znak Satanove jeze. Tisti, ki so danes Satanovo orodje, uporabljajo podobne metode, kot so bile uporabljene v Filipih. Nasprotniki nas v šoli in na delovnem mestu napačno predstavljajo, s čimer druge zavajajo in hujskajo k nasprotovanju. V nekaterih državah nas verski nasprotniki obtožujejo na sodišču, ko pravzaprav govorijo: »Priče povzročajo vznemirjenje med ljudmi, ker učijo običaje, ki jih mi, ‚tradicionalni verniki‘, ne moremo sprejeti.« Ponekod pa naše sočastilce pretepajo in zapirajo. Toda Jehova vse to vidi. (1. Pet. 3:12)

13. Kaj je ječarja navedlo, da je vprašal »Kaj moram narediti, da bom rešen?«?

¹³ Pavel in Sila sta gotovo potrebovala nekaj časa, da sta prišla k sebi. Vendar sta si do polnoči od udarcev že toliko opomogla, da sta »molila in hvalila Boga s pesmijo«. Nenadoma pa je ječo stresel potres! Ječar se je zbudil, videl vrata odprta in se ustrašil, da so mu jetniki pobegnili. Ker je vedel, da ga za to čaka kazen, je »potegnil meč in si je že hotel vzeti življenje«. Toda Pavel je zavpil: »Ne delaj tega! Vsi smo še tukaj!« Pretreseni ječar je vprašal: »Gospoda, kaj moram narediti, da bom rešen?« Pavel in Sila ga nista mogla rešiti. To je lahko naredil samo Jezus. Zato sta odgovorila: »Verovati moraš v Gospoda Jezusa, pa boste rešeni ti in vsi v tvoji hiši.« (Apd. 16:25–31)

14. a) Kako sta Pavel in Sila pomagala ječarju? b) Kako sta bila Pavel in Sila blagoslovljena, ker sta z veseljem prestala preganjanje?

¹⁴ Ali je bilo ječarjevo vprašanje iskreno? Pavel o tem ni dvomil. Ječar ni bil Jud in ni poznal Svetih spisov. Preden je lahko postal kristjan, je moral spoznati in sprejeti temeljne resnice iz teh spisov. Zato sta si Pavel in Sila vzela čas in mu oznanila »Jehovovo besedo«. Ker sta se povsem osredotočila na to, da ga poučujeta o Svetih spisih, verjetno sploh nista razmišljala, kako ju od udarcev vse boli. Toda ječar je opazil njune globoke vreznine na hrbtu in jima rane izpral. Nato so se on in vsi v njegovi hiši »takoj dali krstiti«. Pavel in Sila sta bila zelo blagoslovljena, ker sta z veseljem prestala preganjanje! (Apd. 16:32–34)

15. a) Kako danes veliko Prič posnema Pavla in Sila? b) Zakaj bi morali vedno znova obiskovati vse, ki živijo na našem področju?

¹⁵ Podobno kot Pavel in Sila tudi danes veliko Prič oznanjuje dobro novico takrat, ko so zaradi svoje vere v zaporu, kar prinese dobre rezultate. V eni od dežel, kjer je bilo naše delo prepovedano, je v nekem obdobju kar 40 odstotkov vseh tamkajšnjih Prič spoznalo resnico o Jehovu ravno v zaporu! (Iza. 54:17) Ne pozabi tudi, da je ječar prosil za  pomoč šele potem, ko je ječo stresel potres. Podobno je danes. Nekateri posamezniki, ki se za kraljestveno sporočilo niso nikoli zmenili, se nanj odzovejo, ko kak dogodek nenadoma pretrese njihovo življenje. Ko vztrajno obiskujemo vse, ki živijo na našem področju, jim damo vedeti, da smo jim pripravljeni pomagati, ko bodo to želeli.

16. Kako se je naslednji dan situacija hitro spremenila?

¹⁶ Naslednje jutro, potem ko so Pavla in Sila pretepli, so uradniki naročili, naj ta dva moška izpustijo. Toda Pavel je rekel: »Rimska državljana sva, pa so naju javno pretepli, in to brez sojenja, in nato še vrgli v ječo. In zdaj naju hočejo na skrivaj vreči ven? To pa že ne! Naj kar sami pridejo sem in naju pospremijo ven.« Ko so uradniki izvedeli, da sta Pavel in Sila rimska državljana, »so se prestrašili«, saj so kršili njune pravice. d Situacija se je hitro spremenila. Učenca so prej javno pretepli, zdaj pa so se morali uradniki javno opravičiti. Prosili so ju, naj zapustita Filipe. Učenca sta se strinjala, še prej pa sta si vzela čas in šla spodbudit nove učence. Šele zatem sta odpotovala.

17. Kaj pomembnega so se novi učenci lahko naučili, ko so opazovali Pavlovo in Silovo zdržljivost?

¹⁷ Pavlu in Silu bi bili udarci verjetno prihranjeni, če bi že prej spoštovali njune pravice, ki sta jih imela kot rimska državljana. (Apd. 22:25, 26) Vendar pa bi zaradi tega učenci v Filipih lahko mislili, da sta svoj položaj izkoristila za to, da jima ne bi bilo treba trpeti zaradi Kristusa. Kako bi to vplivalo na vero učencev, ki niso bili rimski državljani? Zakon namreč njih ne bi zaščitil pred udarci. Tako pa sta Pavel in njegov sodelavec, s tem da sta prestala kazen, novim vernikom z zgledom pokazala, da Kristusovi sledilci med preganjanjem lahko ostanejo neomajni. Poleg tega sta, ker sta zahtevala, da se spoštuje njuno državljanstvo, uradnike prisilila, da so javno priznali, da je bilo njihovo ravnanje nezakonito. Zaradi tega morda oblastniki niso tako grdo ravnali s Pavlovimi soverniki. Novim učencem pa je to prineslo vsaj nekaj pravne zaščite pred podobnimi napadi v prihodnosti.

18. a) Kako današnji krščanski nadzorniki posnemajo Pavla? b) Kako danes zagovarjamo in pravno utrjujemo pravico do oznanjevanja dobre novice?

¹⁸ Enako danes nadzorniki v krščanski občini vodijo z zgledom. Kar koli ti krščanski pastirji pričakujejo od sovernikov, so pripravljeni narediti tudi sami. Podobno kot Pavel tudi mi skrbno pretehtamo, kako in kdaj naj uveljavimo pravice, ki nam po zakonu pripadajo, in se  tako zaščitimo. Če je treba, se pritožimo na krajevno, državno ali celo mednarodno sodišče, da bi si zagotovili pravno zaščito pri čaščenju Boga. Naš cilj ni izvajanje nekakšne družbene reforme, ampak »zagovarjanje in pravno utrjevanje pravice do oznanjevanja dobre novice«, kot je to Pavel napisal v pismu občini v Filipih kakih deset let za tem, ko je bil v tem mestu zaprt. (Fil. 1:7) Vendar smo podobno kot Pavel in njegovi sodelavci odločeni, da ne glede na to, kakšen bi bil izid takšnih sodnih primerov, »dobro novico oznanimo« povsod, kamor nas vodi Božji duh. (Apd. 16:10)