20. POGLAVJE
Jehovova beseda se je kljub nasprotovanju »širila in premagovala ovire«
Apolo in Pavel pomagata še več ljudem, da slišijo dobro novico
Temelji na Apostolskih delih 18:23–19:41
1., 2. a) V kakšni nevarnosti so bili Pavel in njegova sodelavca v Efezu? b) Kaj bomo obravnavali v tem poglavju?
NA EFEŠKIH ulicah ljudje vpijejo in v paniki tekajo naokrog. Zbrala se je drhal in izbruhnil je nemir! Dva od Pavlovih sodelavcev primejo in odvlečejo stran. Široka ulica, polna stebrov in trgovin, se hitro izprazni. Ljudje se pridružijo pobesneli množici. Pridrvijo v ogromen mestni amfiteater, ki lahko sprejme 25.000 gledalcev. Večina jih sploh ne ve, zakaj je do tega nemira prišlo, vendar predvidevajo, da sta v nevarnosti njihov tempelj in ljubljena boginja Artemida. Zato začnejo vsi ponavljati: »Velika je Artémida Efežanov!« (Apd. 19:34)
2 Satan je spet skušal z nasiljem drhali ustaviti širjenje dobre novice o Božjem kraljestvu. Seveda pa grožnja z nasiljem ni edina njegova taktika. V tem poglavju bomo obravnavali več njegovih spletk, s katerimi je skušal ovirati delo in oslabiti enotnost kristjanov v prvem stoletju. Videli pa bomo še nekaj pomembnejšega, in sicer to, da mu ni uspelo, saj »se je Jehovova beseda mogočno širila in premagovala ovire«. (Apd. 19:20) Zakaj so lahko ti kristjani premagali Satana? Zaradi istih razlogov, kot ga lahko premagamo mi danes. Zmaga seveda ni naša, ampak Jehovova. Vendar moramo tudi mi, tako kot kristjani v prvem stoletju, narediti svoj del. S pomočjo Jehovovega duha si lahko pridobimo lastnosti, ki nam bodo pomagale, da bomo na oznanjevanju uspešni. Poglejmo si najprej, kakšen zgled nam je glede tega dal Apolo.
Bil je »dober poznavalec Svetih spisov« (Apd. 18:24–28)
3., 4. Katero pomanjkljivost sta Akvila in Priskila opazila pri Apolu in kaj sta glede tega naredila?
3 Ko je bil Pavel med svojim tretjim misijonarskim potovanjem na poti v Efez, je v to mesto prišel Jud, ki mu je bilo ime Apolo. Bil je iz slavnega egiptovskega mesta Aleksandrija. Imel je veliko izjemnih lastnosti in sposobnosti. Bil je zelo dober govornik. Bil je tudi »dober poznavalec Svetih spisov«. Poleg tega je bil »poln duha in zelo goreč«. Apolo je goreče in pogumno govoril judovskim poslušalcem v sinagogi. (Apd. 18:24, 25)
4 Ko je Apolo govoril, sta ga slišala Akvila in Priskila. Gotovo sta bila navdušena nad tem, da »je pravilno govoril in učil o Jezusu«. To, kar je povedal o Jezusu, je bilo vse res. Vendar je ta krščanski par kmalu opazil, da v njegovem spoznanju manjka nekaj zelo pomembnega. Apolo »je poznal samo krst, ki ga je oznanjal Janez«. Ta skromna zakonca, ki sta bila po poklicu izdelovalca šotorov, se njegove govorniške spretnosti in izobraženosti nista ustrašila. Namesto tega »sta ga povabila k sebi in mu pomagala bolj točno razumeti Božje nauke«. (Apd. 18:25, 26) Kako pa se je ta dober govornik in izobražen moški odzval? Kot bomo videli, je pokazal eno najpomembnejših krščanskih lastnosti – ponižnost.
5., 6. Kaj je Apolu pomagalo, da je bil še bolj koristen za Jehova, in kaj se lahko naučimo od njega?
