1 Augusta Dickmanna, enega od Jehovovih prič, so 15. septembra 1939 v Sachsenhausnu ustrelili pred vsemi zaporniki, zbranimi na dvorišču. Ukaz za to je izdal Heinrich Himmler, esesovski vrhovni poveljnik, ker je bil August ugovornik vesti in »Volksschädling« (škodljivec naroda). Kmalu zatem so o tej policijski obsodbi poročali časopisi v Nemčiji in na tujem.

2 Jacob von Bennekom (Nizozemska) je bil kot Jehovova priča zaprt v Rotterdamu in v amersfoortskem taborišču. Novembra 1944 so ga ustrelili, ker blizu mesta Zwolle ni hotel postavljati protitankovskih ovir, kakor so to delali vsi drugi zaporniki. O tem dogodku je poročal neki očividec, ki je po vojni postal Jehovova priča.

3 Willi Letonja (Avstrija), vnet nacionalsocialist, je služil v Hitlerjevi vojski. Ko je od matere in brata spoznal svetopisemsko sporočilo, je leta 1941 postal Jehovova priča. Ker ni več hotel služiti vojske, so ga 1. septembra 1942 v Brandenburgu obglavili z giljotino. Malo pred usmrtitvijo je svojemu bratu rekel: »Anton, zakaj jočeš? To ni razlog za jokanje. To je razlog za veselje!«

 4 Slovenec Vinko Platajs je 13 mesecev preživel v münchenskem zaporu Stadelheim, ker je razmnoževal in razdeljeval revije Stražni stolp. Potem pa so ga 9. oktobra 1944 v Brandenburgu obglavili.

5 Heinricha Fundisa iz Sulzfelda so 18. decembra 1941 obglavili, ker se ni hotel odzvati na poziv za vojsko.

6 Paul Weseler je pripadal skupini dejavnih Jehovovih prič iz Oberhausna, Mühlheim/Ruhra in Karlsruheja. On, Wilhelm Bischoff, Julius Engelhard, Auguste Hetkamp, Johann Hörstgen ter Friedrich in Klara Stoffels so bili usmrčeni avgusta 1944.

7 Devetnajstletnega Sigurda Speidla iz Sindelfingna so 27. januarja 1943 obglavili, ker ni hotel obleči vojaške uniforme.

8 Kurta Liebolda iz Cossengrüna (Turingija) so 9. maja 1941 obglavili, ker je bil ugovornik vesti. Pred tem je že preživel dve leti v zaporu, ker je sredi 1930-ih sodeloval pri razdeljevanju letakov v eni od akcij Jehovovih prič.

9 Maxa Mosertha iz Burgstädta, ki je bil tri leta zaprt v utrdbi v Torgauu, so 26. junija 1942 obglavili zaradi Wehrkraftzersetzunga (demoraliziranja vojaških čet).

 10 Rolf Appel, lastnik tiskarne iz Süderbrarupa, je bil leta 1941 usmrčen kot ugovornik vesti, njegov 17-letni sin Walter pa leta 1944. Starša sta izgubila skrbništvo nad svojimi mlajšimi otroki in oblasti so mater prisilile v revščino.

11 Heinz Bernecker iz Königsberga (spredaj desno) je bil že leta 1934 prisiljen delati v delovnem taborišču v Vzhodni Prusiji. Od leta 1938 do 1942 je bil znova zaprt. Ko so ga 19. junija 1942 v Brandenburgu obglavili kot ugovornika vesti, je bila njegova žena Elisabeth v ravensbrüškem taborišču. Za njune tri otroke, ki so tako ostali sami, so skrbeli stari starši.

12 Družina Wohlfart iz Pörtschacha (Avstrija). Oče Gregor in drugi Priče so bili kot ugovorniki vesti 7. decembra 1939 obglavljeni v berlinskem Plötzenseeju. Iz istega razloga je bil 14. marca 1942 usmrčen tudi njegov 20-letni sin Gregor. Franza so poslali v delovno taborišče v Rollwald. Najmlajšega sina Willibalda ter njegovi sestri in brata – Ido, Annie in Kristiana – pa so poslali v nacistični prevzgojni zavod v landauškem samostanu. Oba fanta so prisilili, da sta šla na rusko fronto. Willibald je tam izgubil življenje, Kristian pa je bil hudo ranjen.

 13 Johannes Harms iz Wilhelmshavna (obglavili so ga 8. januarja 1941) je v celici smrti napisal: »Jehovovi priči je dana možnost, da prelomi svojo obljubo, celo ko mu grozijo vislice. Zato sem še vedno sredi boja.«

14 Štiriintridesetletni Hans Rehwald je bil že pet let v zaporu. Preden ga je 1. februarja 1943 v Königsbergu usmrtil strelski vod, je izrekel tako ganljivo molitev, da noben vojak ni hotel streljati. Po drugem ukazu ga je en strel zadel v trebuh. Častnik je nato tega ugovornika vesti usmrtil s pištolo. V tem času so bili njegova žena Martha in drugi sorodniki zaprti v koncentracijskih taboriščih.

15 Wilhelma Kusserowa, ugovornika vesti, so po ukazu vojaškega sodišča v Münstru 27. aprila 1940 ustrelili. Odvetnik, ki ga je Wilhelmu določilo sodišče, je njegovi družini kasneje napisal: »Prosil me je, naj vam pošljem njegove pozdrave. Smrt je dočakal častno in bil v trenutku mrtev.«

16 Wolfganga Kusserowa, ki je bil enakega prepričanja kakor njegov brat Wilhelm, so 28. marca 1942 obglavili v brandenburški kaznilnici. V svojem zagovoru pred sodiščem je rekel: »Prepričan sem, da bi bil Jezus Kristus, če bi danes živel na zemlji, ravno tako preganjan, kakor je bil v preteklosti.«

 17 Karla Kühnla, tesarja iz Clausnitza (Rudogorje), so zaprli, ker je oblastem in posameznikom junija 1933 po pošti poslal peticijo. Leta 1937 sta z ženo izgubila skrbništvo nad svojima otrokoma. Ker ni hotel priseči zvestobe zastavi, so ga 24. oktobra 1939 v berlinskem Plötzenseeju obglavili.

18 Helene Gotthold, medicinska sestra in mati dveh otrok, je bila poročena z rudarjem ter je živela v Herneju in Bochumu. Leta 1926 je postala Jehovova priča. Leta 1937, ko je bilo sojenje še v teku, jo je gestapo (tajna policija) tako hudo pretepel, da je splavila. Osmega decembra 1944 so njo in še tri Pričevalke usmrtili z giljotino, ker so bile versko dejavne.

19 Emmy Zehden (na sredini) iz Berlina je priskrbela skrivališče trem ugovornikom vesti, med katerimi je bil tudi njen rejenec in nečak Horst Schmidt. Devetega junija 1944, na dan, ko je bila usmrčena, mu je napisala poslovilno pismo. V zapisniku glede usmrtitve piše: »Obsojenko so brez upiranja položili pod giljotino. Bila je povsem mirna [...].« Danes je po njej imenovana ulica pred berlinskim zaporom Plötzensee.