Krvne transfuzije – dolga zgodovina polemik

»Če bi bile rdeče krvničke sedaj novo zdravilo, bi bilo zanje zelo težko dobiti uradno dovoljenje.« (Dr. Jeffrey McCullough)

POZIMI leta 1667 so k Jean-Baptiste Denisu, uglednemu zdravniku francoskega kralja Ludvika XIV., pripeljali nasilnega duševnega neuravnovešenca, Antoina Mauroyja. Denis je imel idealno »zdravilo« za Mauroyjevo manijo – transfuzijo teletove krvi, za katero je menil, da bo na bolnika pomirjevalno učinkovala. Toda za Mauroyja se stvari niso dobro odvijale. Po drugi transfuziji se mu je stanje sicer res izboljšalo. Toda kmalu se je Francoza spet polotila norost in nedolgo zatem je umrl.

Čeprav so kasneje ugotovili, da je Mauroy pravzaprav umrl zaradi zastrupitve z arzenikom, so Denisovi poskusi z živalsko krvjo izzvali v Franciji vroče polemike. Nazadnje so leta 1670 ta postopek prepovedali. Sčasoma sta ga prepovedala tudi angleški parlament in celo papež. Krvne transfuzije so za naslednjih 150 let utonile v pozabo.

Začetna tveganja

V 19. stoletju so se krvne transfuzije vrnile. Oživitev je vodil angleški porodničar James Blundell. S svojimi izboljšanimi metodami in izpopolnjenimi instrumenti (ter vztrajanjem, da bi se moralo uporabljati samo človeško kri) je krvne transfuzije privedel nazaj v središče zanimanja.

Toda leta 1873 je poljski zdravnik F. Gesellius upočasnil oživitev transfuzij z zastrašujočim odkritjem: več kot polovica primerov danih transfuzij se je končala s smrtjo. Znani zdravniki so, ko so izvedeli za to, začeli ta postopek javno kritizirati. Priljubljenost transfuzij je zopet upadla.

Nato je leta 1878 francoski zdravnik Georges Hayem izpopolnil solno raztopino, za katero je trdil, da je lahko nadomestek krvi. Solna raztopina v nasprotju s krvjo ni imela stranskih učinkov, ni se strjevala in lahko jo je bilo prevažati. Razumljivo je, da so Hayemovo solno raztopino začeli zelo uporabljati. Nenavadno pa je, da so kmalu spet dajali prednost krvi. Zakaj?

Leta 1900 je avstrijski patolog Karl Landsteiner odkril obstoj krvnih skupin, in ugotovil  je, da ena skupina krvi ni vedno združljiva z drugo. Ni čudno, da se je toliko transfuzij v preteklosti končalo tragično! Sedaj bi se to dalo spremeniti preprosto s tem, da bi se prepričali, ali je krvna skupina darovalca združljiva s skupino prejemnika. S tem znanjem so zdravniki obnovili svoje zaupanje v transfuzije – ravno pravočasno za prvo svetovno vojno.

Krvne transfuzije in vojna

Med prvo svetovno vojno so kri brez zadržkov transfundirali ranjenim vojakom. Seveda se kri hitro strjuje in prej bi jo bilo skoraj nemogoče prepeljati na bojišče. Toda na začetku 20. stoletja je dr. Richard Lewisohn, iz bolnišnice Mount Sinai v New Yorku, uspešno opravil poskuse s preprečevalcem strjevanja krvi – natrijevim citratom. Na ta razburljivi napredek so nekateri zdravniki gledali kot na čudež. »Bilo je skoraj tako, kot da bi povzročili, da je sonce obstalo,« je pisal dr. Bertram M. Bernheim, ugleden zdravnik svojih dni.

V drugi svetovni vojni je povpraševanje po krvi naraslo. Javnost je bila bombardirana z lepaki, na katerih so bila gesla kot »Darujte kri sedaj«, »Vaša kri ga lahko reši« in »On je dal svojo kri. Ali boste vi svojo?«. Povpraševanje po krvi je imelo velik odziv. Med drugo svetovno vojno je bilo v Združenih državah darovanih kakih 13,000.000 enot krvi. Ocenili so, da je bilo v Londonu zbranih in razdeljenih več kot 260.000 litrov krvi. Seveda je bilo ob krvnih transfuzijah veliko  zdravstvenih tveganj, kar se je kmalu jasno pokazalo.

