23. POGLAVJE
Pavlov zagovor
Pavel zagovarja resnico pred jezno drhaljo in pred sanhedrinom
Temelji na Apostolskih delih 21:18–23:10
1., 2. Zakaj pride apostol Pavel v Jeruzalem in s čim se bo moral tam spoprijeti?
JERUZALEM! Pavel znova hodi po njegovih ozkih živahnih ulicah. Nobeno drugo mesto na zemlji ni tako zelo povezano z zgodovino Jehovovega ljudstva in veliko prebivalcev je na to ponosnih. Pavel ve, da mnogi tukajšnji kristjani ne sledijo Jehovovim smernicam, ampak se preveč osredotočajo na preteklost. Že v Efezu je izvedel, da so tu kristjani v gmotnem pomanjkanju, zato se je odločil ponovno obiskati to veliko mesto, vendar zdaj opazi, da potrebujejo tudi duhovno pomoč. (Apd. 19:21) Tega svojega namena ni opustil, čeprav mu je v Jeruzalemu grozila nevarnost.
2 S čim se bo moral spoprijeti v Jeruzalemu? Čakajo ga nevšečnosti, ki mu jih bodo povzročili nekateri Kristusovi sledilci, ker so slišali govorice, ki se širijo o njem. Še večje težave pa mu bodo kasneje povzročili Kristusovi sovražniki. Lažno ga bodo obtožili, ga pretepli in mu grozili s smrtjo. Ob vsem tem se bo Pavlu ponudila priložnost za zagovor. Teh težav se bo lotil s ponižnostjo, pogumom in vero, v čemer je odličen zgled kristjanom danes. Poglejmo, kako.
»Začeli so slaviti Boga« (Apd. 21:18–20a)
3.–5. a) S kom se je Pavel sestal v Jeruzalemu in o čem so se pogovarjali? b) Kaj se naučimo iz Pavlovega sestanka z jeruzalemskimi starešinami?
3 Pavel in njegovi sodelavci so se dan po svojem prihodu v Jeruzalem sestali s tamkajšnjimi občinskimi starešinami. Poročilo ne omenja nobenega od še živečih apostolov, morda zato, ker so takrat vsi odšli iz Jeruzalema služit drugod po svetu. Vendar je tam še vedno bil Jezusov brat Jakob. (Gal. 2:9) Po vsej verjetnosti je on predsedoval sestanku, na katerem so bili poleg Pavla »zbrani vsi starešine«. (Apd. 21:18)
4 »Pavel jih je pozdravil in jim začel podrobno pripovedovati, kaj vse je Bog z njegovim oznanjevanjem dosegel med narodi.« (Apd. 21:19) Lahko si predstavljamo, kako spodbudno je to bilo zanje. Tudi mi danes z navdušenjem prisluhnemo poročilom o napredku v drugih deželah. (Preg. 25:25)
5 Med pripovedovanjem je Pavel verjetno omenil, da je iz Evrope prinesel prispevke. Poslušalcem je gotovo ogrelo srce, ko so izvedeli, da brate in sestre v oddaljenih krajih skrbi zanje. Na njegovo poročilo so se odzvali tako, da »so začeli slaviti Boga«. (Apd. 21:20a) Podobno tudi danes mnoge, ki doživijo nesrečo ali prenašajo kako hudo bolezen, močno gane, ko jim soverniki ob pravem času priskrbijo pomoč in jih spodbudijo.
Mnogi so se še vedno zvesto držali Zakonika (Apd. 21:20b, 21)
6. S katerim problemom so starešine seznanili Pavla?
6 Starešine so Pavla nato seznanili s problemom, ki je obstajal v Judeji in je bil povezan z njim osebno. Rekli so: »Brat, vidiš lahko, da je na tisoče Judov sprejelo vero. Vsi ti se zvesto držijo Zakonika. Toda o tebi so slišali govorice, da vse Jude med narodi učiš, naj zavržejo Mojzesov Zakonik. Slišali so, da jim govoriš, naj ne obrezujejo svojih otrok in naj se ne ravnajo po ustaljenih običajih.« a (Apd. 21:20b, 21)
7., 8. a) Katero napačno mišljenje so imeli mnogi kristjani v Judeji? b) Zakaj takšno napačno mišljenje ni bilo odpadništvo?
