»ALI je kakšna pomoč za človeka, kakršen sem jaz?« Tako je potožila ženska, ki jo je mučil težak problem — problem, kakršen muči presenetljivo veliko žensk. Po dolgih letih jo je še zmeraj preganjal dogodek iz otroštva. Bila je žrtev krvoskrunstva. Kako bi ji odgovorili?

»Krvoskrunstvo« je kaj neprijetna beseda. Večina bi se o njej raje ne pogovarjala, vseeno pa postaja bolj in bolj običajna. Če izračuni držijo, potem je prav mogoče, da je bil žrtev krvoskrunstva tudi kdo izmed tvojih prijateljev. Zagotovo je to problem, ki naj bi se ga starši zavedali.

Po večini vemo, kaj je krvoskrunstvo: spolni akt med bližnjimi sorodniki. Sumijo, da se kaj takšnega zelo velikokrat zgodi med brati in sestrami, čeprav poročil o tem navadno ni. Oblasti se še posebej bojijo primerov, ko otroke zlorabijo odrasli sorodniki. Najbolj pa jih skrbi, ko otroke nadlegujejo očetje ali očimi, in teh primerov je izmed vseh še največ.

Odgovor je pritrdilen, čeprav so v statističnih podatkih luknje. V knjigi AGAINST OUR WILL (Proti svoji volji) piše Susan Brownmiller takole: »Po statistiki je več otrok spolno kot pa telesno zlorabljenih ali mučenih.« Lee Preney, otroška negovalka, trdi, da je krvoskrunstvo »pogostejše kot posilstvo in manjkrat prijavljeno.«

Poročilo v seattlskem TIMESU pravi: »Prihodnjič, ko boš stal v hčerkinem razredu, poglej katerihkoli 15 deklet . . . zelo verjetno je, da je bila vsaj ena — mogoče pa tudi dve ali tri — žrtev krvoskrunstva.«

Hank Giaretto, psiholog, ki dela pri programu za zdravljenje spolno zlorabljenih (v cvetočem kalifornijskem okraju Santa Clara), meni, da je krvoskrunstvo v Ameriki »epidemično«. Na področju, kjer je kakšen milijon prebivalcev, je 1971. leta zvedel za 30 primerov krvoskrunstva, 1977. leta pa že več kot 500. V pogovoru za revijo PEOPLE je rekel: »Mislim, da šele zdaj začenjamo ugotavljati resnično razširjenost.«

Nekateri so izračunali, da je bilo 25 milijonov Američank v mladosti žrtev krvoskrunstva! Iz poročil pa zvemo, da je ta problem tudi v drugih državah vse večji.

Marsikateri strokovnjak je že zastavil to vprašanje. Wardel Pomeroy, soustvarjalec prvih Kinseyevih poročil, je po zapisu revije TIME rekel: »Čas je, da priznamo, da krvoskrunstvo ni sprevrženost ali znak duševne bolezni. Krvoskrunstvo med . . . otroci in odraslimi . . . zna biti koristno.«

Ali si morda oče? Mati? Kaj si misliš o takšnem mnenju? Ali bi dovolil svojemu fantu ali svojemu dekletu, da bi imela spolne odnose s kakšnim odraslim sorodnikom?

Če si kristjan, veš, da ti krvoskrunstvo ne sme biti deveta briga. Božje mnenje o tej stvari — in Božje mnenje je pomembnejše od kateregakoli človeškega — je bilo zelo jasno predloženo Izraelcem: »Noben človek naj se ne približa komurkoli iz sorodništva svojega, da bi odgrnil sramoto.« Prepovedani odnosi so tudi nadrobno navedeni: med bratom in sestro, staršem in otrokom, pa tudi med stricem in teto in nečakom in nečakinjo. — 3. Moj. 18:6—18.

V skrbeh naj bi bili tudi zaradi tega, kar se zgodi otroku, ki je bil žrtev krvoskrunstva.

V pismu reviji AUSTRALIAN WOMEN’S WEEKLY je neka ženska zapisala, kako je zaradi krvoskrunstva od 10. leta naprej večkrat skušala storiti samomor. Drugi ne morejo imeti normalnih spolnih odnosov, ko odrastejo.

Neka druga ženska, ena od treh sester, ki jih je nadlegoval njihov oče, je zapisala: »Deset let je trajalo in mož mi je moral izdatno pomagati, da sem se o tej stvari lahko svobodno pogovorila. Vsakogar drugače prizadene. Moja starejša sestra misli, da je spolnost najbolj gnusna stvar na vsem svetu; mlajši je pa čisto vseeno. Ko je bila stara 14 let so jo obsodili prostitucije, otroka pa je dobila, ko še ni bila stara 15 let.«

Zaradi krvoskrunstva pride do prostitucije, do jemanja mamil, do posiljevanja (ko gre za fante), do alkoholizma, uporništva in čustvene zmedenosti. Neko mlado dekle si Boga ni moglo predstavljati kot svojega nebeškega Očeta. Krvoskrunski odnos z njenim pravim očetom ji je zagrenil celoten koncept očetovstva.

