1.–3. a) Opiši, v kakšnih okoliščinah je umrl Evtih. b) Kaj je naredil Pavel in kaj nam ta dogodek pove o njem?

 PAVEL je v nabito polni zgornji sobi v Troadi. Ta večer je še zadnjič s tamkajšnjimi brati, zato je njegov govor nekoliko daljši. Ura je polnoč. V sobi gori kar nekaj svetilk, zaradi česar je v prostoru še bolj toplo in v zraku morda tudi precej dima. Na enem od oken sedi mladenič, ki mu je ime Evtih. Ta med Pavlovim govorom zaspi in pade z okna, in to iz drugega nadstropja!

² Luka je zdravnik, zato verjetno med prvimi pohiti ven in Evtiha pregleda. Ampak mu ne morejo več pomagati. Ko pridejo do njega, vidijo, »da je mrtev«. (Apd. 20:9) Takrat pa se zgodi čudež. Pavel se nad mladeniča skloni in zbranim ljudem reče: »Pomirite se. Spet je živ.« Pavel je Evtiha obudil! (Apd. 20:10)

³ Ta dogodek pokaže, kako veliko moč ima Božji sveti duh. Pavel ni bil kriv za Evtihovo smrt. Vseeno pa apostol ni hotel, da bi mladeničeva smrt pokvarila ta pomembni dogodek ali da bi se komu zaradi tega omajala vera. Pavel je s tem, da je Evtiha obudil, občino potolažil in jo zelo poživil, da je lahko še naprej služila Jehovu. Očitno se je čutil zelo odgovornega za življenje drugih. Ob tem se spomnimo njegovih besed: »Ni moja krivda, če kdo izgubi življenje.« (Apd. 20:26) Razmislimo, kako lahko tako kot Pavel tudi mi cenimo življenje.

4. Kakšno hudo preizkušnjo je prestal Pavel?

⁴ V prejšnjem poglavju smo videli, da je Pavel prestal hudo preizkušnjo. V Efezu je zaradi njegovega oznanjevanja prišlo do precejšnjega nemira. V tem izgredu so sodelovali srebrarji, katerim je Artemidin kult prinašal dohodek. V Apostolskih delih 20:1 piše: »Ko se je nemir v mestu polegel, je Pavel poslal po učence. Spodbudil jih je in se od njih poslovil, potem pa odpotoval v Makedonijo.«

5., 6. a) Koliko časa je Pavel morda ostal v Makedoniji in kaj je naredil za tamkajšnje brate? b) Kakšen odnos je Pavel vedno imel do sovernikov?

 ⁵ Pavel se je na poti v Makedonijo ustavil v pomorskem mestu Troadi in tam ostal nekaj časa. Upal je, da se mu bo v tem mestu pridružil Tit, ki ga je pred tem poslal v Korint. (2. Kor. 2:12, 13) Ko pa je bilo očitno, da Tita ne bo, je Pavel odpotoval naprej v Makedonijo in je verjetno približno pol leta zelo spodbujal tamkajšnje učence. a (Apd. 20:2) V Makedoniji se je Tit končno pridružil Pavlu in mu prinesel dobre novice o tem, kako so se Korinčani odzvali na Pavlovo prvo pismo. (2. Kor. 7:5–7) To je Pavla spodbudilo, da jim je napisal drugo pismo, ki ga danes poznamo kot Drugo pismo Korinčanom.

⁶ Zanimivo je, da je Luka pri opisu Pavlovega obiska bratov v Efezu in Makedoniji uporabil besedo »spodbudil«. Ta beseda zelo dobro pokaže, kakšen je bil Pavlov odnos do sovernikov! V nasprotju s farizeji, ki so na druge gledali s prezirom, je Pavel na ovce gledal kot na sodelavce. (Jan. 7:47–49; 1. Kor. 3:9) Svojega odnosa do njih ni spremenil niti takrat, ko jim je moral odločno svetovati. (2. Kor. 2:4)

7. Kako lahko današnji krščanski nadzorniki posnemajo Pavla?

 ⁷ Današnji občinski starešine in okrajni nadzorniki si prizadevajo posnemati Pavla. Celo ko morajo koga pokarati, bodo to skušali narediti tako, da ga okrepijo. Nadzorniki ne želijo obsojati, ampak se skušajo vživeti v občutke posameznika, da bi ga spodbudili. Neki izkušen okrajni nadzornik je to takole izrazil: »Večina naših bratov in sester želi delati to, kar je prav, ampak velikokrat se morajo bojevati s frustracijami, strahovi in občutkom, da si sami ne morejo pomagati.« Za takšne sovernike so lahko nadzorniki vir moči. (Heb. 12:12, 13)

8., 9. a) Zakaj Pavel ni odplul v Sirijo? b) Zakaj so morda Judje Pavla sovražili?

