1.–3. Zakaj je apostol Pavel prišel v Korint in s katerimi izzivi se je moral spoprijeti?

 SMO v drugi polovici leta 50 n. št. Apostol Pavel je v Korintu, bogatem trgovskem središču, kjer živi veliko Grkov, Rimljanov in Judov. a Sem ni prišel zato, da bi kaj kupoval ali prodajal, niti da bi iskal posvetno delo. V Korint je prišel zaradi nečesa veliko pomembnejšega – da bi oznanjeval o Božjem kraljestvu. Zato potrebuje bivališče, vendar noče biti drugim v finančno breme. Nikomur ne želi dajati vtisa, da živi na račun Božje besede. Kaj bo torej naredil?

² Pavel zna izdelovati šotore. To delo ni enostavno, toda preživljati se hoče z lastnimi rokami. Ali bo v tem živahnem mestu našel delo? Ali mu bo uspelo najti ustrezno bivališče? Čeprav se Pavel spoprijema s takšnimi izzivi, pa ne pozabi na svoje glavno delo, oznanjevanje.

³ Pavel je v Korintu ostal kar nekaj časa, in ko je oznanjeval, je imel veliko dobrih rezultatov. Kaj se lahko naučimo od Pavlovega delovanja v Korintu, kar nam bo pomagalo, da bomo tudi mi na svojem področju temeljito oznanjevali o Božjem kraljestvu?

4., 5. a) Kje je Pavel stanoval, ko je bil v Korintu, in s čim se je preživljal? b) Kdaj in kje se je Pavel morda naučil izdelovati šotore?

⁴ Pavel je nekaj časa po prihodu v Korint srečal gostoljuben par – Akvila, ki je bil po rodu Jud, in njegovo ženo Priskilo oziroma Prisko. Akvila in Priskila sta se v Korint preselila zato, ker je cesar Klavdij ukazal, da »morajo vsi Judje zapustiti Rim«. (Apd. 18:1, 2) Pavla sta sprejela na svoj dom in ga povabila, naj z njima dela. V poročilu piše: »Ker so bili vsi istega poklica – izdelovali so šotore – je [Pavel] ostal pri njiju in delal skupaj z njima.« (Apd. 18:3) Pavel je ves čas, ki ga je zaradi oznanjevanja preživel v Korintu, stanoval pri tem prijaznem in gostoljubnem paru. Med svojim bivanjem pri Akvilu  in Priskili je verjetno napisal nekaj pisem, ki so kasneje postala del svetopisemskega kanona. b

⁵ Kako to, da je bil Pavel, ki se je izšolal »pri Gamálielovih nogah«, po poklicu tudi izdelovalec šotorov? (Apd. 22:3) Očitno Judom v prvem stoletju ni bilo sramotno svoje otroke izučiti kakšne obrti, čeprav so se ti morda še dodatno izobrazili. Pavel je prihajal iz Tarza v Kilikiji, ki je bila znana po tkanini cilicium, iz katere so izdelovali šotore. Na podlagi tega lahko sklepamo, da se je te obrti verjetno izučil v mladosti. Kaj vse pa je spadalo k izdelovanju šotorov? Zajemalo je lahko tkanje blaga za šotore ali pa krojenje in šivanje te grobe, trde tkanine. Kakor koli že, to je bilo težko fizično delo.

6., 7. a) Kako je Pavel gledal na izdelovanje šotorov in kaj kaže, da sta Akvila in Priskila na posvetno delo gledala podobno? b) Kako kristjani danes posnemamo Pavla, Akvila in Priskilo?

⁶ Toda Pavlu izdelovanje šotorov ni bilo najpomembnejše delo v življenju. To obrt je opravljal samo zato, da se je preživljal, medtem ko je brezplačno oznanjal dobro novico. (2. Kor. 11:7) Kako pa sta na svoj poklic gledala Akvila in Priskila? Ker sta bila kristjana, sta na posvetno delo gotovo gledala podobno kot Pavel. Tako sta na primer odšla s Pavlom, ko je leta 52 n. št. zapustil Korint in se odpravil v Efez. V tem mestu se je potem v njuni hiši zbirala krajevna občina. (1. Kor. 16:19) Čez čas sta se vrnila v Rim, zatem pa sta šla nazaj v Efez. Ta goreči par je delo za Kraljestvo dajal na prvo mesto. Z veseljem sta se razdajala za druge, zato so jima bile  hvaležne »vse občine izmed drugih narodov«. (Rim. 16:3–5; 2. Tim. 4:19)

