Do konca leta 2002 je potujočo razstavo o preganjanju zapornikov z vijoličastim trikotnikom in drugih Jehovovih prič v tretjem rajhu videlo kakih 600.000 obiskovalcev, med njimi tudi mnogo mladih. Razstava je bila na ogled v spominskih muzejih nekdanjih koncentracijskih taborišč, na primer v Mauthausnu, Moringenu, Neuengammeju, Buchenwaldu, Sachsenhausnu in Bergen-Belsnu, pa tudi v šolskih centrih za odrasle in drugih izobraževalnih ustanovah. Takšen trud je pomemben in prispeva k temu, da te »pozabljene žrtve«, kakor jih imenujejo nemški zgodovinarji, ne gredo v pozabo. Kakšne pa so še druge koristi takšne javne razstave?

Spominski muzej sachsenhausenskega taborišča je 27. januarja 1998, ob obletnici v spomin na žrtve nacionalsocializma, ta dan posvetil žrtvam, ki so bile Jehovove priče. Steffen Reiche, minister za kulturo in znanost iz Brandenburga, je ob tej priložnosti rekel: »V vedenju Jehovovih prič v taboriščih in zaporih so se kazale vrline, ki so bile in so še bistvene za nadaljnji obstoj demokratične ustavne države, ki temelji na zakonu. V mislih imam to, da niso klonili pred SS in da so bili pozorni do sozapornikov. Glede na vse večjo krutost do tujcev in ljudi, ki imajo drugačne politične ali filozofske poglede, so te vrline nujne za vsakega našega državljana.«

Iz te izjave je razvidno, da se s takšnimi razstavami doseže veliko več kot le to, da se ljudi seznani z dejstvi glede strašnega preganjanja verske manjšine pod nacističnim režimom. Razvidno je tudi to, da je preteklost koristno in nujno dokumentirati.

Ko je bila oktobra 1997 razstava na ogled v Hamburgu, je neki ugleden tednik o njej zapisal: »Uspelo ji je prav to, za čimer naj bi takšne razstave vedno stremele: ne ukvarja se le z golimi statističnimi podatki o trpinčenih ljudeh, o ljudeh, ki so jih odpustili iz službe, o zapornikih ter o ljudeh, ki so jih mučili in usmrtili, ampak tudi opozarja na hudo trpljenje posameznikov.« (Die Zeit, 10. oktober 1997, str. 24)

Ob otvoritvi razstave v spominskem muzeju taborišča v Bergen-Belsnu, ki je potekala pod pokroviteljstvom državnega Centra za politično izobraževanje v Spodnji Saški, je eden od govornikov dejal: »Vsi tu predstavljeni ljudje so le nekateri od mnogih, ki so bili preganjani, zaprti in mučeni, ker so odločno zastopali svoje versko prepričanje in se niso prilagodili nacionalsocialističnemu okolju. To niso kakšni daljni in nedotakljivi junaki, temveč povsem navadni ljudje, smrtni kakor vsi drugi. To so ljudje, ki so ravnali po svoji vesti, ki so se pogumno zavzemali za svoje prepričanje in tako postali dober zgled za naše vsakdanje življenje.« (Hannoversche Allgemeine Zeitung, 20. april 1998, str. 4)

Ta razstava obstaja v treh kompletih, od katerih je vsak sestavljen iz približno 50 panojev. Javno jih je mogoče prikazati pod naslednjimi naslovi: »Jehovove priče neomajni kljub nacističnemu napadu« (kot spremna razstava ob javnem prikazovanju istoimenskega dokumentarnega filma na videokaseti, ki ga je posnela Watch Tower Society, oziroma drugih filmov o tej temi, ki so jih posneli ljudje, ki niso Priče), »Pozabljene žrtve« (zgodovinarji za Jehovove priče pravijo, da so »pozabljene žrtve nacističnega režima«) in »Duhovno upiranje zaradi krščanskega prepričanja« (pripravljena je bila kot spremna razstava istoimenskih znanstvenih forumov v Wewelsburgu, Hamburgu in Frankfurtu na Majni oktobra 1997).

Osnovna zamisel za te razstavne panoje izvira iz francoske razstave, ki jo organizira Cercle européen des Témoins de Jéhovah anciens déportés et internés (Evropsko združenje Jehovovih prič, ki so bili zaprti v koncentracijskih taboriščih), ustanovljeno leta 1990 v Parizu. Vendar pa je bila vsebina nemških panojev revidirana in razširjena. Šestega novembra 1996 so v spominskem muzeju ravensbrüškega taborišča razstavo predstavili ob svetovni premieri nemškega dokumentarnega filma Jehovove priče neomajni kljub nacističnemu napadu. Nekdanji ministrski predsednik zvezne dežele Brandenburg/Potsdam je za to priložnost napisal: »Predvajanje vašega filma je pomemben korak k osveščanju javnosti glede vloge, ki jo je vaše versko združenje imelo pod nacističnim režimom.«

Kakih 400 od 567 predvajanj tega filma je spremljala tudi potujoča razstava o pozabljenih žrtvah. Ob otvoritvi razstave v Stuttgart-Bad Cannstattu 23. januarja 1998 je Siegfried Schiele,  direktor državnega Centra za politično izobraževanje v Baden-Württembergu, dejal: »Vsi, ki so se iz takšnega ali drugačnega motiva uprli nacističnemu režimu, so vredni, da jih močno cenimo. In ena pomembnejših skupin so Jehovove priče, ki smo jim dolžni izkazati spoštovanje, spoštovanje, ki si ga že dolgo zaslužijo. Zato sem vesel te razstave, ki lahko pomaga nadoknaditi zamujeno. Ob ogledu razstave sem si že lahko ustvaril prvi pozitivni vtis. Videl pa sem tudi dokumentarni film in ga vsem toplo priporočam. Zgodovina ne more biti nekakšna jama, iz katere poberemo to, kar nam ustreza. Jehovove priče imajo v poglavju, ki je sicer najbolj žalostno poglavje naše zgodovine, zagotovo eno vidnejših vlog.«

Pri Watch Tower Society v Nemčiji so po potrebi naredili še dodatne panoje z referencami, ki se navezujejo na kraj, v katerem je bila razstava, na primer za mesto Stuttgart in za spominski muzej v Bautznu. (Nekateri spominski muzeji so dodatne panoje dobili v trajno izposojo.) Poleg tega so panoje v naravni velikosti kopirali za premierno predvajanje videokasete Neomajni v ruščini, ki je bilo 15. maja 1997 v Svetovnem trgovinskem centru v Moskvi, ter za premiero v Avstriji in za posebno razstavo »Pozabljene žrtve«, ki je bila 18. junija 1997 v spominskem muzeju mauthausenskega taborišča. Podružnični uradi Watch Tower Society na Švedskem, Danskem in Norveškem so naredili elektronske kopije nekaterih razstavnih panojev in jih 14. januarja 1998 predstavili v muzeju Nordisk v središču Stockholma, 30. marca 1998 pa še v Kopenhagnu. V teh državah so panoje pokazali v raznih mestih kot del potujoče razstave.

V tej brošuri so predstavljene le nekatere slike in dokumenti s petdesetih tridimenzionalnih panojev. Vendar je že izbrana nova zbirka panojev, ki naj bi jo priredili za računalniško uporabo in jo brezplačno ponudili kot koristno zbirko računalniških izpisov za javne predstavitve in razredni pouk.

Želimo, da bi ta razstava še naprej pomagala, da bi si vsi ljudje ustvarili nepristransko mnenje.