7 Zakaj se je toliko kristjanov še vedno držalo Zakonika, čeprav je bil ta odpravljen že pred več kot 20 leti? (Kol. 2:14) Leta 49 n. št. so apostoli in starešine, ki so se sestali v Jeruzalemu, poslali občinam pismo, v katerem je bilo pojasnjeno, da se bratom in sestram iz drugih narodov ni treba obrezati in se podrejati Zakoniku. (Apd. 15:23–29) Vendar pa v tem pismu niso bili omenjeni verniki judovskega porekla. Večina od njih ni razumela, da Zakonik ne velja več.
8 Ali se teh vernikov judovskega porekla, ki so imeli takšno napačno mišljenje, ni več moglo šteti za kristjane? Ne. To ni bilo enako, kot če bi prej častili poganske bogove in bi zdaj še naprej vztrajali pri navadah svoje prejšnje vere. Zakonik, ki jim je bil tako pomemben, je izviral od Jehova. V njem ni bilo nič demonskega ali napačnega. Toda bil je povezan s staro zavezo, kristjani pa so bili zdaj pod novo zavezo. Z vidika čistega čaščenja upoštevanje Zakonika ni bilo več potrebno. Hebrejski kristjani, ki so se zvesto držali Zakonika, so imeli pomanjkljivo razumevanje in premalo zaupanja v krščansko občino. Svoje mišljenje so morali uskladiti s postopnim razodevanjem resnice. b (Jer. 31:31–34; Luk. 22:20)
»Govorice o tebi niso resnične« (Apd. 21:22–26)
9. Kaj je Pavel učil glede Zakonika?
9 Kako pa je bilo z govoricami, da Pavel Jude med narodi uči, »naj ne obrezujejo svojih otrok in naj se ne ravnajo po ustaljenih običajih«? Kot apostol Nejudom je zagovarjal odločitev, da se Nejudom ni treba podrejati Zakoniku. Prav tako je razkrival zmoto vseh, ki so vernike nejudovskega porekla skušali prepričati, naj se obrežejo, s čimer bi pokazali, da se podrejajo Zakoniku. (Gal. 5:1–7) Pavel je v mestih, ki jih je obiskal, oznanjeval dobro novico tudi Judom. Dovzetnim posameznikom je gotovo razložil, da je z Jezusovo smrtjo Zakonik postal nepotreben in da je pravičnost mogoče doseči z vero, ne pa z upoštevanjem Zakonika. (Rim. 2:28, 29; 3:21–26)
10. Kakšno uravnovešenost je Pavel pokazal v zadevah, povezanih z Zakonikom in obrezovanjem?
10 Vseeno pa je bil Pavel razumevajoč do tistih, ki so se radi ravnali po nekaterih judovskih običajih, na primer niso delali na šabat ali niso želeli jesti določene hrane. (Rim. 14:1–6) Prav tako ni postavljal pravil glede obrezovanja. Navsezadnje je dal obrezati Timoteja, tako da Judje do njega ne bi bili nezaupljivi, saj so vedeli, da je njegov oče Grk. (Apd. 16:3) Obreza je bila stvar osebne odločitve. Pavel je Galačanom povedal, da »nista pomembni niti obreza niti neobreza, ampak to, da imajo vero, ki se izraža z ljubeznijo«. (Gal. 5:6) Toda če bi se kdo obrezal, zato da bi se podredil Zakoniku, oziroma bi zagovarjal obrezovanje kot nekaj nujno potrebnega za pridobitev Jehovovega odobravanja, bi s tem pokazal, da mu primanjkuje vere.