⁷ Kristjani danes posnemamo Pavla, Akvila in Priskilo. Današnji goreči oznanjevalci pridno delajo, da ne bi bili drugim »v finančno breme«. (1. Tes. 2:9) Pohvalno je, da se veliko polnočasnih kraljestvenih oznanjevalcev preživlja tako, da se zaposlijo za polovični delovni čas ali pa si poiščejo kakšno sezonsko delo. Tako jim ostane več časa za njihovo glavno delo, oznanjevanje. Mnogo gostoljubnih Jehovovih služabnikov pa podobno kot Akvila in Priskila v svoj dom sprejme okrajne nadzornike. Tisti, ki upoštevajo nasvet »Naj vam preide v navado, da ste gostoljubni«, vedo, da je to lahko zelo spodbudno. (Rim. 12:13)

8., 9. Kaj je Pavel naredil, ko so mu Judje zaradi njegovega gorečega oznanjevanja začeli nasprotovati, in kje je oznanjeval potem?

⁸ To, da je Pavel na posvetno delo gledal kot na sredstvo za dosego želenega cilja, je postalo očitno, ko sta iz Makedonije prišla Sila in Timotej z velikodušnim darilom. (2. Kor. 11:9) Takoj se je »povsem posvetil poučevanju Božje besede«. (Apd. 18:5) Ampak to, da je Judom tako goreče oznanjeval, je izzvalo precejšnje nasprotovanje. Pavel pa si je otresel prah z oblačil in tako judovskim nasprotnikom dal vedeti, da ne bo odgovoren za njihovo zavračanje življenjsko pomembnega sporočila o Kristusu. Rekel jim je: »Sami boste krivi za to, kar vas bo doletelo. Jaz ne bom kriv. Zato bom zdaj šel k ljudem iz drugih narodov.« (Apd. 18:6; Ezek. 3:18, 19)

⁹ Kje pa je Pavel potem oznanjeval? Pavlu je vrata svojega doma odprl Titij Just, ki je bil verjetno spreobrnjen v judovsko vero. Njegova hiša je bila tik ob sinagogi. Tako Pavel ni več oznanjeval v sinagogi, ampak v Justovi hiši. (Apd. 18:7) Med svojim bivanjem v Korintu je torej stanoval pri Akvilu in Priskili, središče njegovega oznanjevanja pa je postala Justova hiša.

10. Kaj kaže, da Pavlov namen ni bil oznanjevati izključno ljudem iz drugih narodov?

¹⁰ Ali je Pavlova izjava, da bo šel k ljudem iz drugih narodov, pomenila, da je potem ignoriral Jude in tiste, ki so se spreobrnili v judovsko vero, tudi če so se zanimali za resnico? To bi težko rekli. Poročilo pravi: »Predstojnik sinagoge Krisp in vsi v njegovi hiši pa so začeli verovati v Gospoda.« Očitno se je veliko tistih, ki so bili tako ali drugače povezani s sinagogo, pridružilo Krispu, saj v Svetem pismu piše: »Tudi številni drugi prebivalci Korinta, ki so slišali sporočilo, so začeli verovati in se dali krstiti.« (Apd. 18:8) Tako je hiša Titija Justa postala kraj, kjer se je zbirala novonastala krščanska občina v Korintu. Če je Luka to poročilo v Apostolskih delih zapisal v svojem značilnem kronološkem stilu, so ti Judje ali spreobrnjenci začeli verovati po tem, ko si je Pavel otresel prah z oblačil. Če je tako, nam ta dogodek veliko pove o tem, kako prilagodljiv je bil ta apostol.

11. Kako Jehovove priče danes posnemamo Pavla, ko si prizadevamo govoriti s pripadniki tako imenovanega krščanstva?

¹¹ Marsikje so se danes precej uveljavile cerkve tako imenovanega krščanstva in imajo na svoje člane močan vpliv. Njihovi misijonarji so po nekaterih deželah in otokih spreobrnili veliko ljudi. Tisti, ki trdijo, da so kristjani, so pogosto sužnji tradicije tako kot Judje v Korintu. Ampak Jehovove priče si podobno kot Pavel goreče  prizadevamo govoriti s takšnimi ljudmi in jim pomagati, da bi znanje iz Svetega pisma, ki ga morda imajo, še nadgradili. Upanja ne izgubimo niti takrat, ko nam nasprotujejo ali pa nas njihovi verski voditelji preganjajo. Med tistimi, ki »goreče služijo Bogu, toda ne po točnem spoznanju«, je mogoče veliko krotkih, ki jih je treba poiskati. (Rim. 10:2)

