Biblijsko gledišče

Uravnovešen pogled na priljubljene običaje

»NI GA RAVNANJA, KI GA NE BI KDAJ IN KJE OBSOJALI TER GA KDAJ DRUGIČ IN KJE DRUGJE PREDPISALI KOT DOLŽNOST.«

S TEM opažanjem irski zgodovinar William Lecky povzema nestanovitno naravo ljudi. Njegova izjava se lahko nanaša tudi na običaje in tradicije, ki so se prenašali skozi stoletja. Res, mnogo navad, na katere se je nekoč gledalo kot na neločljiv del vsakodnevnega življenja, se je kasneje obsojalo. To ne preseneča, saj, kot je napisal krščanski apostol Pavel, »prehaja obraz tega sveta«. (1. Korinčanom 7:31)

Da, človeška družba se nenehno spreminja. To se pogosto odraža v velikih spremembah stališč in družbenih navad. Kristjani »niso od sveta«. To pomeni, da ostajajo ločeni od Bogu odtujene človeške družbe. Vseeno pa Biblija priznava, da so kristjani »na svetu«, in ne zapoveduje, naj bodo izolacionisti. Zato je pomembno imeti uravnovešen pogled na običaje. (Janez 17:11, 14–16; 2. Korinčanom 6:14–17; Efežanom 4:17–19; 2. Petrov 2:20)

Kaj so običaji?

Običaji so navade družbenega življenja in so razširjeni na določenem prostoru ali med določeno skupino ljudi. Nekateri običaji, na primer olika in pravila vedenja pri mizi, morda izvirajo iz potrebe po uravnavanju vedenja ljudi v skupinskih dejavnostih, kar jim omogoča vljuden in medsebojno spoštljiv nastop. V takih primerih lahko vljudnost v družbi primerjamo z oljem, saj se z njo kolesje medčloveških odnosov laže vrti.

Na običaje močno vpliva religija. Pravzaprav mnogi izhajajo iz starih praznoverij in nebiblijskih verskih zamisli. Darovati rože žalujočim na primer lahko izvira iz religioznega praznoverja. * Poleg tega je bilo za modro barvo, ki je pogosto povezana s fantki, rečeno, da odganja demone. Maskara je bila zaščita pred uroki, z ličilom za ustnice pa so  odvračali demone od tega, da bi všli v ženska usta in jo obsedli. Celo tako neškodljiv običaj, kot je zakrivanje ust med zehanjem, morda izhaja iz zamisli, da bi človekova duša lahko ušla skozi širom odprta usta. Z leti pa so povezave z religijo zbledele in danes te navade in običaji nimajo nikakršnega religioznega pomena.

Koliko se tičejo kristjanov

Ko se mora kristjan odločiti, ali naj se ravna po določenem običaju ali ne, bi ga moralo predvsem skrbeti, kakšno je pri tem Božje gledišče, ki je opisano v Bibliji. V preteklosti je Bog obsojal določene navade, ki so jih v nekaterih družbenih skupnostih dovoljevali. K temu je spadalo na primer žrtvovanje otrok, zloraba krvi in različne spolne navade. (3. Mojzesova 17:13, 14; 18:1–30; 5. Mojzesova 18:10) Podobno tudi določeni danes razširjeni običaji zagotovo niso v skladu z biblijskimi načeli. Med temi so nebiblijske tradicije, povezane z verskimi prazniki, na primer z božičem in veliko nočjo, oziroma praznoverne navade, povezane s spiritizmom.

Kaj pa običaji, ki so bili morda prej povezani z vprašljivimi navadami, a se danes nanje gleda predvsem kot na družbena merila vedenja? Na primer mnogi priljubljeni poročni običaji, tudi izmenjava prstanov in zaužitje poročne torte, so lahko poganskega izvora. Ali to pomeni, da se kristjani ne smejo ravnati po takih običajih? Ali morajo kristjani s pikolovsko natančnostjo preiskati vsak običaj v družbi, da bi videli, ali je imel kje oziroma kdaj negativen pomen?

Pavel poudarja, da »kjer [. . .] je Duh Gospodov, tam je svoboda«. (2. Korinčanom 3:17; Jakob 1:25) Bog želi, da to svobodo rabimo za šolanje naših čutov, da ločujemo dobro od hudega, ne pa kot povod za sebičen pohlep. (Galatom 5:13; Hebrejcem 5:14; 1. Petrov 2:16) Kadar torej ne gre za jasno kršenje biblijskih načel, Jehovove priče ne postavljajo togega pravila, temveč mora vsak kristjan pretehtati okoliščine, v katerih je, in se osebno odločiti.

Prizadevati si za tem, kar je v korist drugih

Ali to pomeni, da je vedno pravilno sodelovati pri določenem običaju, dokler ta neposredno ne krši biblijskih naukov? Ne. (Galatom 5:13) Pavel je pokazal, da bi si moral kristjan prizadevati za tem, kar je »v korist mnogim«, ne le kristjanu samemu. Moral bi ‚delati vse Bogu na slavo‘ in ne biti v spotiko drugim. (1. Korinčanom 10:31–33) Tako se bo želel človek, ki išče Božjega odobravanja, vprašati: ‚Kako drugi gledajo na ta običaj? Ali družbena skupnost povezuje z njim kakršen koli sporen pomen? Ali s svojim sodelovanjem namigujem na to, da se strinjam z navadami ali zamislimi, ki Bogu niso pogodu?‘ (1. Korinčanom 9:19, 23; 10:23, 24)

Nekatere običaje, ki so sicer na splošno neškodljivi, lahko v kakem kraju izvajajo na način, ki je v nasprotju z biblijskimi načeli. Ob določenih priložnostih ima lahko na primer darovanje rož poseben pomen, ki nasprotuje biblijskim naukom. Na kaj bi torej moral kristjan prvenstveno paziti? Morda bo iz tega ali onega razloga sicer treba preiskati izvor določenega običaja, a je v nekaterih primerih bolj pomembno razmisliti, kaj običaj pomeni ljudem ob času in v kraju, kjer živim zdaj. Če ima običaj nesvetopisemski ali kak drug negativen pomen v določenem obdobju leta ali v določenih okoliščinah, se bodo kristjani morda modro odločili, da se ga takrat ognejo.

Pavel je molil, da bi kristjani še naprej v svoji ljubezni bolj in bolj rastli v točnem spoznanju in slehernem razumu. Kristjani s tem, ko ohranjajo uravnovešen pogled na priljubljene običaje, ‚presojajo, kaj je boljše in kaj ne; da so čisti in brez spotikljaja‘. (Filipljanom 1:9, 10) Hkrati pa bodo dovolili, da bo njihova ‚krotkost [razumnost, NW] znana vsem ljudem‘. (Filipljanom 4:5)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Nekateri stari običaji, na primer zakrivanje ust med zehanjem in darovanje rož žalujočim, so zgubili svoj prvotni pomen