Stopnišče k nebu

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! S FILIPINOV

PRAVIJO, da je po celotni dolžini desetkrat daljše od Kitajskega zidu. Po mnenju nekaterih bi bili njegovi odseki, če bi jih postavili enega poleg drugega, skupaj dolgi 20.000 kilometrov – oziroma pol poti okoli zemlje! Nekateri mu celo pravijo osmo čudo sveta. Vseeno pa mnogi še nikoli niso slišali za to veličastno znamenitost na Filipinih. Kaj pa je to? Stopnišče k nebu, riževe terase v gorovju Cordillera Central. Skrite med luzonske vrhove so osupljiv prikaz lepote in bistroumnosti.

Zakaj so jih zgradili? Strmo gorovje Cordillere je tako prepadno, da jih normalno ne bi bilo mogoče izrabiti za kmetovanje. Naklon nekaterih pobočij presega 50 odstotkov. Toda kmetovalcem v davnini to ni vzelo poguma. Na višini 1200 metrov ali več so v zelene gore vsekali na tisoče teras. Včasih jih je 25, 30 ali več zloženih ena vrh druge, kakor stopnišče proti nebu. In vsaka terasa je obdelano namočeno polje, omejeno z zemeljskimi nasipi in utrjeno s kamnitimi zidovi. Na večini je posajen riž in sledijo obrisu gora; nekatera pobočja so vbočena, druga izbočena.

Seveda ne moremo reči, da so kmetijske terase posebnost Filipinov. Terasasta polja je najti tudi v drugih državah, še posebej v jugovzhodni Aziji, Južni Ameriki in v nekaterih delih Afrike. Toda filipinske riževe terase so v mnogočem edinstvene. Mario Movillon z Mednarodnega inštituta za raziskovanje riža je za Prebudite se! rekel: »Filipinske riževe terase zajemajo mnogo širše področje kakor terase v drugih državah. Raztezajo se na velikem področju gorovja Cordillera.« Velik del jih je v provinci Ifugao. Človek si ne more kaj, da številne terase nanj ne bi naredile vtisa. K naravni oblikovanosti gora pristavljajo izklesano lepoto.

Čudo sveta?

Ali je pretirano reči, da so osmo čudo sveta? No, premislimo o temle dejstvu: morda so največji edinstveni kmetijski projekt  v človeški zgodovini. Decembra leta 1995 se je Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo odločila, da bo Ifugaove riževe terase vnesla v svoj seznam svetovne dediščine. Zaradi tega so zdaj terase enakovredne drugim krajem, ki imajo veliko zgodovinsko in kulturno vrednost, na primer Tadž Mahalu v Indiji, ekvadorskim Galapaškim otokom, Kitajskemu zidu in kamboškemu Angkor Vatu. Toda v nasprotju z drugimi staroveškimi gradbenimi projekti, kot so egiptovske piramide, se je pri tej gradnji očitno naprezala skupnost, ne pa sužnji. Poleg tega to tudi ni zapuščen kraj, temveč ga Ifugaji še vedno dejavno obdelujejo.

Če obiščete terase, lahko sami doživite njihovo presenetljivo lepoto. Videli boste ljudi, ki delajo na terasah, velikih od nekaj do 10.000 kvadratnih metrov. Nekateri delavci s palico drezajo v zemljo, da vanjo pronikne voda, in med delom pojejo. Drugi sadijo riž, presajajo sadike ali žanjejo pridelek. Če ste na ogledu, ko klije nov riž, so terase čudovit mozaik različnih odtenkov zelene barve.

Vodne vrste riža brez velikih količin vode ne morejo obstati. Zato je narejen zapleten namakalni sistem. Gorski potoki so speljani v cevi in usmerjeni k terasam z zapletenim sistemom kanalov in bambusovih cevk. Dovoljšna količina vode se zaradi težnosti pretaka s terase na teraso. Terase še zdaleč niso mrtev spomenik, temveč res živo čudo!

Kdo jih je gradil?

Nepotrebno je reči, da se teh tisočerih teras ni dalo zgraditi čez noč ali celo v nekaj letih. Ne  pozabite, da je gradnja potekala brez kakršnih koli sodobnih pripomočkov in strojev. Zato je razširjeno prepričanje, da so jih začeli graditi vsaj pred nekaj sto leti.

Nekateri arheologi so celo prepričani, da se je delo pričelo pred kar 2000 leti. Antropologi namigujejo, da so se graditelji preselili iz severne Indokine ali Indonezije in se nastanili na Luzonu, s seboj pa prinesli kulturo terasastega vodnega riža. Ko so terase zgradili, so postopoma dodajali nove ravni.

