Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kartografiranje neba – prej in zdaj

Kartografiranje neba – prej in zdaj

Kartografiranje neba – prej in zdaj

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ NIZOZEMSKE

POGLED na zvezde, posejane po črnem, žametastem nebu, človeka pogosto navda s strahospoštovanjem in skozi vso zgodovino mu je bil spodbuda, da izraža občudovanje Stvarnika take lepote. Pred davnimi časi je neki pesnik vzkliknil: »Nebesa oznanjajo slavo Boga mogočnega in delo rok njegovih kaže oblok nebesni.« (Psalm 19:1) Toda nekdanji opazovalci nočnega neba so na njem videli več od lepote.

Kako so na nebu odkrili like

Astronomi so v preteklosti opazili, da se celotna skupina zvezd navidezno giblje po ustaljeni poti. Zvezde so sicer potovale čez nebo z vzhoda na zahod, a medsebojnega položaja niso spreminjale. * Z drugimi besedami, vsako noč je bila vidna enaka svojstvena razvrstitev zvezd. Človek je hotel v te neštete svetlobne pike vnesti nekaj reda, zato jih je povezal v skupine. Te so bile z malo domišljije podobne živalim, ljudem ali neživim predmetom. Tako so začeli položaje zvezd obravnavati kot ozvezdja.

Nekatera ozvezdja, ki jih poznamo danes, so prvič opisali v staroveškem Babilonu. Med njimi je 12 ozvezdij, ki predstavljajo zodiakalne znake. Ti so imeli, in še imajo, pomembno vlogo v astrologiji, prerokovanju tega, kako naj bi zvezde vplivale na človeške zadeve. Iskanje znamenj v zvezdah pa Biblija obsoja. (5. Mojzesova 18:10–12) Vendar so se častilci Boga Jehova zavedali obstoja ozvezdij. Jobova knjiga v Bibliji na primer govori, da je Jehova »ustvaril [. . .] Veliki voz in Orion, Gostosevce«. (Job 9:9SSP)

Imena mnogih danes znanih ozvezdij so iz grške mitologije. Na sodobnih zvezdnih kartah je še vedno mogoče najti na primer Kefeja, Kasiopejo, Andromedo in Herkula.

Zvezdne karte iz preteklosti

Grški astronom Ptolemej je okoli leta 150 n. š. naredil povzetek takratnega astronomskega znanja. V tem povzetku z naslovom Almagest je seznam 48 ozvezdij. V kartah in atlasih neba, ki so jih izdelali v stoletjih po Ptolemeju, se običajno pojavi istih 48 ozvezdij. Pravzaprav se število ozvezdij vse do približno 16. stoletja ni spremenilo. * Kasneje pa je bilo dodanih še 40 drugih ozvezdij. Leta 1922 je Mednarodna astronomska zveza uradno sprejela seznam teh 88 ozvezdij.

V Ptolemejevi publikaciji je poleg ozvezdij še seznam več kot tisočih zvezd z informacijami o njihovem siju in položaju na nebu. Toda Ptolemej ne navede le nebesnega koordinatnega položaja zvezde, temveč doda še več podrobnosti. Neka zvezda v ozvezdju Ursa Major, oziroma Veliki medved, je opisana kot »zvezda na začetku repa«, položaj kometa pa »levo od Andromedinega desnega kolena«. Tako »je moral vsak dober astronom«, piše v nekem učbeniku, »poznati nebesno anatomijo«!

Zakaj pa so najstarejša ozvezdja na severnem nebu? Zato, ker obravnavanje določenih skupin zvezd kot ozvezdij izvira s sredozemskega področja, kjer je vidno severno nebo, pojasnjuje neki uranograf oziroma kartograf neba. Šele kasneje, ko je človek začel raziskovati južno nebo, so se odkrila nova ozvezdja. Nekatera od teh novejših ozvezdij se na primer imenujejo Kemična talilnica, Nihalna ura, Mikroskop in Teleskop.

»Krščansko zvezdno nebo«

Leta 1627 je nemški učenjak Julius Schiller izdal zvezdni atlas z naslovom Coelum Stellatum Christianum (Krščansko zvezdno nebo). Menil je, da je že čas depoganizirati nebo. Tako je sklenil, da z neba odstrani poganske like in jih nadomesti z liki iz Biblije. V knjigi The Mapping of the Heavens je pojasnjeno, da je razdelil »severno nebo na Novo zavezo in južno na Staro zavezo«. »Schiller je južno poloblo preoblikoval v serijo oseb iz Stare zaveze – Job nadomesti Indijanca in Pava, Kentaver se spremeni v Abrahama in Izaka.« Na severni polobli »Kasiopeja postane Marija Magdalena, Perzej Sv. Pavel, dvanajst zodiakalnih znakov pa je prikladno zamenjanih z dvanajsterimi apostoli«.