12. Kaj je bilo Pavlu v videnju zagotovljeno?

¹² Če je Pavel imel kak dvom o tem, ali naj še oznanjuje v Korintu, je ta izginil, ko se mu je neke noči v videnju prikazal Gospod Jezus in mu rekel: »Še naprej oznanjuj in ne odnehaj! Ne boj se, saj sem jaz s teboj. Tudi če te bo kdo napadel, ti ne bo mogel škoditi. V tem mestu imam namreč še veliko ljudi, ki bodo sprejeli vero.« (Apd. 18:9, 10) To je bilo res spodbudno videnje! Jezus je Pavlu osebno zagotovil, da bo obvarovan hudega in da je v mestu še veliko takšnih, ki bodo sprejeli vero. Kako se je Pavel odzval na to videnje? V poročilu piše: »Tako je ostal tam eno leto in šest mesecev in ljudi poučeval o Božji besedi.« (Apd. 18:11)

13. Na kateri dogodek se je Pavel morda spomnil, ko se je približeval sodnemu stolu, in zakaj je lahko pričakoval, da se bodo stvari zanj iztekle drugače?

¹³ Pavel je po približno letu dni, odkar je prišel v Korint, dobil še dodaten dokaz, da ga Jezus podpira. »Judje so združeno napadli Pavla in ga odvedli k sodnemu stolu«, ki so mu rekli béma. (Apd. 18:12) Nekateri menijo, da je bil béma dvignjena ploščad iz modrega in belega marmorja, bogato okrašena z rezbarijami. Stal naj bi nekje sredi korintskega trga. Pred bémom je bil odprt prostor, ki je bil dovolj velik, da se je na njem lahko zbralo kar precej ljudi. Arheološka odkritja kažejo, da je sodni stol morda stal le nekaj korakov stran od sinagoge in Justove hiše. Ko se je Pavel približeval bému, se je mogoče spomnil na kamenjanje Štefana, za katerega včasih  rečemo, da je prvi krščanski mučenik. Pavel, ki je bil takrat poznan kot Savel, je »odobraval umor Štefana«. (Apd. 8:1) Ali se bo nekaj podobnega zdaj zgodilo tudi njemu? Ne, saj mu je bilo obljubljeno, da mu nihče »ne bo mogel škoditi«. (Apd. 18:10)

14., 15. a) Česa so Judje obtožili Pavla in zakaj je Galion zadevo kar končal? b) Kaj se je zgodilo Sostenu in kaj je kasneje morda postal?

¹⁴ Kaj se je zgodilo, ko je Pavel prišel k sodnemu stolu? Uradnik, ki ga je tam pričakal, je bil ahajski prokonzul Galion, starejši brat rimskega filozofa Seneka. Judje so Pavla takole obtožili: »Ta človek prepričuje ljudi, naj na nezakonit način častijo Boga.« (Apd. 18:13) Namigovali so, da Pavel nezakonito prepričuje ljudi, naj postanejo kristjani. Toda Galion je videl, da Pavel ni zagrešil nobene »krivice ali hudega zločina«. (Apd. 18:14) Galion se ni hotel vpletati v spore Judov. Pravzaprav je zadevo končal, še preden se je Pavel sploh uspel zagovarjati! Tožniki so bili besni. Svojo jezo so stresli na Sostena, ki je bil verjetno zdaj predstojnik sinagoge namesto Krispa. Množica ga je zgrabila »in ga pred sodnim stolom začela pretepati«. (Apd. 18:17)

¹⁵ Zakaj je Galion množici pustil, da je pretepla Sostena? Mogoče je menil, da je Sosten voditelj drhali, ki se je spravila na Pavla, in je tako dobil, kar si je zaslužil. Kakor koli je že bilo, stvar se je verjetno dobro končala. Pavel je v svojem prvem pismu korintski občini, ki ga je napisal nekaj let pozneje, omenil brata po imenu Sosten. (1. Kor. 1:1, 2) Ali je to bil tisti Sosten, ki so ga v Korintu pretepli? Če je bil, mu je ta boleča izkušnja morda pomagala, da je postal kristjan.

16. Kako Gospodove besede »Še naprej oznanjuj in ne odnehaj! Ne boj se, saj sem jaz s teboj« vplivajo na naše oznanjevanje?

