1 Moringen (blizu Göttingena) je bilo eno prvih koncentracijskih taborišč za ženske (1933–1937) – še pred Lichtenburgom in Ravensbrückom. Skoraj polovica žensk, za katere se ve, da so bile zaprte v Moringenu, je bila Jehovovih prič.

2 Med zaprtimi v Moringenu je bila tudi 32-letna Katharina Thoenes. Upravnik taborišča je njo in druge Priče izoliral od sozapornic. Prepovedal jim je dopisovanje ter prejemanje paketov in denarja, »ker niso hotele šivati za zimsko humanitarno delo«.

3 Osemnajstletni Jonathan Stark ni hotel priseči zvestobe firerju, zato so ga leta 1944 odpeljali v moringensko koncentracijsko taborišče za mlade. (1. novembra 1944 so ga v Sachsenhausnu obesili kot ugovornika vesti.)

4 V lichtenburškem taborišču je bilo maja 1939, malo pred ukinitvijo taborišča, več kot 40 odstotkov vseh zapornic Jehovovih prič.

5 Maja 1939 so Erno Ludolph in mnoge druge Pričevalke odpeljali v Ravensbrück, da bi tam pomagale zgraditi novo koncentracijsko taborišče.

6 V Ravensbrücku so morale ženske delati v najhujših razmerah. (Vzeto iz esesovskega propagandnega foto albuma.)

 7 Therese Schreiber je bila ena od mnogih Prič v Avstriji, ki so jih nacisti odpeljali v Ravensbrück in druga koncentracijska taborišča. Kasneje jo je sodišče na Dunaju obsodilo, ker je ilegalno razmnoževala Stražni stolp, revijo Jehovovih prič.

8 Charlotte Müller in Ilse Unterdörfer so iz lichtenburškega taborišča prestavili v ravensbrüško. Obe sta bili kljub prepovedi dejavni v svoji veri.

9 Taboriščniki z vijoličastim trikotnikom so postali znani kot zanesljivi in zaupanja vredni delavci. Ta izkaznica je Charlotte Müller (od leta 1942) omogočala, da je pri neki esesovski družini blizu taborišča delala kot gospodinja.

10 Leta 1944 se je v ravensbrüškem taborišču skupinica ukrajinskih deklet, med njimi tudi Aleksejevna Jarocz, seznanila z nauki Jehovovih prič in se jim kmalu pridružila.

11 Priče so kljub izredno težkim življenjskim razmeram v taboriščih iskali priložnosti, da so se med seboj pogovarjali o svoji veri in brali svetopisemsko literaturo, čeprav so s tem tvegali življenje. (Ta novodobna slika, ki je razstavljena v Ravensbrüškem spominskem muzeju, je bila naslikana na podlagi poročila nekega očividca.)

 12 Sachsenhausensko koncentracijsko taborišče (1936–1945), severno od Berlina. V predvojnih letih je bilo med vsemi, ki so bili zaprti v taboriščih, približno od 5 do 10 odstotkov Jehovovih prič. Ko so prispeli novi Priče, so jih nemudoma odpeljali v »kazensko delovno enoto«. Tam je bilo treba od 10 do 12 ur dnevno, tudi ob nedeljah, opravljati najtežje in najbolj umazano delo.

13 Preučevalci Biblije (Jehovove priče) so sestavljali ločeno skupino zapornikov in so bili zaznamovani z vijoličastim trikotnikom. Ker so bili neomajni, so esesovski stražarji in kapi (zaporniki, ki so opravljali pazniška dela), katerim so bili prepuščeni na milost in nemilost, z njimi ravnali še posebej kruto.

14 Zapornika so zvezali in z železnimi palicami tepli po goli zadnjici, kar je bila le ena od mnogih oblik kazni.

15 Pogosto so morali taboriščniki ne glede na vreme več ur postrojeno stati na zbornih mestih (tu v Sachsenhausnu). SS je dal 15. septembra 1939 prav tu, pred vsemi taboriščniki, usmrtiti Augusta Dickmanna, ugovornika vesti.

 16 Taboriščnike so lahko kaznovali že za povsem nepomembne prekrške, na primer tako, da so jih obesili na drog (tako imenovano visenje na stebru), kar je bila izredno boleča metoda.