11. Kaj so starešine predlagali Pavlu in kaj vse bi upoštevanje tega predloga zajemalo? (Glej tudi podčrtno opombo.)
11 Čeprav so bile govorice glede Pavla neresnične, so vernike judovskega porekla vseeno vznemirjale. Zato so starešine Pavlu rekli: »Poznamo štiri moške, ki so se zaobljubili. Vzemi jih s seboj, se z njimi obredno očisti in poskrbi za njihove stroške, da si bodo lahko obrili glavo. Tako bodo vsi vedeli, da govorice o tebi niso resnične, ampak da živiš tako, kot je prav, in se tudi sam ravnaš po Zakoniku.« c (Apd. 21:23, 24)
12. Kako se iz Pavlovega odziva na predlog jeruzalemskih starešin vidi njegova prilagodljivost in pripravljenost sodelovati z drugimi?
12 Pavel bi lahko oporekal, da prava težava niso govorice o njem, ampak verniki, ki so se zvesto držali Zakonika. Toda bil se je pripravljen prilagoditi, vse dokler mu ne bi bilo treba prekršiti Božjih načel. Nekoč prej je napisal: »Tistim, ki so pod Zakonikom, sem postal, kakor bi bil pod Zakonikom – čeprav sam nisem pod Zakonikom – da bi pridobil tiste, ki so pod Zakonikom.« (1. Kor. 9:20) Tako je ob tej priložnosti sodeloval z jeruzalemskimi starešinami in postal, »kakor bi bil pod Zakonikom«. S tem nam je dal odličen zgled, ki ga lahko posnemamo tako, da sodelujemo s starešinami in ne vztrajamo pri svojem. (Heb. 13:17)
Pavel se je podredil, ko ni šlo za kršitev svetopisemskih načel. Ali se tudi ti?
»Ni vreden, da živi!« (Apd. 21:27–22:30)
13. a) Zakaj so nekateri Judje zanetili nemire v templju? b) Kako je poveljnik Pavlu rešil življenje?
13 V templju ni šlo vse gladko. Ko so se dnevi za obredno očiščenje skoraj iztekli, so Judje iz Azije zagledali Pavla in ga po krivem obtožili, da je pripeljal Nejude v tempelj. Zanetili so nemire, in če poveljnik ne bi posegel vmes, bi Pavla pretepli do smrti. Poveljnik je Pavla vseeno odpeljal v pripor. Da bo Pavel spet na prostosti, bodo morala preteči dobra štiri leta. Ampak nevarnosti zanj še ni bilo konec. Ko je poveljnik vprašal Jude, zakaj napadajo Pavla, so vpili različne obtožbe. Sredi vse te zmede poveljnik ni nič razumel. Nazadnje so morali Pavla dobesedno odnesti stran. Ravno ko so Pavel in rimski vojaki nameravali vstopiti v vojašnico, je Pavel poveljniku rekel: »Prosim te, da mi dovoliš nagovoriti množico.« (Apd. 21:39) Poveljnik je privolil in Pavel je začel pogumno zagovarjati svojo vero.
14., 15. a) Kaj je Pavel pojasnil Judom? b) Kako je poveljnik skušal izvedeti, zakaj so Judje tako jezni na Pavla?
14 »Prisluhnite, kaj vam bom povedal v zagovor,« je rekel Pavel. (Apd. 22:1) Ljudi je nagovoril po hebrejsko, zato so se ti umirili. Odkrito je pojasnil, zakaj je postal Kristusov sledilec. V svoj zagovor je učinkovito vpletel dejstva, ki bi jih Judje lahko preverili, če bi to hoteli. Izšolal se je pri nogah slavnega Gamaliela in preganjal Kristusove sledilce, kar je bilo nekaterim navzočim verjetno znano. Toda na poti v Damask je imel videnje, v katerem je obujeni Jezus spregovoril z njim. Moški, ki so potovali s Pavlom, so videli močno svetlobo in slišali glas, niso pa razumeli, kaj je glas govoril. (Apd. 9:7; 22:9) Po tem dogodku so Pavla njegovi sopotniki morali voditi v Damask, saj je zaradi videnja oslepel. Tam mu je Ananija, ki je bil znan med tamkajšnjimi Judi, čudežno povrnil vid.