⁸ Pavel je iz Makedonije šel v Korint. b Potem ko je tu preživel tri mesece, je želel odpotovati naprej v Kenhreje in se tam vkrcati na ladjo za Sirijo. Iz Sirije bi lahko šel v Jeruzalem in tamkajšnjim bratom in sestram, ki so potrebovali pomoč, prinesel prispevke. c (Apd. 24:17; Rim. 15:25, 26) Toda zaradi nepričakovanih dogodkov je moral Pavel svoje načrte spremeniti. V Apostolskih delih 20:3 piše: »Judje so skovali proti njemu zaroto.«

⁹ Ne preseneča, da so Judje Pavla sovražili, saj so ga imeli za odpadnika. Že prej je zaradi njegovega oznanjevanja vero sprejel Krisp, ki je imel pomembno vlogo v korintski sinagogi. (Apd. 18:7, 8; 1. Kor. 1:14) Poleg tega je korintske Jude zelo razjezilo ravnanje ahajskega prokonzula Galiona, ki je ob neki priložnosti zavrnil njihove obtožbe proti Pavlu kot neutemeljene. (Apd. 18:12–17) Morda so ti Judje izvedeli ali pa domnevali, da Pavel namerava kmalu odpluti iz bližnjih Kenhrej, zato so skovali načrt, da bi ga tam pričakali v zasedi. Kaj pa je Pavel naredil?

10. Ali je bil Pavel strahopeten, ker se je izognil Kenhrejam? Pojasni.

¹⁰ Pavel se je zaradi lastne varnosti in zato, da bi zavaroval denar, ki mu je bil zaupan, odločil, da ne bo šel v Kenhreje. Odločil se je, da se bo vrnil skozi Makedonijo, torej po isti poti, po kateri je prišel. Seveda tudi potovanje po kopnem ni bilo najbolj varno. Ob antičnih cestah so pogosto prežali roparji. Celo gostišča so lahko bila nevarna. Toda Pavel je raje izbral nevarnosti na kopnem kot pa nevarnosti, ki so ga čakale v Kenhrejah. K sreči ni potoval sam. Na tem delu  misijonarskega potovanja so ga spremljali Aristarh, Gaj, Sekundus, Sopater, Tihik, Timotej in Trofim. (Apd. 20:3, 4)

11. Kako današnji kristjani poskrbijo za svojo varnost in kakšen zgled je glede tega dal Jezus?

¹¹ Podobno kot Pavel tudi današnji kristjani poskrbimo za svojo varnost, ko smo na oznanjevanju. Tako ponekod hodimo na oznanjevanje v skupinah – ali vsaj v parih – in ne sami. Kaj pa lahko rečemo glede preganjanja? Kristjani se zavedamo, da je preganjanje neizogibno. (Jan. 15:20; 2. Tim. 3:12) Vendar se nevarnostim ne izpostavljamo namenoma. Razmisli o Jezusovem zgledu. Jezus se je, ko so ob neki priložnosti nasprotniki v Jeruzalemu že pobirali kamne, da bi jih zagnali vanj, »skril in odšel iz templja«. (Jan. 8:59) Pozneje, ko so Judje kovali načrt, kako bi ga ubili, »ni več javno hodil med Judi, ampak je odšel v pokrajino blizu pustinje«. (Jan. 11:54) Jezus je razumno poskrbel za svojo varnost in pri tem pazil, da ni ravnal v nasprotju z namenom, ki ga je Bog imel z njim. Kristjani danes ravnamo enako. (Mat. 10:16)

12., 13. a) Kako je Evtihovo vstajenje vplivalo na občino? b) Katero svetopisemsko upanje tolaži tiste, ki so izgubili svoje ljubljene?