To čiščenje je preživelo le eno majhno ozvezdje. To je bila Kolumba (Golob), ki naj bi predstavljalo goloba, katerega je Noe poslal najti suho zemljo.

Zemljevidi na prehodu

Sčasoma se je videz zvezdnih kart spremenil. V 17. stoletju, po izumu teleskopa, je bilo treba priskrbeti karte z natančnejšimi položaji zvezd. Poleg tega so dovršeni okraski, ki so povzročali nered v zgodnejših kartah, postali manj izraziti in so navsezadnje izginili. Danes so v večini zvezdnih atlasov le zvezde, zvezdne kopice, meglice, galaksije in drugi objekti, ki zanimajo opazovalca nočnega neba.

Sredi 19. stoletja so začeli izdelovati obsežnejše kataloge. Eden od pionirjev na tem področju je bil nemški astronom Friedrich Wilhelm Argelander. Skupaj s številnimi pomočniki se je lotil velikega dela, izdelave kataloga zvezd s severnega neba. S teleskopom so našli približno 325.000 zvezd, jim izmerili položaj in stopnjo sija. Observatorij, v katerem so delali, je stal v nemškem mestu Bonn, zato je katalog dobil ime Bonner Durchmusterung (Bonska preglednica). Objavili so ga leta 1863. Po Argelanderjevi smrti je njegovo delo nadaljeval eden od pomočnikov. Kartografiral je zvezde južnega neba in objavil svoje delo kot Südliche Bonner Durchmusterung (Južna bonska preglednica). Končno preglednico so objavili leta 1930. Izdali so jo v Cordobi v Argentini. Ti katalogi so ohranili svojo vrednost vse do današnjih dni.

Danes in jutri

Po delu Argelanderja in njegovih naslednikov so izšli še boljši katalogi. Toda v novejšem času so po prihodu vesoljskih teleskopov postale mogoče še nevidene kartografske spretnosti. S Hubblovim vesoljskim teleskopom so astronomi zdaj sestavili katalog, v katerem je približno 15 milijonov zvezd!

Nova kataloga Evropske vesoljske agencije sta plod nedavnega razvoja kartografije neba. Temeljita na opažanjih z vesoljskim teleskopom s Hipparcosovega satelita. Doslej sta to najbolj natančna kataloga. Na teh katalogih so zasnovani novi natisnjeni zvezdni atlasi. Eden takih je izčrpen atlas v treh delih, ki se imenuje Millennium Star Atlas.

Biblijske bralce lahko ta naslov spomni na Milenij oziroma Kristusovo tisočletno vladavino miru, ki je omenjena v Bibliji. (Razodetje 20:4) Takrat se bo človek nedvomno naučil še veliko več o spoštovanje zbujajočem vesolju, ki ga danes celo največji zvezdni atlas lahko prikaže le zelo malo.

[Podčrtni opombi]

^ odst. 5 Ljudje v davnini niso vedeli, da se zvezde navidezno gibljejo zaradi vrtenja zemlje okoli svoje osi. Zaradi tega se tudi zdi, da sonce vzhaja in zahaja.

^ odst. 9 Teh 48 ozvezdij so poznali v Mezopotamiji, Sredozemlju in Evropi. Kasneje so to znanje ponesli s seboj tudi tisti, ki so se preselili v Severno Ameriko in Avstralijo. Toda druga ljudstva, na primer Kitajci in severnoameriški Indijanci, so drugače delila nebo.

[Slika na strani 25]

Apianova zvezdna karta, 1540

[Vir slike]

By permission of the British Library (Maps C.6.d.5.: Apian’s Star Chart)

[Slika na strani 26]

Južna polobla, kakor so jo kartografirali v 19. stoletju

[Vir slike]

© 1998 Visual Language

[Slika na strani 27]

Orionovo ozvezdje, prikazano na sodobni zvezdni karti

[Navedba vira slike na strani 27]

Ozadje na straneh 25–27: Courtesy of ROE/Anglo-Australian Observatory, photograph by David Malin