1 Petnajstega maja 1997 sta se Anastasia Kazak (levo) (Ukrajina) in Hermine Schmidt (desno) po 52 letih srečali v Moskvi ob premieri dokumentarnega filma Jehovove priče neomajni kljub nacističnemu napadu v ruščini. Anastasia je postala Jehovova priča v stutthofskem koncentracijskem taborišču, obe pa sta preživeli nevarno potovanje taboriščnikov preko Baltskega morja na Dansko. (Fotografija Hermine je skrajno levo.)

2 Ko so evakuirali ravensbrüško taborišče, so Aloisu Moserju iz Braunaua (Avstrija) in še 25 Pričam ukazali, naj spremljajo esesovski transport. Ponoči so stražarji izginili. V Schwerinu je Alois srečal precej Jehovovih prič, ki so bili na pohodu smrti. Svoj dolgi pohod domov v Avstrijo je začel na severu Nemčije.

3 Gertrud Ott iz Danziga je bila zaprta v taboriščih v Auschwitzu (od decembra 1942 do januarja 1945), Mauthausnu, Groß-Rosnu in Bergen-Belsnu (od januarja do maja 1945). Po osvoboditvi je šla v Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead v New Yorku in zatem kot misijonarka služila v Indoneziji, Iranu in Luksemburgu.

4 Skupina Jehovovih prič iz mauthausenskega taborišča se veseli svoje osvoboditve 7. maja 1945. Med njimi je tudi Martin Pötzinger (prvi z leve, stoji).

 5 Erich Frost iz Leipziga je v letih 1936/1937 nadzoroval delo pod prepovedjo, potem pa ga je gestapo aretiral in kruto mučil. Zaprt je bil za stalno (1937–1945). V sachsenhausenskem taborišču je v dobro drugih Prič spesnil pesem, ki je prišla tudi do sovernikov zunaj taborišč in jih krepila.

6 Leta 1935 so v esterwegenskem taborišču z Arthurjem Winklerjem iz Bonna ravnali zelo kruto. Kasneje je iz Nizozemske usmerjal ilegalno delo v Nemčiji. Ko je Nemčija maja 1940 zasedla Nizozemsko, ga je gestapo hotel aretirati, vendar mu je to uspelo šele oktobra 1941. Arthur je pohod smrti iz Sachsenhausna preživel ob pomoči Soprič, ker so ga ti vozili z vozom, ki je bil last SS.

7 Josef Rehwald iz Königsberga ni hotel v vojsko, zato so ga najprej poslali v zapor v Stuhm (Vzhodna Prusija), potem pa v sachsenhausensko taborišče. Od osmih članov njegove družine so bili zaradi vztrajanja pri svoji veri zaprti štirje bratje (dva so usmrtili), ena sestra in mati.

8 Gerrit Benink (Nizozemska) s svojo pločevinasto kanglico, ki jo je uporabljal kot skledo za juho in drugo hrano. Aretirali so ga marca 1941 in ga potem poslali v sachsenhausensko, buchenwaldsko in neuengammsko taborišče. Osvobojen je bil 5. maja 1945.

 9 Hildegard in Ernst Seliger sta bila dejavna Jehovova pričevalca, zato sta pod nacističnim režimom in pod komunistično vlado v Vzhodni Nemčiji veliko let preživela v zaporu: šteto skupaj preko 40 let.

10 Victorja Brucha (Luksemburg) so aretirali avgusta 1940. Zaprt je bil v več koncentracijskih taboriščih – na primer v Buchenwaldu, Lublinu, Auschwitzu in Ravensbrücku. Tretjega maja 1945 so njega in še 49 drugih Prič po večdnevnem pohodu osvobodili.

11 Maxa Henninga so aretirali na Nizozemskem marca 1943, potem pa zaprli v razna taborišča: v Rotterdamu, Scheveningenu, Vughtu in Buchenwaldu. Osvobojen je bil 11. aprila 1945.

12 Gertrud Pötzinger, ki je ilegalno delovala za Jehovove priče v Münchnu in Šleziji, so poslali v zapor in v ravensbrüško taborišče. Leta 1943 so jo določili za varuško otrok neke esesovske družine v Oranienburgu. Njen mož Martin je bil več let zaprt v dahavskem in mauthausenskem taborišču. Znova sta prišla skupaj po koncu vojne leta 1945.

13 Gestapo je Everta in Ansje Dost (Nizozemska) aretiral marca 1942. Everta so poslali v taborišča v Amersfoortu in Neuengammeju, Ansje pa v Ravensbrück. Oba sta bila osvobojena maja 1945.