Kako v njih uživati

Pa si zdaj zamislimo ogled teras. Najprej se z avtobusom, ki je opremljen s klimatsko napravo, odpeljimo iz Manile v mesto Banaue v Ifugau. Potujemo kakih devet ur. Zdaj pa imamo več možnosti. Lahko se odločimo, da bomo šli peš, s triciklom (motorno kolo s prikolico) ali pa se bomo na različne kraje, ki nas zanimajo, popeljali z džipnijem. Če se nam bo zahotelo in bomo zmogli, se bomo morda odpravili po eni od steza proti gorskim področjem, do katerih lahko pridemo le peš. Tam se nam odpirajo eni najlepših pogledov na terase, dobimo pa tudi boljši občutek prostranosti tega čuda človeških rok.

Odločimo se za vožnjo z džipnijem v vas Batad. Do 12 kilometrov oddaljenega cilja potrebujemo po neravni gorski cesti več kot eno uro vožnje. Od tu gremo peš po utrti stezi. Popelje nas skozi raznoliko gorsko rastlinje in postopoma se vzpnemo na greben med dvema višjima točkama. (Obstaja tudi bližnjica, a je zelo strma in ni priporočljiva za tiste, ki niso navajeni napornega vzpenjanja.) Z grebena se po ozki poti počasi spustimo v Batad.

Po kakih dveh urah hoje, ko po poti uživamo v svežem gorskem zraku, končno dospemo do cilja. Tukaj so terase prava paša za oči. Batad leži nasproti vbočenega gorskega pobočja, zato so terase v obliki velikega amfiteatra. Oblikujejo zanimiv vzorec vrst, ene nad drugo, kakor stopnišče k nebu. Ko se približamo vasi, vidimo starinske ifugaoške hiše, ki so po vasi posejane kakor velike, s travo prekrite gobe.

Ljudje, ki delajo na terasah, so prijazni in nas pozdravljajo, ko gremo mimo. Morda ste presenečeni, ko opazujete krajane, kako spretno hodijo po robu skalnih zidov teras, da pridejo od ene točke do druge. Drugi se vzpenjajo z ene ravni na drugo, zanesljivo kakor snežne koze, tako da stopajo na strateško postavljene skale, ki so jim kot stopnišče. Ko bolje pogledamo, odkrijemo, da so bosi. In povsod okoli njih je ta čudoviti razgled na gorske terase – redek primer, ko se človekova gradnja prilega okolju in se z njim dopolnjuje.

Ali vam zveni zanimivo? Potemtakem, če boste na obisku Filipinov, nikakor ne zamudite priložnosti, da bi si ogledali to stopnišče k nebu, živo čudo, ki ga ne boste zlahka pozabili.

[Okvir na strani 18]

Ohranitev teras

Sedaj so terase lepe, a je njihov nadaljnji obstoj ogrožen. Mnogi iz mlajše generacije gorskih prebivalcev se izmikajo sajenju riža in si iščejo zaposlitev na drugih področjih. Zato bi lahko začelo primanjkovati usposobljenih kmetovalcev, da bi terase vzdrževali.

Aurora Ammayao, domačinka iz Ifugaja, je povezana z Mednarodnim inštitutom za raziskovanje riža in je za Prebudite se! povedala še o eni nevarnosti: »Terase bi morale biti vedno mokre, zdaj pa zaradi krčenja gozdov primanjkuje vode.« Izsušitev razvodja bi pomenilo uničenje teras.

Občasno povzročajo težave tudi naravne katastrofe. Leta 1990 je potres uničil številne odseke teras, ko so se zrušila celotna pobočja.

Toda narejeni so že prvi koraki, da bi preprečili nadaljnje izginjanje teras. Leta 1996 je bila izdana uredba, naj se ustanovi komisija za ifugaoške terase. S kakšno nalogo? Vzdrževanje teras, tudi podpornega vodnega sistema in kulture na tem področju, ter obnova katerega koli poškodovanega področja.

To, da so terase vnešene v seznam svetovne dediščine Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco), filipinsko vlado obvezuje, da skrbi za ohranitev tega kraja. In po mnenju Jean Tuason, pooblaščenke izvršilnega direktorja pisarne Unesca v Manili, »lahko Unesco zagotovi tudi tehnično in finančno pomoč za zaščito in ohranitev riževih teras«.

[Zemljevid na strani 16]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Cordillera Central

 [Slika čez celo 17. stran]