Kako to, da po vseh znamenjih sodeč krvoskrunstvo naredi več čustvene zmede kot, denimo, posilstvo? Zato, ker tisti, ki koga nadleguje, zlorabi zelo tesen in pomemben odnos. Neko dekle se je pritoževala, da se je počutila bolj ženo kot hčer in da njena naloga ni nič drugega kot zadovoljiti očetovo spolno slo.

Premislimo malo o pripovedi še ene žrtve: »Strah me je bilo komurkoli povedati, kaj se dogaja z mano. Nisem si drznila, da bi ga ne ubogala; konec koncev je bil vendar moj oče in ničesar takšnega ne bi storil, kar bi se mu ne spodobilo . . . Ko sem dorasla do najstniških let, je bilo vse skupaj slabše in slabše. Stvari sem bolje razumela. Počutila sem se umazano, poceni in ničvredno. Kolikokrat sem pomislila na samomor. In kako sem sovražila moške! . . .  Vedela sem, da sem bila še zelo majhna, ko se je vse skupaj začelo, ampak nisem si mogla kaj, da ne bi krivila sebe . . . hujša od vsega nadlegovanja je krivda.«

Zaradi krvoskrunstva pa ne trpi samo žrtev, ampak lahko trpi tudi pravi krivec. Večinoma ga je sram in sovraži samega sebe, medtem se pa ves čas pogreza globje in globje. Neki zdravnik je za seattlski TIMES povedal tole: »Težava je v tem, da imamo opraviti z nasilnim obnašanjem. Ti moški sanjarijo pri belem dnevu in se tako usposobijo . . . da se vznemirjajo ob deklicah.«

Eden izmed krivcev je rekel: »Velikokrat sem skušal prenehati, pastorki sem rekel, da moram nehati že zaradi tega, kar delam vsej družini.« Pa ni nehal. Nekdo drug je rekel, da so mu krvoskrunski odnosi »za vedno pustili brazgotine«.

Poleg tega ne pozabimo, da je krvoskrunstvo v mnogih deželah nezakonito, da ga kaznujejo, morda celo z zaporom. Če bi se vsega tega zavedali, bi si manj staršev dovolilo krvoskrunske odnose.

Nekateri starši, ki si dovolijo krvoskrunstvo, so duševni bolniki. Vendar pa niso vsi. Navidez so lahko dobri družinski očetje ali matere, uspešni poslovneži ali družbeni voditelji, celo v cerkvi jih je zmeraj videti.

Zakaj ti »navadni ljudje« zagrešijo krvoskrunstvo? Že se je zgodilo, da se kdo ni mogel obvladati, ker je bil pijan. Včasih se tudi moški poroči z žensko, ki že ima otroke. Ko ti otroci odraščajo, ga lahko spolno privlačijo.

Lahko gre tudi za družinske probleme. Hank Giaretto pravi: »Navadno gre za to, da mož izgubi službo ali pa pade v revščino. Z ženo se drug drugemu odtujita. Oče skuša priti do svoje hčerke, išče si njene bližine. Ona pred njim ničesar ne skriva, ga ljubi, ceni. Čisto v začetku še ne gre za spolnost.«

Lahko gre seveda tudi za kaj drugega. Ena izmed žrtev krvoskrunstva je povedala, da je bilo v hiši zmeraj cel kup pornografske literature. Giaretto dodaja: »Ozračje spolnosti v naši družbi pomaga ustvarjati to vrsto težav. Dekleta učimo spogledljivosti in namigovanja od drugega leta naprej.«

Nekoga, ki je zagrešil krvoskrunstvo, je zapeljala sebičnost. Za blaginjo svojega otroka se sploh ni menil. In ali je v tem našem svetu, ki nam pravi, naj poskrbimo najprej zase in ki se ukvarja s tako sprevrženostjo, kakršna je otroška pornografija, ali je torej v tem svetu kaj čudno, da je krvoskrunstva zmeraj več?

Lahko, kajpada, ampak to pomeni, da se mora vsakdo odločno postaviti zoper zmeraj slabšemu nravstvenemu položaju v tem svetu. Za ta del pa boljšega nasveta, kot ga ponuja Biblija, pač pa ne bomo našli. Apostol Pavel nam pravi: »Ne ravnajte se po tem svetu, ampak preobrazujte se z obnovo svojega mišljenja.« (Rim. 12:2, EI) Če pa hočemo to storiti, se moramo ogniti nečistim knjigam in zabavi, iz misli pa moramo odstraniti nečiste vplive, ki smo jim ves čas izpostavljeni. Tako se ne bomo učili napačnega obnašanja.

Ena izmed žrtev krvoskrunstva je predlagala, naj svoje otroke že od najrosnejših let učimo, da se z nekaterimi deli njihovega telesa drugi ne smejo igrati. To lahko naredimo na čisto prijeten način, morda tako, da si pomagamo z biblijsko zgodbo o Dini, kakršno najdemo v knjigi My Book of Bible Stories (Moja knjiga z biblijskimi zgodbami). Če se bo potem zgodilo karkoli, kar bi bilo podobno tovrstnemu nadlegovanju, bo otrok to lahko takoj povedal materi ali očetu. Zapomnimo si, da spolno nadlegovanje ni nujno tudi spolni odnos.