¹⁶ Spomni se, da je Jezus Pavlu šele po tem, ko so Judje zavrnili njegovo oznanjevanje, zagotovil naslednje: »Še naprej oznanjuj in ne odnehaj! Ne boj se, saj sem jaz s teboj.« (Apd. 18:9, 10) Dobro je, da se teh besed spomnimo še posebej takrat, ko drugi zavrnejo naše sporočilo. Nikoli ne pozabimo, da Jehova bere srca in iskrene posameznike vleče k sebi. (1. Sam. 16:7; Jan. 6:44) To je res prava spodbuda, da bi bili vedno zelo zaposleni z oznanjevanjem! Vsako leto se krsti na stotisoče ljudi – vsak dan na stotine. Tistim, ki ubogajo zapoved »Pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov«, Jezus zagotavlja: »Jaz bom z vami vse do izteka zadnjih dni te stvarnosti.« (Mat. 28:19, 20)

17., 18. O čem je morda Pavel razmišljal, ko je plul v Efez?

¹⁷ O tem, ali je novonastali krščanski občini v Korintu Galionova odločitev prinesla obdobje miru, ne moremo reči nič gotovega.  Res pa je, da je Pavel v Korintu ostal »še nekaj časa«, preden se je poslovil od tamkajšnjih bratov. Spomladi leta 52 n. št. je nameraval iz pristanišča v Kenhrejah, ki so bile kakšnih enajst kilometrov vzhodno od Korinta, odpluti v Sirijo. Ampak preden je odšel iz Kenhrej, se je »dal ostriči na kratko, da bi izpolnil svojo zaobljubo«. c (Apd. 18:18) Nato je s seboj vzel Akvila in Priskilo in skupaj so odpluli v Efez, ki leži na drugi strani Egejskega morja v Mali Aziji.

¹⁸ Ko je Pavel odplul iz Kenhrej, je verjetno razmišljal o tem, kaj vse je doživel v Korintu. Imel je veliko lepih spominov in lahko je bil zelo zadovoljen. Njegovo 18-mesečno oznanjevanje je prineslo dobre rezultate. V tem mestu je bila ustanovljena prva občina, ki se je zbirala v Justovi hiši. Veliko jih je sprejelo vero, med njimi tudi Just ter Krisp in njegovi domači. Pavlu so bili ti novi verniki zelo pri srcu, saj jim je pomagal, da so postali kristjani. Ko jim je kasneje pisal, je o njih govoril kot o priporočilnem pismu, ki je napisano v njegovem srcu. Tudi nam so pri srcu tisti, ki smo jim lahko pomagali, da so sprejeli pravo čaščenje. Kako zadovoljni smo, ko vidimo takšna živa »priporočilna pisma«! (2. Kor. 3:1–3)

19., 20. Kaj je Pavel naredil po prihodu v Efez in kakšen zgled nam je dal glede prizadevanja za duhovne cilje?

¹⁹ Pavel se je po prihodu v Efez takoj posvetil svojemu glavnemu delu. Poročilo pravi: »Šel je v sinagogo in razpravljal z Judi.« (Apd. 18:19) Tokrat je v Efezu ostal samo nekaj časa. Efežani so ga prosili, da naj ostane še dlje, »vendar ni privolil«. Ko se je od njih poslavljal, jim je rekel: »Še se bom vrnil k vam, če bo takšna Jehovova volja.« (Apd. 18:20, 21) Pavel se je gotovo zavedal, da je v Efezu še veliko dela, povezanega z oznanjevanjem. Nameraval se je sicer še vrniti, vendar je to prepustil v Jehovove roke. Ali ni to dober zgled, ki si ga je vredno zapomniti? Res je, da moramo prevzeti pobudo, ko si prizadevamo za duhovne cilje, vendar se moramo vedno zanašati na Jehovovo vodstvo in se truditi, da delamo v skladu z njegovo voljo. (Jak. 4:15)

²⁰ Pavel je nato Akvila in Priskilo pustil v Efezu, sam pa je z ladjo odšel v Cezarejo. Zatem je verjetno »šel gor« v Jeruzalem in pozdravil tamkajšnjo občino. (Apd. 18:22, pdč. op.) Potem pa se je vrnil v sirsko Antiohijo, ki je bila izhodišče njegovih potovanj. Tako se je njegovo drugo misijonarsko potovanje uspešno končalo. Kaj pa ga je čakalo na zadnjem misijonarskem potovanju?