Pomoč žrtvam mučenja

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ DANSKE

»LAŽJE JE ZDRAVITI ZLOMLJENE KOSTI KAKOR STRTO DUŠO.« (Dr. Inge Genefke)

MLADENIČ se sprehaja po mirni ulici nekega evropskega mesta in obstane pred izložbenim oknom, da bi si ogledal nekaj razstavljenega blaga. Nenadoma mu roke zadrhtijo. Kolena se mu zatresejo. Prime se za vrat, kakor bi ga dušilo. V steklu izložbenega okna je pravkar videl odsev dveh uniformiranih policistov. Mladenič ne krši nobenih zakonov, zato nima razloga za strah. Toda le pogled na može v uniformi ga spomni na kraj, tisoče kilometrov stran, in na čas pred leti, ko je bil žrtev mučenja.

To bi lahko bila zgodba katerega koli od milijonov mož, žena in celo otrok. Lahko bi bila zgodba koga, ki ga poznate. Žrtev krutega trpinčenja je lahko begunec ali imigrant, ki se je priselil v vašo soseščino. Njegovi otroci morda obiskujejo šolo z vašimi otroki. Poznate ga kot tihega, mirnega, vljudnega soseda, ki je na splošno bolj zadržan. Toda zunanji videz lahko vara; taki ljudje morda skrivajo notranji nemir, ki ga občuti žrtev, ko se spoprijema s spomini preteklega fizičnega in duševnega trpljenja. Vsak pogled ali zvok mu lahko oživi minulo grozo. Neka taka žrtev pojasnjuje: »Kadar koli slišim otroški jok, se spomnim na ljudi, ki sem jih slišal jokati v zaporu. Kadar koli slišim vršenje v zraku, se spomnim sika palice, tik preden je udarila po meni.«

Ne mučijo le politični skrajneži in teroristične skupine. V številnih državah to delajo tudi vojaške in policijske sile. Zakaj? Mučenje je lahko hitro in učinkovito sredstvo za pridobivanje informacij, izsiljenje priznanja, pridobivanje obremenilnega pričanja ali maščevanje. Danska vodilna izvedenka za mučenje, dr. Inge Genefke, meni, da so v nekaterih primerih vlade »prišle na oblast in ohranile svoj položaj z mučenjem«. Neka žrtev je to takole povedala: »Želeli so me zlomiti, tako da bi  drugi lahko videli, kaj se zgodi, če kritiziraš vlado.«

Mnoge misel na mučenje soljudi obvezno spomni na mračni srednji vek. Navsezadnje so Združeni narodi leta 1948 sprejeli Splošno deklaracijo človekovih pravic, v kateri piše: »Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.« (5. člen) Vendar so nekateri izvedenci prepričani, da je mučenih tja do 35 odstotkov svetovnih beguncev. Zakaj je mučenje tako razširjeno? Kako to vpliva na žrtve in kaj se da storiti, da bi se jim pomagalo?

Posledice

Ne preseneča, da mnoge žrtve mučenja pobegnejo iz svoje domovine, da bi začele na novo živeti kje drugje. Toda čeprav se prizorišče morda spremeni, se trpljenje, tako fizično kot psihično, nadaljuje. Žrtev ima lahko na primer občutek krivde, ker ni mogla zaščititi prijateljev ali sorodnikov, da z njimi ne bi grdo ravnali. Razvije se ji lahko tudi močno nezaupanje do drugih, strah, da je vsak, ki ga sreča, lahko ovaduh. »Žrtev mučenja je za vselej tujec,« pravi pisec Carsten Jensen. »Za vedno zgubi zaupanje v svet.«

Posledica je mešanica fizičnega in duševnega pretresa, ki lahko uniči žrtev in vsakega, ki ji skuša pomagati. Fizične težave je včasih mogoče z lahkoto zdraviti, ni pa tako s psihičnimi. »Sprva smo mislili: ‚Dobro, sestavili bomo njihove kosti, potem pa lahko odidejo domov,‘« priznava dr. Genefkejeva. »Toda kmalu smo spoznali, da jim je veliko trpljenje povzročala bolečina v srcu.« Vseeno dr. Genefkejeva piše: »Presenetljivo je bilo spoznati, da je mogoče razbremeniti žrtve in jim pomagati, četudi je minilo mnogo let.«

Leta 1982 je dr. Genefkejeva v kopenhagenski državni bolnišnici skupaj z drugimi danskimi zdravniki ustanovila majhen oddelek za zdravljenje beguncev, ki so bili žrtve mučenja. Iz teh majhnih začetkov je zrasla vsesvetovna mreža z imenom Mednarodni rehabilitacijski svét za žrtve mučenja (MRSM). Svét s svojega sedeža v Kopenhagnu vodi delo pomoči po več kot 100 središčih po svetu. Z leti so se naučili mnogo o ravnanju z žrtvami mučenja.

