Zmota: Ponavadi otroka zlorabijo tujci, duševno moteni in neprilagojeni ljudje, ki otroka ugrabijo in posilijo.

Menijo, da v večini primerov, to je od 85 do 90 odstotkov, otroka nadleguje kdo, ki ga otrok pozna in mu zaupa. Ta otroka ne zlorabi s silo, temveč velikokrat otroka počasi pripravi za spolnost, pri tem pa mu pride prav, da otrok o tem ne ve veliko in da ne zna razsoditi. (Primerjajte 1. Korinčanom 13:11 in Pregovori 22:15.) Ti nadlegovalci niso čudaški samotarji, kot se ponavadi misli. Mnogi so precej verni, spoštovani in všečni v družbi. Po ugotovitvah Ameriškega zveznega preiskovalnega urada »je domneva, da nekdo ni pedofil zato, ker je čeden, hodi v cerkev, marljivo dela, ima rad živali in podobno, nesmiselna«. Novejše raziskave kažejo, da tudi ne drži domneva, da so vsi nadlegovalci moškega spola, žrtve pa ženskega.

Zmota: Otroci si spolno nadlegovanje izmišljajo oziroma lažejo.

V normalnih razmerah otroci nimajo dovolj izkušenj oziroma nimajo prave predstave o spolnosti, da bi lahko trdili, da so bili zlorabljeni, čeprav se nekateri manjši otroci morda zmedejo, ko gre za podrobnosti. Celo najbolj nejeverni raziskovalci pravijo, da je večina obtožb resničnih. Upoštevajmo, kaj piše v knjigi Sex Abuse Hysteria—Salem Witch Trials Revisited (opisi sojenj in usmrtitev čarovnic v Salemu v 1690-letih), ki obravnava predvsem lažne obtožbe zlorabe. * V knjigi se priznava: »Spolnih zlorab otrok je veliko in večina otroških obtožb . . . je verjetno opravičenih (morda 95 odstotkov ali več).« Otroci neznansko težko povedo, da so zlorabljeni. Če pa že lažejo, tedaj zlorabo največkrat zanikajo, čeprav so bili zlorabljeni.

Zmota: Otroci so privlačni in si velikokrat s svojim obnašanjem nakopljejo zlorabo.

Ta ideja je še posebno sprevržena, kajti za zlorabo krivi žrtev. Otroci nimajo prave predstave o spolnosti. In nimajo pojma, kaj to pomeni oziroma v kaj se bo sprevrglo. Zato niso oni tisti, ki odločajo glede tega. Spolni nadlegovalec in samo on je kriv, da je prišlo do zlorabe. (Primerjajte Luka 11:11, 12.)

Zmota: Kadar otroci razkrijejo, da so bili zlorabljeni, bi jih starši morali poučiti, da se o tem ne govori in da naj ,pozabijo‘.

Za koga je najbolje, če otrok o zlorabi molči? Za nadlegovalca, kajne? Študije pravzaprav kažejo, da je zanikanje in zatiranje čustev verjetno zadnje, kar bi odpravilo travmo, ki jo je povzročila zloraba. V Angliji so preučevali skupino odraslih, ki so v mladosti doživeli incest in ugotovili so, da tisti, ki so od devetih metod prevladovanja izbrali zanikanje oziroma so v sebi zatrli, kar se je zgodilo, so kot odrasli najbolj trpeli zaradi čustvene neprilagojenosti in stisk. Ali bi želeli, če ste doživeli strahotno posilstvo, da vam rečejo, naj o tem ne govorite? Zakaj potem otroku reči kaj takega? Če se otroku dovoli, da na tako strašno doživetje normalno reagira, da je žalosten in jezen, mu boste dali priložnost, da dogodek pozabi in se pozdravi.