17 V taboriščih niso le vladale ponižujoče razmere, temveč so bila ta tudi nabito polna. Jehovovim pričam so nekaj časa dovolili, da so bili v barakah skupaj s soverniki, vendar ker so imeli verske shode, jih je SS kasneje ločil. Toda potem so Priče še več oznanjevali drugim taboriščnikom, zato jih je SS znova dal skupaj. Neki opazovalec je dejal: »Človek se kar ne more znebiti občutka, da SS, psihološko gledano, ni bil nikoli zares kos izzivu, ki so ga predstavljali Jehovove priče.« (Eugen Kogon)

18 Slaba prehrana je bila kriva, da so mnogi umrli ali pa trpeli zaradi podhranjenosti in bolezni, na primer tifusa, ki je bil posledica lakote.

19 Neštetih trupel so se znebili tako, da so jih sežgali v posebnih pečeh.

 20 V buchenwaldskem koncentracijskem taborišču (1937–1945) blizu Weimarja in v drugih taboriščih je SS od leta 1938 dalje Jehovove priče izoliral. Preselil jih je v posebne barake, ki so stale za bodečo žico, in jim za devet mesecev prepovedal pisati pisma. V naslednjih treh letih in pol (v Buchenwaldu – kjer so Priče predstavljali večino taboriščnikov v »kazenski delovni enoti« – celo do konca vojne) so smeli svojim sorodnikom pisati le enkrat na mesec po 25 besed.

21 Na taboriščnem pisarniškem papirju je bilo odtisnjeno ali natisnjeno naslednje besedilo: »Zapornik še naprej ostaja trmast Preučevalec Biblije in noče opustiti krivih naukov Preučevalcev Biblije. Zato se mu odreka običajna pravica do dopisovanja.«

22 SS je Pričam pogosto ponudil v podpis izjavo. Če bi jo podpisali in se tako odrekli svoji veri, bi lahko bili osvobojeni. Vendar je bilo takih, ki so jo podpisali, le nekaj.

23 Wilhelm Töllner je imel v Buchenwaldu svetopisemske govore, čeprav je s tem tvegal svoje življenje.

 24 Mauthausensko koncentracijsko taborišče v Avstriji (1938–1945). Sedemindvajsetega septembra 1939 je iz dahavskega taborišča prišlo 145 zapornikov z vijoličastim trikotnikom. Nekatere so prisilili, da so opravljali garaško delo v zloglasnem kamnolomu, v katerem so bile stopnice smrti.

25 Augusta Krafta z Dunaja, ki je nekaj časa skrbel za ilegalno delovanje Jehovovih prič v Avstriji, so 25. maja 1939 aretirali. Februarja 1940 je umrl v Mauthausnu.

26 Gestapo je Alberta Wandresa (levo) lovil tri leta. Posebno sodišče v Frankfurtu na Majni ga je obsodilo na pet let zapora. Med ilegalo je bil zelo dejaven tudi Martin Pötzinger (desno) iz Münchna. Oba sta morala kljub lakoti opravljati težko fizično delo v Dachauu in Mauthausnu; oba sta preživela.

27 Hans Gärtner, frizer iz Zwingenberga, je bil zaprt v Mauthausnu in Dachauu, vendar ni preživel. V njegovem domačem kraju se danes po njem imenuje ena od ulic.

 28 V Auschwitzu je umrlo več kot milijon ljudi, večina od njih zato, ker so bili Judje. Auschwitz je bil eden največjih koncentracijskih, delovnih in uničevalnih taboriščnih kompleksov (od junija 1940 do 27. januarja 1945), v katerem so življenje izgubili tudi Romi, Poljaki, Jehovove priče in drugi.

29 Leta 1942 so v Auschwitzu Rusu Alekseju Nepočatovu vtetovirali številko 154888. Bil je vojni ujetnik in malo je manjkalo, da ga niso usmrtili. V buchenwaldskem taborišču je srečal Priče iz Nemčije in sprejel njihovo vero.

30 Na teh fotografijah, ki jih je posnel gestapo, je Jan Otrebski, Priča iz Poljske. Zaporniške številke je prejel v treh taboriščih: Auschwitzu (št. 63609), Gusnu (št. 13449) in Mauthausnu (št. 31208).

31 Elso Abt iz Danziga je policija aretirala maja 1942, njeno stanovanje pa zapečatila. Svojo dveletno hčerko je zaupala neki družini, ki je živela v isti stanovanjski zgradbi. Elso so s še enajstimi Pričami odpeljali v Auschwitz-Birkenau, njenega moža Haralda pa v Buchenwald. Januarja 1945 so jo večkrat evakuirali iz enega taborišča v drugo: v Groß-Rosen, Mauthausen, Bergen-Belsen in Dora-Nordhausen, kjer je bila osvobojena. (Harald je na vstavljeni sličici levo.)