Ljubkovanje, »dotikanje«, nespodobna intimnost in kakršnekoli spolne igrice lahko povzročijo veliko škodo za kasnejše življenje.

Globoka starševska ljubezen je prav zares zaščita. Pavel je rekel: »Ljubezen . . . se ne vede nespodobno, ne išče svojega.« (1. Kor. 13:4, 5) Takšna nesebična ljubezen bo zagotovo varovala starše pred »mesenimi« slabostmi, ki bi jih silile v napačne odnose do svojih sinov ali hčera. Varovala pa jih  bo še pred enim problemom. Ko otroci postanejo mladi možje in mlade ženske, se namreč starši včasih v strahu pred krvoskrunskimi odnosi oddaljijo od njih in njihova prava ljubezen omrzne. Tudi to odraščujočemu človeku kajpada škoduje.

Vse kaže, da ni prav lahko opraviti s krvoskrunstvom. To je namreč prikrit zločin. Družine se velikokrat trudijo, da tak tudi ostane. Matere, ki vedo, da se »nekaj dogaja«, zatisnejo oči, ker se boje, da bi razbile družino. Otroke, ki staršem to povedo, lahko silijo, da bi o tem molčali. Toda iz izkušenj mnogih strokovnjakov otroci o krvoskrunstvu le redko lažejo.

Nekateri menijo, da zapor ni zmeraj prava rešitev za tistega, ki nadleguje svoje otroke. Zato so ustanovili posvetovalnice, v katerih se ukvarjajo s celotnimi družinami. Hank Giaretto pravi, da je zelo pomembno, če krivec pove, kaj misli o tej stvari, nato pa dodaja: »(Oče) mora hčeri pogledati v oči in prevzeti odgovornost za vse, kar se je zgodilo.« Oče to nemara zelo težko stori; vendar pa je to način, s katerim lahko popravi vsaj nekaj tistega, kar je prizadel svojemu otroku.

Pomagajo pa lahko tudi ljudje, ki niso v nikakršnem sorodu z družino. Mnoge žrtve krvoskrunstva so povedale, kako so zaradi potrpežljive, obzirne in nesebične skrbi končno le lahko premagale čustveno zmedo in začele delati načrte za prihodnost. Rane se nikdar povsem ne zacelijo; toda z vztrajnostjo bo žrtev lahko spomin nanje vsaj nekoliko potisnila v ozadje.

Kaj pa z žrtvijo krvoskrunstva, ki je zastavila vprašanja na začetku tegale članka? Od šestega do devetega leta jo je nadlegoval ded. Vdala se je nemoralnosti, mamilom, poskusila srečo s psihiatri, na koncu pa ugotovila, da nobena teh stvari ne pelje iz njene nesreče.

Na srečo se najde pomoč tudi za takšnega človeka. Naj bo še tako zmeden ali »na tleh«, še zmeraj obstaja Nekdo, »ki iz prahu dviguje ubožca« in ki ga lahko spoznamo iz Biblije. (Ps. 113:7) On nam lahko pomaga tudi iz najgloblje potrtosti, ker je pač »Oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe«. (2. Kor. 1:3) Mnogo molitev, preučevanja in pogovorov z zrelimi ljudmi je treba, da tak človek zamenja potrtost in občutek krivde s spodbudnimi mislimi. Ampak to se da narediti. Tale doživljaj naj nam bo za potrdilo.

Neka ženska je povedala, da jo je že v zelo zgodnji mladosti zlorabil njen oče, potem pa še očim. Pogreznila se je v nemoralnost, v mamila in na koncu je rodila še nezakonskega otroka. Zdaj pa pravi: »Vseeno obstaja pot iz krvoskrunstva, zlorabljanja otrok, posilstev, mamil in homoseksualnosti. Morda se ti zdi, da vsega tega ne bi preživel in ostal pri zdravi pameti, ampak to se da, če upaš v kaj, za kar bi se splačalo živeti. Jaz to upanje imam . . . Ko sem bila še otrok, nisem udarila nazaj. Ko bi vsaj, ampak bala sem se, bala sem se, da nikomur ne bo mar zame, da me nihče ne bo maral. Ampak Jehovi je mar zame . . . in tudi starešinam v naši kraljevski dvorani Jehovinih prič je mar zame.«

Bog lahko vsakogar »umije« in »posveti«, ne glede na to, kakšna je bila njegova preteklost. (1. Kor. 6:11) Biblija nam pove, kako. Bog lahko z močjo svoje besede in svojega duha odstrani tudi občutek krivde ki nas popelje iz čustvene zmede. Pomaga nam lahko, da že zdaj živimo zadovoljno življenje, daje pa nam tudi vero, da bomo nekoč, prav kmalu, zaživeli v svetu, kjer se takšne stvari, kakršna je krvoskrunstvo, ne bodo več dogajale.