»BIBLIJA je skupek človeške civilizacije in življenjskih izkušenj ter je nekaj, kar nima primere,« piše v reviji, ki jo izdaja Univerza Čung Šang v Guangdžouju na Kitajskem. Immanuel Kant, vplivni filozof iz 18. stoletja, naj bi baje rekel: »Obstoj Biblije kot knjige za ljudi je največja pridobitev, kar jih je človeški rod kdaj okusil. Vsak poskus podcenjevanja te knjige [. . .] je zločin proti človeštvu.« V The Encyclopedia Americana beremo: »Biblija nikakor ne vpliva le na jude in kristjane. [. . .] Danes velja za etični in verski zaklad, katerega neizčrpen nauk napoveduje, da bo z večjim upanjem svetovne civilizacije njegova vrednost še narasla.«

² Ali vas ne bi, neglede na vašo versko pripadnost, zanimalo izvedeti kaj o takšni knjigi? Do konca 20. stoletja je bila Biblija v celoti ali delno prevedena v več kot 2200 jezikov. Večina ljudi lahko dobi svoj izvod v jeziku, ki ga lahko berejo in tudi razumejo. Od izuma tiska s premičnimi črkami je bilo po vsem svetu razdeljenih že kake štiri milijarde biblij.

³ Zdaj pa, prosimo, odprite Biblijo, če jo imate, in poglejte vsebino. Opazite lahko imena knjig, ki se začnejo s Prvo Mojzesovo knjigo in končajo z Razodetjem. Biblija je v resnici zbirka 66 knjig, ki jih je pisalo kakih 40 različnih ljudi. Prvi del, ki je sestavljen iz 39 knjig in katerega mnogi imenujejo Stara zaveza, se pravilno imenuje Hebrejski spisi, ker je bil večidel napisan v hebrejščini. Drugi del, ki je sestavljen iz 27 knjig in ga mnogi imenujejo Nova zaveza, pa se pravilno imenuje Krščanski grški spisi, ker so ga pisali krščanski pisci v grščini. Biblija se je pisala več kot 1600 let, od leta 1513 pr. n. š.  do leta 98 n. š., ko je bila dokončana. Pisci niso nikoli imeli sestanka izdajateljskega odbora in nekatere knjige so bile sicer sočasno napisane, a v medsebojni oddaljenosti več tisoč kilometrov. Pa vendar ima Biblija samo eno temo in je enovita celota; si ne nasprotuje. Ne moremo si kaj, da se ne bi vprašali: ‚Kako je lahko več kot 40 mož, ki so živeli v obdobju 16 stoletij sestavilo knjigo, ki je tako zelo skladna?‘

⁴ Resda je bila Biblija dokončno spisana že pred več kot 1900 leti, toda njena vsebina je zanimiva tudi za moške in ženske današnjih dni. Za zgled tega odprite Biblijo pri Jobovi knjigi 26:7. Ob tem ne pozabite, da je bilo to besedilo napisano v 15. stoletju pr. n. š. Takole beremo: »[Bog] razteza severno nebo čez praznino in zemljo obeša na ničemer.« (Poudarili mi.) Nadalje poiščite Izaijevo knjigo 40:22, SSP, in ob tem upoštevajte, da je bila Izaijeva knjiga napisana v osmem stoletju pr. n. š. V tej vrstici beremo: »On je, ki prestoluje nad zemeljskim krogom, katerega prebivalci so kakor kobilice, ki razprostira nebo kakor pregrinjalo, ga razpenja kakor šotor za prebivanje.« Kakšno sliko dobite, ko preberete ta dva opisa? Podobo okroglega predmeta, ‚obešenega‘ oziroma lebdečega v vesolju. Verjetno ste takšno podobo že videli na fotografiji, ki jo je posredovalo kakšno sodobno vesoljsko plovilo. Morda se sprašujete: ‚Kako so mogli ljudje, ki so živeli pred toliko časa, izjaviti nekaj znanstveno tako točnega?‘

⁵ Pa razmislimo še o enem vprašanju glede Biblije. Ali je Biblija zgodovinsko točna? Nekateri menijo, da je Biblija zgolj zbirka legend, ki nimajo zgodovinske podlage. Vzemimo za primer dobro poznanega izraelskega kralja Davida. Do nedavnega je bila edini vir, ki je govoril o njegovem obstoju, Biblija. Uveljavljeni zgodovinarji ga sicer sprejemajo kot avtentičen lik, toda nekateri skeptiki ga skušajo odpraviti kar z legendo, ki naj bi si jo izmislili judovski propagandisti. Kaj pa govorijo dejstva?