5 Apolo je sprejel pomoč Akvila in Priskile in tako postal še učinkovitejši Jehovov služabnik. Odpotoval je naprej v Ahajo, kjer je bil »v veliko pomoč« bratom in sestram. Tam je tudi učinkovito pričeval Judom, ki so prepričano verjeli, da Jezus ni napovedani Mesija. Luka poroča: »Z veliko zavzetostjo je namreč Judom javno in temeljito dokazoval, da se motijo, ko jim je na podlagi Svetih spisov pojasnjeval, da je Jezus res Kristus.« (Apd. 18:27, 28) Apolo je postal pravi blagoslov za občine! Pravzaprav je tudi zaradi njega »Jehovova beseda« premagovala ovire. Kaj se lahko naučimo od Apola?
6 Kristjani moramo razvijati ponižnost. Vsak od nas je blagoslovljen s kakšnimi darovi, morda z naravnimi sposobnostmi, izkušnjami ali pridobljenim znanjem. Ampak ponižnost je pomembnejša od teh darov. Drugače bi naše prednosti lahko postale naše slabosti. V nas bi lahko začel rasti strupen plevel, ošabnost. (1. Kor. 4:7; Jak. 4:6) Če smo zares ponižni, se bomo trudili gledati na druge kot na višje od sebe. (Fil. 2:3) Ne bomo užaljeni, če nas bo kdo pograjal, in ne bomo zavračali nasvetov drugih. Ne bomo ponosno vztrajali, da imamo prav, ko bomo razumeli, da sveti duh organizacijo vodi v drugo smer. Jehova in Jezus nas lahko uporabljata samo, če ostanemo ponižni. (Luk. 1:51, 52)
7. Zakaj lahko rečemo, da sta Pavel in Apolo zgled ponižnosti?
7 Ponižnost nas varuje tudi pred tekmovalnostjo. Ali si lahko predstavljaš, kako zelo si je Satan želel ustvariti nesoglasja med zgodnjimi kristjani? Zelo vesel bi bil, če bi dva sposobna posameznika, kot sta bila Apolo in apostol Pavel, postala tekmeca – če bi med seboj ljubosumno tekmovala, kateri od njiju bo imel v občinah večji vpliv! To bi se lahko hitro zgodilo. V Korintu so nekateri kristjani začeli govoriti »Jaz sem Pavlov«, medtem ko so drugi govorili »Jaz sem Apólov«. Ali sta Pavel in Apolo želela razdvojiti brate in sestre? Ne! Pavel je Apola ponižno pohvalil za njegovo delo. Poleg tega mu je izkazal čast s tem, da mu je zaupal dodatne službene naloge. Apolo pa je upošteval Pavlova navodila. (1. Kor. 1:10–12; 3:6, 9; Titu 3:12, 13) To nam je zares odličen zgled ponižnega sodelovanja!
»Prepričljivo je razpravljal o Božjem kraljestvu« (Apd. 18:23; 19:1–10)
8. Po kateri poti se je Pavel vrnil v Efez in zakaj?
8 Pavel je držal svojo obljubo, da se bo vrnil v Efez. a (Apd. 18:20, 21) Ampak bodi pozoren, kako se je vrnil. Ko smo o njem nazadnje govorili, je bil v sirski Antiohiji. V Efez bi lahko prišel tako, da bi šel do bližnje Selevkije, se tam vkrcal na ladjo in odplul naravnost do svojega cilja. Namesto tega je potoval »skozi notranjost dežele«. Po neki oceni naj bi bilo Pavlovo potovanje, opisano v Apostolskih delih 18:23 in 19:1, dolgo približno 1600 kilometrov! Zakaj pa je Pavel izbral tako težko pot? Ker se je odločil, da bo »krepil učence«. (Apd. 18:23) Tako kot prvi dve misijonarski potovanji naj bi bilo tudi to tretje zelo zahtevno, vendar je menil, da je vredno truda. Podobno stališče imajo danes okrajni nadzorniki in njihove žene. Res cenimo njihovo požrtvovalno ljubezen!
