ZASKRBLJENOST prizadene vsakogar – celo Božje služabnike. »Tesnobne misli so me preplavile,« je zapisal psalmist. (Psalm 94:19) Jezus je rekel, da bo v času konca zaradi »življenjskih skrbi« morda še posebej težko služiti Jehovu. (Luka 21:34) Kako pa je s tabo? Se počutiš preobremenjenega zaradi finančnih problemov, družinskih skrbi ali zdravstvenih težav? Kako ti lahko Jehova pomaga pri spoprijemanju s temi težavami?

Z zaskrbljenostjo se ne moremo spoprijeti sami. »Z vseh strani pritiskajo na nas,« je napisal apostol Pavel. »Zbegani smo [...]. Zbijajo nas na tla.« Toda prav tako je rekel, da »nismo stisnjeni v kot«, »nismo povsem brez izhoda« in »nismo uničeni«. Kaj nam pomaga vztrajati? »Moč, ki presega običajno« – moč, ki jo prejmemo od našega vsemogočnega Boga Jehova. (2. Korinčanom 4:7–9)

Razmisli o tem, kako si v preteklosti prejemal »moč, ki presega običajno«. Se spomniš, kako ti je kak spodbuden govor pomagal še bolj ceniti Jehovovo vdano ljubezen? Se je tvoja vera v Jehovove obljube krepila, ko si drugim govoril o upanju na življenje v raju? Ko smo prisotni na krščanskih shodih in o svoji veri govorimo z drugimi, dobimo moč, da prenašamo življenjske skrbi, in dosežemo notranji mir, da lahko z veseljem služimo Jehovu.

Res je, da se ti morda zdi, da se je nate zgrnilo več stvari naenkrat. Jehova želi, da nam je Kraljestvo na prvem mestu in da redno sodelujemo pri duhovnih dejavnostih. (Matej 6:33; Luka 13:24) Kaj, če si zaradi nasprotovanja, slabega zdravja ali družinskih problemov fizično izčrpan? Kaj pa, če ti služba jemlje čas in moči, ki bi jih sicer porabil za občinske dejavnosti? Ko moraš zadostiti toliko zahtevam in imaš premalo časa in moči, da bi to postoril, se morda počutiš, kot da si čisto na tleh. Lahko da se celo sprašuješ, ali mogoče Jehova od tebe pričakuje preveč.

Jehova je razumevajoč. Od nas nikoli ne pričakuje več, kot lahko naredimo. In ve, da je potreben čas, da se poberemo zaradi fizičnega ali čustvenega pritiska. (Psalm 103:13, 14)

Razmisli na primer, kako je Jehova skrbel za preroka Elija. Ali je Jehova takrat, ko je Elija postal tako malodušen in prestrašen, da je pobegnil v pustinjo, svojega preroka pograjal in mu ukazal, naj opravi nalogo? Ne. Dvakrat je poslal angela, da ga je nežno prebudil in mu dal jesti. Kljub temu je bil Elija 40 dni kasneje  še vedno zaskrbljen in prestrašen. Kako mu je Jehova še pomagal? Najprej mu je pokazal, da ga lahko zaščiti. Nato ga je potolažil z »mirnim in tihim glasom«. Nazadnje pa mu je razkril, da obstaja še tisoče drugih, ki zvesto častijo Boga. Kmalu je bil Elija znova goreč prerok. (1. kraljev 19:1–19) Kaj se naučimo iz tega? Ko so Elija skrbi povsem prevzele, je bil Jehova z njim potrpežljiv in sočuten. Jehova se ni spremenil. Precej podobno skrbi tudi za nas.

Ko razmišljaš o tem, kaj lahko daš Jehovu, bodi stvaren. To, kar lahko narediš danes, ne primerjaj s tem, kar si lahko naredil v preteklosti. Naj ponazorimo: Tekač, ki nekaj mesecev oziroma let ne trenira, ne more kar takoj imeti iste rutine, kot jo je imel prej. Raje si zastavi manjše cilje, ki mu pomagajo, da si pridobi moč in zdržljivost. Kristjani so kakor tekači. Trenirajo z jasnim ciljem v mislih. (1. Korinčanom 9:24–27) Zakaj si ne bi zastavil duhovnega cilja, za katerega meniš, da ga boš zdaj najlažje dosegel? Na primer, lahko bi si zastavil cilj, da obiskuješ občinske shode. Prosi Jehova za pomoč, da bi ti uspelo. Ko se boš duhovno okrepil, boš na lastni koži občutil resničnost besed: »Izkusite in spoznajte, da je Jehova dober.« (Psalm 34:8) Ne pozabi, da je Jehovu dragoceno vse, kar narediš, da bi mu dokazal svojo ljubezen, pa ne glede na to, kako neznatno je morda videti. (Luka 21:1–4)

Kako je Jehova vlil moči June, da se je vrnila k njemu? Takole pove: »Vztrajno sem molila k Jehovu in ga prosila za pomoč. Nato mi je snaha povedala za zbor, ki naj bi potekal v mojem mestu. Odločila sem se, da se ga en dan udeležim. Kako čudovito je bilo, ko sem bila znova skupaj z Jehovovim ljudstvom! Ta zbor je bil spodbuda, ki sem jo čakala. Zdaj spet veselo služim Jehovu. Moje življenje je veliko bolj smiselno. Bolj kot kdaj prej se zavedam, da se ne smem osamiti oziroma da potrebujem pomoč bratov in sester. Hvaležna sem, da sem se lahko pravočasno vrnila.«