Kako pomagati

Pogosto žrtvam pomaga, če govorijo o svojih doživetjih. »Pred kakimi 20 leti,« pravi predstavitveni letak MRSM-ja, »so bile žrtve mučenja pogosto dvakratne žrtve. Najprej so trpele zaradi fizičnega/psihičnega mučenja, potem pa še o tem niso mogle govoriti.«

Resda ni prijetno govoriti o tako temačni temi, kot je mučenje. Toda če se trpeči želi zaupati prijatelju, ta pa ga ni pripravljen poslušati, se lahko trpeči pogrezne še v večji obup. Zato je za žrtev pomembno zagotovilo, da je nekomu mar zanjo. Seveda naj se ne bi nihče vmešaval v osebne zadeve drugega. Konec koncev se mora žrtev sama odločiti, če, kdaj in komu se bo zaupala. (Pregovori 17:17; 1. Tesaloničanom 5:14)

Večina izvedencev priporoča upoštevanje tako fizičnih kot duševnih  plati mučenja. Nekatere žrtve pri rehabilitaciji potrebujejo strokovno pomoč. K zdravljenju spadajo dihalne in komunikacijske vaje. * Na začetku se je običajno treba usmeriti k občutkom sramu. Neka terapevtka je ženski, ki je bila večkrat posiljena in pretepena, dejala: »Sram, ki ga občutite, je normalen in razumljiv. Toda zapomnite si, da ni vaš. Sramovati se morajo tisti, ki so vam to storili.«

Preživelci koncentracijskih taborišč

Med drugo svetovno vojno so milijone grozovito ponižujoče trpinčili v Hitlerjevih koncentracijskih taboriščih. Med njimi je bilo na tisoče Jehovovih prič, ki so jih preganjali, ker se niso hoteli odpovedati svojemu verovanju. Njihova vera jim je nedvomno pomagala zdržati take težavne okoliščine. Kako?

Ti kristjani so dolgo pred tem, ko so jih zaprli, vestno preučevali Božjo Besedo. Tako jih ni osupnilo, ko so se začele preizkušnje, niti niso krivili Boga, ker se njihovo trpljenje ni takoj končalo. S preučevanjem Biblije so Priče spoznali, zakaj Bog dovoljuje hudobijo in kako jo bo ob svojem času končal. S preučevanjem Biblije so še spoznali, da Jehova »ljubi pravico« in da je ob grdem ravnanju človeka s človekom jezen. (Psalm 37:28; Zaharija 2:8, 9)

Seveda so se mnogi od teh preživelcev koncentracijskih taborišč morali spoprijeti z bolečimi posledicami svojih težavnih preizkušenj. V tem jih je močno utrdilo upoštevanje nasveta apostola Pavla. Ko so mu v rimskem zaporu pešale moči, torej v okoliščinah, v katerih je moral biti kar precej zaskrbljen, je sovernikom pisal: »Nič ne skrbite, temuč v vsem naj se Bogu naznanjajo želje vaše v molitvi in prošnji z zahvaljevanjem. In mir Božji, ki presega ves razum, bo čuval in ohranil srca vaša in misli vaše v Kristusu Jezusu.« (Filipljanom 1:13; 4:6, 7)

Ti značajni ljudje so z biblijskim poukom zvedeli za obljubo Boga, da bo na zemlji naredil raj, kjer bodo boleče posledice ponižanja, kot je mučenje, sčasoma izginile.

Jehovove priče se o tem na Bibliji temelječem upanju pogovarjajo s svojimi bližnjimi v več kot 230 deželah. Zaradi nemirnega stanja v svetu pridejo v stik z mnogimi, ki trpijo zaradi nečloveškega ravnanja človeka s človekom. Ko Priče pridejo v stik z žrtvami mučenja, se trudijo z njimi pogovarjati o biblijski obljubi glede svetle prihodnosti. Kako veseli so, da širijo veselo sporočilo o prihodnosti, ko bo mučenje le še stvar preteklosti! (Izaija 65:17; Razodetje 21:⁠4)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 24]

»NIHČE NE SME BITI PODVRŽEN MUČENJU ALI OKRUTNEMU, NEČLOVEŠKEMU ALI PONIŽUJOČEMU RAVNANJU ALI KAZNOVANJU.« (5. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

[Okvir na strani 25]

KAKO LAHKO POMAGATE

ČE POZNATE KOGA, KI PREBOLEVA POSLEDICE MUČENJA, VAM BODO MORDA POMAGALI TILE PREDLOGI:

● Pokažite sočutje. Morda lahko rečete: »Vem, da je v državi, iz katere prihajate, veliko težav. Kako se vi z njimi spoprijemate?« (Matevž 7:12; Rimljanom 15:⁠1)

● Ne bodite radovedni oziroma ne vztrajajte preveč pri tem, da bi poskrbeli za pomoč. Bodite raje prijazni in uvidevni. Naj žrtev ve, da ste jo pripravljeni poslušati. (Jakob 1:⁠19)

● Ogibajte se temu, da bi bili preveč uslužni. Ne odvzemite trpečemu samospoštovanja oziroma zasebnosti. Breme naj bi trpečemu pomagali nositi, ne pa ga skušali popolnoma prevzeti nase.