15 Nato je Pavel povedal, da se mu je po vrnitvi v Jeruzalem v templju prikazal Jezus. Ko so Judje to slišali, so se zelo razburili in jezno vpili: »Ubijte tega človeka! Ni vreden, da živi!« (Apd. 22:22) Poveljnik je Pavla pred njimi rešil tako, da ga je dal odpeljati v prostore vojašnice. Odločen, da izve, zakaj so Judje jezni na Pavla, je naročil, naj pripravijo vse potrebno, da bodo Pavla ob bičanju zaslišali. Toda Pavel je v tem trenutku razkril, da ima rimsko državljanstvo, in tako izkoristil pravno zaščito, ki mu je kot rimskemu državljanu pripadala. Jehovovi častilci danes podobno izkoristimo kakršno koli pravno zaščito, da bi zagovarjali vero, ki ji pripadamo. (Glej okvirja » Rimsko pravo in rimski državljani« in » Pravne bitke v sodobnem času«.) Ko je poveljnik izvedel, da je Pavel rimski državljan, je dojel, da bo do informacij moral priti drugače. Naslednji dan je sklical sestanek sanhedrina, judovskega vrhovnega sodišča, da bi ugotovili, česa Pavla obtožujejo.
»Jaz sem farizej« (Apd. 23:1–10)
16., 17. a) Opiši, kaj se je zgodilo, ko je Pavel nagovoril sanhedrin. b) Kako je Pavel pokazal ponižnost, ko so ga udarili?
16 Pavel je svoj zagovor pred sanhedrinom začel z besedami: »Bratje, vse svoje življenje sem ravnal tako, da imam pred Bogom popolnoma čisto vest.« (Apd. 23:1) Več ni uspel reči, saj poročilo pravi: »Ko je veliki duhovnik Ananíja to slišal, je tem, ki so stali poleg Pavla, ukazal, naj ga udarijo po ustih.« (Apd. 23:2) Res huda žalitev! Veliki duhovnik je pokazal tudi pristranskost, saj je imel zaradi predsodkov Pavla za lažnivca, še preden so bili predstavljeni dokazi. Nič čudnega, da se je Pavel odzval z besedami: »Bog bo udaril tebe, ti stena pobeljena! Kako lahko sediš tu in mi sodiš v skladu z Zakonikom, hkrati pa se ga sam ne držiš, saj si ukazal, naj me udarijo?!« (Apd. 23:3)
17 Nekateri, ki so stali zraven, so bili šokirani – pa ne nad tistim, ki je Pavla udaril, ampak nad Pavlovim odzivom. Rekli so mu: »Kako si drzneš žaliti Božjega velikega duhovnika?!« Pavel jim je s tem, kar je rekel za tem, dal zgled v ponižnosti in spoštovanju Zakonika. Rekel je: »Bratje, nisem vedel, da je veliki duhovnik. Saj vem, da v Svetih spisih piše: ‚Ne žali voditelja svojega ljudstva.‘« d (Apd. 23:4, 5; 2. Mojz. 22:28) Pavel je nato izbral drugo taktiko. Ker je vedel, da je sanhedrin sestavljen iz farizejev in saducejev, je rekel: »Bratje, jaz sem farizej in tudi moji predniki so bili farizeji. Sodi se mi, ker verjamem v vstajenje mrtvih.« (Apd. 23:6)
Podobno kot Pavel iščemo skupne točke, ko se pogovarjamo s tistimi, ki pripadajo drugi veri.
18. Zakaj je Pavel zase rekel, da je farizej, in kako bi ga v določenih okoliščinah lahko posnemali?
18 Zakaj je Pavel sam zase rekel, da je farizej? Ker so bili njegovi predniki farizeji, torej je prihajal iz družine, ki je pripadala tej ločini. Zato je možno, da so ga mnogi še vedno imeli za farizeja. e Ampak kako je Pavel lahko rekel, da je farizej, če pa so imeli farizeji napačno verovanje glede vstajenja? Farizeji so verjeli, da duša preživi smrt telesa in da bodo duše pravičnih spet zaživele v človeških telesih. Pavel ni verjel v takšne zamisli, ampak v vstajenje, kakršno je učil Jezus. (Jan. 5:25–29) Vseeno pa se je strinjal s farizeji, da človek lahko upa na življenje po smrti – kar je bilo v popolnem nasprotju s prepričanjem saducejev, ki v to niso verjeli. Podobno lahko tudi mi poiščemo skupne točke, ko se pogovarjamo s katoličani ali protestanti. Lahko bi rekli, da tako kot oni tudi mi verjamemo v Boga. Res je, da oni morda verjamejo v Trojico, mi pa v svetopisemskega Boga. Vseeno nam je skupno to, da verjamemo v obstoj Boga.