¹² Pavel in njegovi sodelavci so skupaj potovali skozi Makedonijo, potem pa so se razšli. Očitno so se spet dobili v Troadi. d Poročilo pravi: »V petih dneh sva prišla k njim v Troádo.« e (Apd. 20:6) Prav v tem mestu je bil obujen mladenič Evtih, kot smo brali na začetku tega poglavja. Samo pomisli, kako so se počutili bratje, ko so videli, da je njihov prijatelj Evtih spet živ! V poročilu pravi, da so »bili presrečni«. (Apd. 20:12)

¹³ Seveda se danes takšni čudeži ne dogajajo. Vseeno pa tiste, ki so zaradi smrti izgubili svoje ljubljene, zelo tolaži svetopisemsko upanje na vstajenje. (Jan. 5:28, 29) Razmisli o naslednjem: Evtih je zaradi nepopolnosti čez čas spet umrl. (Rim. 6:23) Tisti, ki bodo obujeni v Božjem novem svetu, pa bodo lahko živeli večno! Poleg tega tisti, ki so obujeni, da bi z Jezusom vladali v nebesih, postanejo neumrljivi. (1. Kor. 15:51–53) Torej smo današnji kristjani – maziljenci in »druge ovce« – res lahko presrečni. (Jan. 10:16)

14. Kaj je Pavel povedal efeškim starešinam, ko se je z njimi srečal v Miletu?

¹⁴ Pavel in njegovi sodelavci so iz Troade odpotovali v Asos, nato v Mitileno, na Hios, Samos in v Milet. Pavel je želel priti v Jeruzalem pred binkoštmi. To, da se mu je tako mudilo v Jeruzalem, nam tudi pomaga razumeti, zakaj se je na tej poti nazaj odločil za ladjo, ki je plula mimo Efeza. Ker pa je vseeno želel govoriti z efeškimi starešinami, jih je prosil, da bi se srečali v Miletu. (Apd. 20:13–17) Ko so prišli, jim je rekel: »Vi dobro veste, kako sem živel, ko sem bil med vami, in to od prvega dne, ko sem stopil v provinco Azijo. V solzah in stiskah, ki so mi jih povzročali Judje s svojimi zarotami, sem ponižno sužnjeval Gospodu. Veste tudi, da vam v vsem tem času nisem zamolčal ničesar takega, kar bi vam lahko koristilo, niti se nisem obotavljal poučevati vas javno in po hišah. Pričeval sem tako Judom kot Grkom in jim temeljito pojasnil, da se morajo pokesati za grehe, storjene proti Bogu, in da morajo začeti verovati v našega Gospoda Jezusa.« (Apd. 20:18–21)

15. Povej nekaj prednosti oznanjevanja po hišah.

 ¹⁵ Danes z dobro novico ljudi seznanjamo na različne načine. Tako kot Pavel se trudimo iti tja, kjer so ljudje – na avtobusna postajališča, živahne ulice ali na tržnice. Še vedno pa je glavna oznanjevalska metoda Jehovovih prič oznanjevanje po hišah. Zakaj pa? Med drugim zato, ker imajo z oznanjevanjem po hišah vsi priložnost, da redno slišijo kraljestveno sporočilo. To dokazuje, da je Bog nepristranski. Takšno oznanjevanje tudi omogoča, da se iskrenim posameznikom osebno pomaga in pri tem upošteva njihove potrebe. Poleg tega oznanjevanje po hišah pomaga oznanjevalcem, saj si tako krepijo vero in postajajo zdržljivejši. Prave kristjane se danes prepozna po tem, da goreče oznanjujejo »javno in po hišah«.

16., 17. Kako je Pavel pokazal, da je neustrašen, in kako ga današnji kristjani v tem posnemamo?

¹⁶ Pavel je efeškim starešinam pojasnil, da ne ve, kakšne nevarnosti ga čakajo v Jeruzalemu. Nato pa jim je rekel: »Vendar mi moje življenje sploh ni pomembno, pomembno mi je to, da pritečem do konca in opravim službo, ki sem jo dobil od Gospoda Jezusa, in sicer da temeljito oznanim dobro novico o Božji nezasluženi dobroti.« (Apd. 20:24) Pavel je bil neustrašen. Ni dovolil, da bi ga kar koli – slabo zdravje ali pa hudo nasprotovanje – odvrnilo od tega, da dokonča svojo nalogo.

¹⁷ Podobno kristjani danes vztrajamo kljub različnim problemom. Nekateri se spoprijemajo z vladno prepovedjo delovanja in preganjanjem. Drugi se pogumno bojujejo s kakšno izčrpavajočo telesno ali čustveno boleznijo. Mladi kristjani se upirajo pritisku vrstnikov v šoli. Podobno kot Pavel smo tudi Jehovove priče v najrazličnejših okoliščinah neomajne. Trdno smo odločeni, da temeljito oznanimo dobro novico.