9. Zakaj se je skupina učencev morala ponovno krstiti in kaj se iz tega lahko naučimo?
9 Pavel je v Efezu ob svojem prihodu našel nekaj več kot deset učencev Janeza Krstnika. Ti so bili krščeni s krstom, ki ga je oznanjal Janez. Ampak ta krst ni bil več veljaven. Poleg tega je bilo videti, da vedo malo ali sploh nič o svetem duhu. Pavel jim je pomagal, da so bili zdaj na tekočem z novimi spoznanji, oni pa so bili tako kot Apolo ponižni in se pripravljeni učiti. Ko so se dali krstiti v imenu Jezusa, so prejeli svetega duha in nekatere čudežne darove. Če smo torej v koraku z Jehovovo teokratično organizacijo, ki stalno napreduje, smo blagoslovljeni. (Apd. 19:1–7)
10. Zakaj se je Pavel iz sinagoge preselil v predavalnico in kako ga lahko pri oznanjevanju posnemamo?
10 Kmalu se je zgodilo še nekaj. Pavel je tri mesece pogumno oznanjeval v sinagogi. Čeprav je »prepričljivo razpravljal o Božjem kraljestvu«, ga nekateri niso hoteli poslušati in so mu nasprotovali. Pavel ni zgubljal časa s tistimi, ki so »žaljivo govorili o Poti«, ampak je stvari uredil tako, da je lahko imel govore v šolski predavalnici. (Apd. 19:8, 9) Tisti, ki so želeli duhovno napredovati, so zdaj morali hoditi v predavalnico namesto v sinagogo. Podobno kot Pavel moramo morda tudi mi kdaj končati pogovor, če vidimo, da stanovalec noče poslušati ali da se hoče samo prepirati. Ovcam podobnih ljudi, ki morajo slišati naše spodbudno sporočilo, je še veliko!
11., 12. a) Zakaj lahko rečemo, da je Pavel zgled marljivosti in prilagodljivosti? b) Kako si danes prizadevamo, da bi bili pri oznanjevanju marljivi in prilagodljivi?
11 Pavel je mogoče imel govore v tej šolski predavalnici vsak dan približno od 11. do 16. ure. (Apd. 19:9) Takrat je bilo verjetno najbolj mirno pa tudi najbolj vroče in mnogi so nehali delati in šli kaj pojest ali se spočit. Če je imel Pavel takšen strog urnik celi dve leti, je poučevanju namenil precej več kot 3000 ur, torej približno 125 ur na mesec. b Tako se je tudi zaradi tega Jehovova beseda širila in premagovala ovire. Pavel je bil marljiv in prilagodljiv. Urnik si je uredil tako, da je lahko duhovno pomagal čim več ljudem. Kakšen je bil rezultat? »Gospodovo besedo so slišali vsi, ki so živeli v provinci Aziji, tako Judje kot Grki.« (Apd. 19:10) Pavlovo pričevanje je bilo res temeljito!
Ljudem oznanjujemo, kjer koli jih lahko najdemo.
12 Danes se podobno trudimo, da bi bili marljivi in prilagodljivi. Ljudem oznanjujemo, kjer koli in kadar koli jih lahko najdemo. Oznanjujemo jim na ulicah, trgih in parkiriščih. Pokličemo jih ali pa jim napišemo pismo. Pa tudi ko oznanjujemo po hišah, se trudimo priti k njim takrat, ko je največ možnosti, da so doma.
Jehovova beseda se je »širila in premagovala ovire« kljub hudobnim duhovom (Apd. 19:11–22)
13., 14. a) Kaj je Jehova omogočil Pavlu? b) Katero napako so naredili Skevajevi sinovi in v čem se danes podobno motijo mnogi tako imenovani kristjani?
13 Luka nam pove, da je zatem nastopilo posebno obdobje, saj je Jehova Pavlu omogočil, da je izvajal »izredna in mogočna dela«. Tako so bolni ozdraveli, ko so jim prinesli že samo Pavlove rute in predpasnike. Na tak način so bili iz ljudi tudi izgnani hudobni duhovi. c (Apd. 19:11, 12) Takšne pomembne zmage nad Satanovimi silami so pritegnile veliko pozornosti, ampak ne vedno v pozitivnem smislu.