19. Zakaj je na sestanku sanhedrina izbruhnil nered?
19 Pavlova izjava je razdelila sanhedrin. Poročilo pravi: »Zato je nastalo glasno vpitje. Nekateri pismouki iz farizejske stranke so vstali in se začeli hudo prerekati. Govorili so: ‚Menimo, da ta človek ni naredil nič napačnega. Kaj pa, če je z njim govoril duh ali angel?‘« (Apd. 23:9) Že namigovanje na to, da bi s Pavlom lahko govoril angel, je bilo povsem nesprejemljivo za saduceje, ki v obstoj angelov niso verjeli. (Glej okvir » Saduceji in farizeji«.) Izbruhnil je takšen nered, da je poveljnik spet rešil Pavla. (Apd. 23:10) Kljub temu za Pavla nevarnosti še zdaleč ni bilo konec. Kaj se bo zdaj zgodilo z njim? Več bomo izvedeli v naslednjem poglavju.
a Da bi se poskrbelo za duhovne potrebe tako veliko kristjanov judovskega porekla, je bilo verjetno potrebnih veliko občin, ki so se zbirale po domovih vernikov.
b Nekaj let kasneje je apostol Pavel hebrejskim kristjanom napisal pismo, v katerem je dokazal, da je nova zaveza boljša. V njem je jasno pokazal, da stara zaveza ni več potrebna, odkar je v veljavi nova zaveza. Njegovo tehtno dopovedovanje je dalo kristjanom judovskega porekla prepričljive argumente, s katerimi so lahko odgovorili tistim, ki so še vedno zagovarjali veljavnost Zakonika. Poleg tega je okrepilo vero tistim kristjanom, ki so Zakoniku pripisovali preveliko pomembnost. (Heb. 8:7–13)
c Po mnenju učenjakov so se ti moški zaobljubili kot nazirci. (4. Mojz. 6:1–21) Res je, da Zakonik, pod katerim bi človek naredil takšno zaobljubo, ni bil več v veljavi. Kljub temu je Pavel morda sklepal, da ni nič narobe, če ti moški izpolnijo zaobljubo, dano Jehovu. Zato tudi ne bi bilo nič narobe, če bi jim plačal stroške in jih spremljal. Ne vemo točno, za kakšno zaobljubo je šlo, toda kakršna koli je že bila, je malo verjetno, da bi Pavel podprl darovanje živalske žrtve (kar je bilo predpisano za nazirce) v prepričanju, da bo ta žrtev moške očistila greha. Odkar je Kristus daroval popolno žrtev, takšne žrtve niso več mogle poravnati grehe. Ne glede na to, kaj je Pavel naredil, smo lahko prepričani, da ni privolil v nič takega, kar bi njegova vest obsojala.
d Po mnenju nekaterih je bil Pavel slaboviden in zato ni prepoznal velikega duhovnika. Možno je tudi, da že tako dolgo ni bil v Jeruzalemu, da ni vedel, kdo je trenutno veliki duhovnik. Mogoče pa zaradi množice preprosto ni videl, kdo je ukazal, naj ga udarijo.
e Ko so apostoli in starešine leta 49 n. št. razpravljali o tem, ali se morajo Nejudje podrediti Zakoniku, so med navzočimi kristjani bili tudi nekateri, »ki so pripadali ločini farizejev, preden so sprejeli vero«. (Apd. 15:5) Očitno je, da se je te vernike v določenih pogledih še vedno povezovalo z njihovo farizejsko preteklostjo.