18. Kako je Pavel s svojim ravnanjem pokazal, da ni kriv, če kdo izgubi življenje, in kako so ga lahko efeški starešine v tem posnemali?

¹⁸ Pavel je efeške starešine zatem odkrito opomnil in pri tem opozoril na lastni zgled. Najprej jim je povedal, da ga zdaj verjetno zadnjič vidijo. Nato pa je rekel: »Ni moja krivda, če kdo izgubi življenje, saj vam nisem zamolčal nič od tega, kar se je Bog namenil narediti.« Kako so lahko efeški starešine posnemali Pavla, da tudi oni ne bi bili krivi, če bi kdo izgubil življenje? Pavel jim je rekel: »Pazite nase in na vso čredo, saj vas je sveti duh postavil za njene nadzornike – postavil vas je, da bi pasli Božjo občino, ki jo je Bog kupil s krvjo  svojega Sina.« (Apd. 20:26–28) Opozoril jih je, da se bodo v čredo vtihotapili »krvoločni volkovi«, ki bodo »izkrivljali resnico, da bi učence potegnili za seboj«. Kaj bi morali starešine narediti? Pavel jih je posvaril: »Ostanite budni in ne pozabite, da sem vsakega od vas tri leta noč in dan poučeval v solzah.« (Apd. 20:29–31)

19. Do kakšnega odpadništva je prišlo proti koncu prvega stoletja in do česa je to pripeljalo v kasnejših stoletjih?

¹⁹ »Krvoločni volkovi« so se pojavili proti koncu prvega stoletja. Apostol Janez je okoli leta 98 n. št. napisal: »Pojavili so se mnogi antikristi [...]. Bili so med nami, ampak so nas zapustili, ker niso bili takšni kot mi; če bi namreč bili takšni, bi ostali z nami.« (1. Jan. 2:18, 19) V tretjem stoletju je to odpadništvo pripeljalo do nastanka duhovništva tako imenovanega krščanstva. V četrtem stoletju pa je cesar Konstantin to izkrivljeno obliko »krščanstva« uradno priznal. Verski voditelji so s tem, da so privzeli poganske obrede in jim nadeli »krščanski« videz, res »izkrivljali resnico«. Vpliv tega odpadništva je v naukih in običajih tako imenovanega krščanstva viden še danes.

20., 21. Kako je Pavel pokazal, da je požrtvovalen, in kako lahko današnji krščanski starešine ravnajo podobno?

²⁰ Pavlovo življenje se je zelo razlikovalo od življenja tistih, ki so v poznejših časih izkoriščali čredo. Da ne bi bil v breme občini, se je Pavel preživljal z lastnim delom. Ko se je trudil za sovernike, tega ni delal zaradi lastnih koristi. Efeške starešine je spodbudil, naj bodo požrtvovalni. Rekel jim je, da morajo pomagati šibkim in imeti v mislih to, kar je rekel Gospod Jezus: »Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.« (Apd. 20:35)

²¹ Podobno kot Pavel so tudi današnji krščanski starešine požrtvovalni. Tisti, ki jim je zaupana odgovornost, da pasejo »Božjo občino«, svoje naloge opravljajo nesebično. So pravo nasprotje duhovnikov tako imenovanega krščanstva, ki bogatijo na račun svoje črede. Ošabnost in ambicioznost nimata v krščanski občini kaj iskati, saj bodo tisti, ki si prizadevajo »za lastno slavo«, na koncu slabo končali. (Preg. 25:27) Predrznost lahko vodi samo v sramoto. (Preg. 11:2)

22. Zakaj so efeški starešine imeli radi Pavla?

²² Bratje so imeli Pavla radi, ker je tudi on njih imel iskreno rad. Ko je moral odpotovati, »so se vsem ulile solze in so močno jokali. Objeli so Pavla in ga prisrčno poljubljali.« (Apd. 20:37, 38) Kristjani res cenijo tiste, ki se podobno kot Pavel nesebično razdajajo za čredo, in jih imajo radi. Zdaj ko si razmislil o Pavlovem izjemnem zgledu, se gotovo strinjaš, da se ta apostol ni prav nič bahal niti ni pretiraval, ko je rekel, da ni njegova »krivda, če kdo izgubi življenje«. (Apd. 20:26)