 ⁶ Leta 1993 so med ruševinami starega izraelskega mesta Dana našli napis, ki omenja »Davidovo hišo«. Napis je bil del razbitega spomenika iz devetega stoletja pr. n. š., ki naj bi spominjal na dogodek, ko so Izraelce premagali njihovi sovražniki. Nenadoma se je pojavil staroveški vir, ki omenja Davida, in to ne na straneh Biblije! Ali je to pomembno? Israel Finkelstein z Univerze v Tel Avivu o tej najdbi pravi: »Z odkritjem Davidovega napisa se je čez noč sesul biblični nihilizem.« Zanimivo je tudi, kar je nekoč rekel profesor William F. Albright, arheolog, ki je desetletja izkopaval v Palestini, namreč: »Odkritje za odkritjem se je vse bolj utemeljevala točnost neštetih podrobnosti in čedalje bolj potrjevala vrednost Biblije kot zgodovinskega vira.« Zopet se lahko vprašamo: ‚Kako je lahko ta stara knjiga, v nasprotju z epi in legendami, tako zgodovinsko točna?‘ To pa še ni vse.

⁷ Biblija je tudi preroška knjiga. (2. Petrov 1:20, 21) Beseda »prerokba« vam morda takoj prikliče v spomin neizpolnjene besede samozvanih prerokov. Pa dajte sedaj vse predsodke na stran in odprite svojo Biblijo pri 8. poglavju Danielove knjige. Daniel tu opisuje videnje, v katerem se bojujeta oven z dvema rogovoma in kosmati kozel z ‚razločnim rogom‘ (SSP). Kozel sicer zmaga, toda zlomi se mu veliki rog. Na njegovem mestu nato zrasejo štirje rogovi. Kaj to videnje pomeni? Danielova pripoved se takole nadaljuje: »Oven z dvema rogoma, ki si ga videl, so kralji Medije in Perzije. Kosmati kozel pa je kralj grški, in veliki rog, ki je bil med njegovimi očmi, je kralj prvi. In da se je zlomil in so štirje zrasli namesto njega, pomeni: štiri kraljestva vstanejo iz tega naroda, ali ne z močjo njegovo.« (Daniel 8:3–22)

⁸ Ali se je ta prerokba izpolnila? Danielova knjiga je bila napisana okoli leta 536 pr. n. š. Stoosemdeset let za tem se je rodil makedonski kralj Aleksander Veliki, in ta je leta 356 pr. n. š. osvojil perzijski imperij. On je bil ta »veliki rog« med  očmi ‚kosmatega kozla‘. Po besedah judovskega zgodovinarja Jožefa so Aleksandru ob vstopu v Jeruzalem in še pred njegovo zmago nad Perzijo pokazali Danielovo knjigo. Sam je sklenil, da se besede iz Danielove prerokbe, ki so mu jih pokazali, nanašajo na njegov vojaški pohod povezan s Perzijo. Poleg tega lahko v učbenikih o svetovni zgodovini tudi preberete, kakšno pot je njegov imperij ubral po njegovi smrti leta 323 pr. n. š. Na koncu so si njegov imperij prilastili štirje generali in do leta 301 pr. n. š. so ‚štirje rogovi‘, ki so zrasli na mestu ‚velikega roga‘ ozemlje razdelili na štiri dele. In še enkrat se upravičeno vprašujemo: ‚Kako lahko kaka knjiga tako živo in točno napove, kaj se bo zgodilo kakih 200 let pozneje?‘

⁹ Biblija sama na vsa gornja vprašanja odgovarja: »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno.« (2. Timoteju 3:16, SSP) Grška beseda, ki je tu prevedena z »navdihnjeno od Boga«, dobesedno pomeni »od Boga vdahnjen«. Bog je informacije, ki jih danes najdemo v biblijskih knjigah, ‚vdahnil‘ v um kakih 40 piscev. Že po teh nekaj zgledih, ki smo jih pregledali – znanstvenem, zgodovinskem in preroškem – nedvomno pridemo do enega samega sklepa: ta edinstvena knjiga, Biblija, ni plod človeške modrosti, temveč je Božjega izvora. Kljub temu pa danes mnogi še vedno dvomijo o obstoju njenega Avtorja – Boga. Kaj pa vi?