 32 Taboriščna birokracija je zelo natančno vodila evidenco o vsakem zaporniku. Po ukinitvi niederhagenskega koncentracijskega taborišča (1939–1943; taborišče je bilo nekaj časa pod pristojnostjo sachsenhausenskega taborišča) je »preostala delovna skupina«, v kateri so bili skoraj samo Jehovove priče, ostala v Wewelsburgu. Eden od njih je bil tudi Theodor Sponsel. (Skupinska slika je nastala kmalu po osvoboditvi leta 1945.)

33 Max Hollweg se spominja, kako je SS skušal 26 ugovornikov vesti zgarati do smrti (1942). Vendar SS to ni uspelo, ker so tem ugovornikom drugi Priče naskrivaj dajali hrano in jih hrabrili.

34 Georg Klohe je kljub prepovedi vse do aretacije na skrivaj izdeloval gramofonske plošče s svetopisemskimi govori (1934–1936). Leta 1944, ko je bil v wewelsburškem taborišču, je dosegel, da so zanj izdelali čélo. SS se je s tem strinjal, saj ni bilo nobene možnosti, da bi bili Jehovove priče kdaj izpuščeni. Vendar tega glasbila v taboriščnem orkestru niso nikoli uporabljali in Georg Klohe je nanj le občasno igral po delu.

 35 Emma in Adolphe Arnold, starša Simone Arnold, iz Alzacije (Francija) sta bila zaprta zaradi vztrajanja pri svoji veri. (Simone je na sredini fotografije.) Leta 1942 so Adolpha poslali v dahavsko taborišče. Njegova žena mu je v času, ko je bila še na prostosti, enkrat na mesec poslala kolač, v katerega je skrila tri lističe s članki iz Stražnega stolpa. Adolphe si je besedilo zapomnil. Po osvoboditvi je domov prinesel tri od teh lističev, ki jih je imel skrite v suknjiču.

36 Januarja 1936 so Leopolda Engleitnerja iz Avstrije prvič aretirali. Med oktobrom 1939 in julijem 1943 so ga poslali v Buchenwald, Wewelsburg in Ravensbrück. Nekoč so ga tako močno pretepli po glavi, da je zaradi poškodb še dolgo časa čutil bolečine. Še za tem, ko so ga leta 1943 nepričakovano izpustili iz koncentracijskega taborišča, ni bil povsem osvobojen, saj je moral opravljati prisilno delo. Vendar je leta 1945 lahko zapustil tisto področje in se s tem ognil vpoklica v vojsko.

37 Margarete Unterner (Alzacija) ni hotela podpirati rajhovske mladinske delovne službe. Tako so jo leta 1942 zaprli v Saverni, kasneje pa so jo premestili v taborišče v Schirmeck-Vorbruck. Njen mož Marcel ni hotel v nemško vojsko, zato so ga poslali v vojaški zapor v Berlin (Tegel).  Zaradi hudih težav z živci so ga izpustili.

38 V hiši Johanne in Johanna Degna v Lorschu so kljub prepovedi imeli krščanske shode. Johann je bil zato leta 1936 obsojen na dve leti zapora v Darmstadtu. Ko je oktobra 1938 svojo kazen odslužil, so ga premestili v dahavsko koncentracijsko taborišče. Januarja 1941 je v Mauthausnu umrl za tifusom, ki ga je dobil zaradi lakote.

39 Adam Heim je bil zaposlen v kamnolomih blizu Zwingenberga in je pomagal preganjanim državljanom. Nekdo ga je ovadil in posebno sodišče v Darmstadtu ga je obsodilo. Nekaj časa je preživel v tamkajšnjem zaporu, potem pa tudi v dahavskem taborišču. (Kasneje se je smrtno ponesrečil z motorjem.)

40 Horst Schmidt (posvojenec Emmy Zehden) je kot kurir nosil publikacije Jehovovih prič iz Berlina pa vse do Danziga. Po aretaciji so ga leta 1944 obsodili na smrt. V Brandenburg-Gördnu je vklenjen čakal na usmrtitev, vendar je bil 27. aprila 1945 osvobojen.

41 Dvanajst članov družine Kusserow iz Lippspringeja je bilo zaradi svoje vere poslanih v različne zapore, kaznilnice, koncentracijska taborišča in nacistične prevzgojne zavode. Dva sinova so usmrtili kot ugovornika vesti.