14 Nekateri »judovski izganjalci demonov, ki so potovali naokrog,« so hoteli tudi sami narediti takšne čudeže kakor Pavel. Nekateri med temi Judi so skušali izganjati demone tako, da so klicali Jezusovo in Pavlovo ime. Kot primer tega Luka omeni sedem Skevajevih sinov, ki so bili iz duhovniške družine. Demon jim je rekel: »Jezusa poznam in Pavla tudi. Kdo pa ste vi?« Obsedeni človek je nato te sleparje napadel in skočil nanje kakor kakšna zver, tako da so ranjeni in brez obleke pobegnili. (Apd. 19:13–16) Vsem je bilo očitno, da je Jehova moč dal Pavlu in ne tem pripadnikom krive vere. Danes milijoni napačno sklepajo, da je dovolj že to, da izgovarjajo Jezusovo ime ali se izpovedujejo za »kristjane«. Toda kot je povedal Jezus, imajo resnično upanje za prihodnost samo tisti, ki izpolnjujejo voljo njegovega Očeta. (Mat. 7:21–23)
15. Kako lahko posnemamo Efežane, ko gre za spiritizem in predmete, povezane s spiritističnimi običaji?
15 Zaradi ponižanja, ki so ga doživeli Skevajevi sinovi, je ljudi prevzelo strahospoštovanje, tako da so mnogi začeli verovati in opustili spiritistične običaje. Efeška kultura je bila prežeta z magijo. Uroki in amuleti so bili nekaj običajnega. Prisotno je bilo tudi zaklinjanje in to pogosto v pisni obliki. Zdaj pa so bili mnogi Efežani spodbujeni, da so svoje knjige o magiji prinesli ven in jih javno sežgali, čeprav so po sedanjih vrednostih verjetno stale na desettisoče evrov. d Luka poroča: »Tako se je Jehovova beseda mogočno širila in premagovala ovire.« (Apd. 19:17–20) To je bila sijajna zmaga resnice nad krivo vero in demonizmom! Ti zvesti ljudje so nam dali dober zgled. Tudi mi živimo v svetu, ki je poln spiritizma. Če ugotovimo, da imamo kaj, kar je povezano s spiritizmom, bi morali narediti enako kot Efežani – tega bi se morali takoj znebiti! Zato se ne glede na ceno na daleč ogibajmo takšnega nagnusnega ravnanja.
»Prišlo je do resnega izgreda« (Apd. 19:23–41)
»Možje, vi dobro veste, da nam ta posel omogoča blaginjo.« (Apostolska dela 19:25)
16., 17. a) Opiši, kako je Demetrij začel izgred v Efezu. b) Kako so Efežani pokazali svoj fanatizem?
16 Zdaj smo prišli do Satanove taktike, ki jo je Luka opisal, ko je rekel, da je »v zvezi s Potjo prišlo do resnega izgreda«, in pri tem ni pretiraval. e (Apd. 19:23) Težave je začel srebrar, ki mu je bilo ime Demetrij. Druge rokodelce je najprej spomnil, da jim blaginjo prinaša prodaja malikov. Nato je namignil, da bo sporočilo, ki ga oznanja Pavel, škodilo njihovemu poslu, saj kristjani ne častijo malikov. Poleg tega je vedel, da so Efežani ponosni na svoje mesto in narodnost. Zato jih je posvaril, da sta njihova boginja Artemida in svetovno znan tempelj, ki ji je bil posvečen, v nevarnosti, da bosta izgubila veljavo. (Apd. 19:24–27)
17 Demetrij je dosegel to, kar je hotel. Srebrarji so začeli glasno ponavljati »Velika je Artémida Efežanov!«, mesto pa je zajela zmeda. To je pripeljalo do dogodka, povezanega s fanatično drhaljo, ki je opisan na začetku tega poglavja. f Požrtvovalni Pavel je hotel stopiti v amfiteater, da bi množico nagovoril, ampak učenci so vztrajali, naj raje ostane na varnem. Nato je pred množico stopil neki Aleksander in skušal spregovoriti. Ker je bil Jud, je morda želel pojasniti razliko med Judi in temi kristjani. Takšna pojasnila pa te množice niso zanimala. Ko so ugotovili, da je Jud, so ga z vpitjem preglasili in približno dve uri ponavljali »Velika je Artémida Efežanov!«. Verski fanatizem se do danes ni nič spremenil. Še vedno se dogaja, da so ljudje zaradi takšnega fanatizma popolnoma nerazumni. (Apd. 19:28–34)
18., 19. a) Kako je mestni upravitelj pomiril drhal v Efezu? b) Kako včasih ljudje na položaju zaščitijo Jehovovo ljudstvo in kako lahko tudi mi prispevamo k temu?