Bolezni, ki se prenašajo s krvjo

Po drugi svetovni vojni je velik napredek v medicini omogočil nekatere kirurške posege, ki so se prej zdeli nekaj nemogočega. Tako se je pojavila svetovna industrija, ki je letno prinesla multimilijarde ameriških dolarjev in priskrbela kri za transfuzije, na katere so zdravniki začeli gledati kot na standardni operativni postopek.

Kmalu pa so prišle v ospredje skrbi v zvezi z boleznimi, povezanimi s transfuzijami. Med korejsko vojno denimo je skoraj 22 odstotkov vseh tistih, ki so dobili transfuzijo plazme, dobilo hepatitis – kar je skoraj trikratna stopnja kakor v drugi svetovni vojni. Ameriški Centri za nadzorovanje bolezni so do 1970-ih let ocenili, da letno zaradi hepatitisa, povezanega s transfuzijo, umre 3500 ljudi. Drugi so ocenili, da je število desetkrat višje.

Po zaslugi boljših testiranj in skrbnejšega izbora darovalcev se je število primerov okužbe s hepatitisom B zmanjšalo. Toda potem je nova in včasih smrtna oblika virusa, hepatitis C, pobrala veliko življenj. Ocenili so, da je virus dobilo štiri milijone Američanov, več sto tisoč med njimi s krvnimi transfuzijami. Res je, da so s strožjimi testiranji navsezadnje zmanjšali razširjenost hepatitisa C. Vendar pa se nekateri bojijo, da se bodo pojavile nove nevarnosti in da jih bodo razumeli šele potem, ko bo prepozno.

Še en škandal: kri, okužena s hivom

V 1980-ih letih so odkrili, da je kri lahko okužena s hivom, virusom aidsa. Najprej se je krvnim bankam upiralo razmišljati o tem, da utegne biti njihova preskrba okužena. Mnogi med njimi so na začetku nevarnost hiva sprejeli s skepticizmom. Dr. Bruce Evatt pravi, da »je bilo tako, kot da bi kdo prišel iz pustinje in rekel: ,Videl sem zunajzemeljsko bitje.‘ Poslušali so, a niso verjeli.«

Vendar pa so v državi za državo izbruhnili škandali, ko je prihajala na dan okuženost krvi s hivom. Menijo, da se je v Franciji zaradi transfuzij, ki so jih dobili med letoma 1982 in 1985, s hivom okužilo od 6000 do 8000 ljudi. Ocenili so tudi, da so transfuzije krive za 10 odstotkov okužb s hivom po Afriki in za 40 odstotkov primerov aidsa v Pakistanu. Danes je zaradi izboljšanega testiranja prenašanje hiva s krvnimi transfuzijami v razvitih državah redko. Vendar pa je takšno prenašanje še vedno problem v državah v razvoju, kjer primanjkuje postopkov testiranja.

Razumljivo je, da je v zadnjih letih povečano zanimanje za brezkrvno medicino in kirurgijo. Toda ali je ta alternativa varna?

[Okvir na strani 6]

Krvne transfuzije – ni medicinskega standarda

Vsako leto že samo v Združenih državah 3,000.000 pacientom dajo več kot 11,000.000 enot rdečih krvničk. Glede na to veliko število bi kdo domneval, da med zdravniki obstaja točno določen standard glede uporabe krvi. Vendar pa The New England Journal of Medicine omenja, da obstaja presenetljivo malo podatkov, »na podlagi katerih bi se lahko odločali glede transfuzij«. Pravzaprav je v postopkih, ki so v rabi, velika razlika – ne le glede tega, kaj natanko je transfundirano in koliko, temveč tudi glede tega, ali naj se transfuzijo sploh uporabi. »Transfuzija je odvisna od zdravnika, ne od pacienta,« piše v medicinski reviji Acta Anæsthesiologica Belgica. Glede na omenjeno je komajda presenetljvo, da je raziskava, objavljena v The New England Journal of Medicine, odkrila, da »je po ocenah 66 odstotkov transfuzij danih neprimerno«.

[Slike na strani 5]

V drugi svetovni vojni se je povpraševanje po krvi povečalo

[Viri slike]

Imperial War Museum, London

U.S. National Archives photos