18 Končno pa je množico pomiril mestni upravitelj. Ta sposoben in razumen moški je drhali zagotovil, da ti kristjani ne predstavljajo nobene nevarnosti za njihov tempelj in boginjo. Rekel je tudi, da Pavel in njegovi sodelavci niso zagrešili ničesar proti Artemidinemu templju in da za reševanje takih zadev obstaja predpisan postopek. Verjetno pa je drhal najbolj prepričal s tem, ko jo je spomnil na nevarnost, da si lahko zaradi tega nezakonitega in uporniškega zbora nakoplje jezo Rima. Zatem je ljudem naročil, naj se razidejo. Ob teh razumnih in streznjujočih besedah se je bes drhali hitro polegel. (Apd. 19:35–41)
19 To ni bilo prvič, da je kak razumen človek na položaju zaščitil Jezusove sledilce – pa tudi zadnjič ne. Apostol Janez je na primer v videnju videl, da bodo v zadnjih dneh trdnejši elementi tega sveta, ki so primerjani z zemljo, pogoltnili veliko poplavo satanskega preganjanja Jezusovih sledilcev. (Raz. 12:15, 16) To se je že uresničilo in se še vedno uresničuje. V mnogih sodnih primerih so nepristranski sodniki zaščitili pravice Jehovovih prič glede tega, da se smejo zbirati k čaščenju in drugim oznanjati dobro novico. Seveda lahko ima pri takšnih zmagah pomembno vlogo naše vedenje. Pavel si je očitno s svojim vedenjem pridobil prijateljsko naklonjenost in spoštovanje nekaterih vladnih uradnikov v Efezu, zato so ga želeli obvarovati. (Apd. 19:31) Tudi mi želimo s svojo poštenostjo in spoštljivim vedenjem narediti dober vtis na tiste, s katerimi pridemo v stik. Nikoli ne vemo, kaj dobrega lahko prinese takšno ravnanje.
20. a) Kaj meniš glede tega, kako je Jehovova beseda premagovala ovire v prvem stoletju in kako jih premaguje danes? b) Kaj si odločen delati?
20 Ali ni vznemirljivo razmišljati o tem, kako se je Jehovova beseda »širila in premagovala ovire« v prvem stoletju? Enako vznemirljivo je videti, kako je Jehova pripeljal do podobnih zmag v našem času. Ali bi tudi ti želel biti udeležen pri takšnih zmagah? Potem se uči od zgledov, ki smo jih pregledali. Bodi ponižen, ostani v koraku z Jehovovo organizacijo, ki stalno napreduje, pridno delaj, zavračaj spiritizem in se po svojih najboljših močeh trudi, da bi drugim s svojo poštenostjo in spoštljivim vedenjem dobro pričeval.
a Glej okvir » Efez – prestolnica Azije«.
b Pavel je v Efezu napisal tudi Prvo pismo Korinčanom.
c Pavel je ruto morda nosil zavezano okoli čela, da mu pot ne bi tekel v oči. Iz tega, da je takrat nosil tudi predpasnik, pa lahko sklepamo, da je v prostem času, verjetno zgodaj zjutraj, izdeloval šotore. (Apd. 20:34, 35)
d Luka navaja vrednost 50.000 srebrnikov. Če je imel v mislih denarij, potem bi to pomenilo, da bi moral takratni delavec za to delati 50.000 dni – torej kakih 137 let, če bi delal sedem dni na teden.
e Nekateri pravijo, da je imel Pavel v mislih ravno ta dogodek, ko je Korinčanom rekel: »Mislili smo, da bomo umrli.« (2. Kor. 1:8) Mogoče pa je imel v mislih še nevarnejši dogodek. Ko je pisal, da se je »v Efezu boril z zvermi«, je mogoče namigoval na izkušnjo z divjimi živalmi v areni ali na nasprotovanje ljudi. (1. Kor. 15:32) Možni sta tako dobesedna kakor tudi figurativna razlaga.
f Združenja oziroma zveze rokodelcev so lahko bile precej vplivne. Približno 100 let pozneje je na primer v Efezu podoben nemir zanetilo pekovsko združenje.
