Dobili so voljo do življenja

MARY je trpela zaradi klinične depresije, pa tudi zaradi nekaterih drugih zdravstvenih problemov. Vendar pa se ni odtujila od svoje družine, niti ni postala odvisna od alkohola ali drog. Maryjin primer dobro pokaže, da ni treba, da so prisotni vsi dejavniki tveganja, da pride do resnega poskusa samomora.

Nekaj časa je bilo videti, da bo Mary postala še en statističen podatek, potrjujoč učinkovitost, s katero starejši ljudje končajo svoje življenje. Več dni je ostala v komi, ni se odzivala, bila je na oddelku za intenzivno nego v krajevni bolnišnici, njeni življenjski znaki so bili nestabilni. Njen mož John je bil ves iz sebe, redkokdaj jo je le za hip zapustil. Zdravniki so Johna in njegovo družino opozarjali, da Mary morda ne bo preživela in da je možna trajna poškodba možganov, tudi če preživi.

K Mary je vsak dan prišla soseda Sally, ki je ena od Jehovovih prič. »Družino sem spodbujala, naj ne zgubi upanja,« pravi Sally. »Moja mati, ki je sladkorni bolnik, je bila pred nekaj leti več tednov v komi. Zdravniki so naši družini dejali, da ne bo preživela, pa je. Mary sem držala za roko in ji govorila, prav kakor takrat svoji mami, in zdelo se mi je, da sem zaznala šibek odziv.« Do tretjega dne je odziv postal močnejši in videti je bilo, da Mary prepoznava ljudi, čeprav ni mogla govoriti.

,Ali bi to lahko preprečil?‘

»Johna je zelo mučil občutek krivde,« pravi Sally. »Prepričan je bil, da je on kriv za to.« To je običajni odziv na samomor ali poskus samomora ljubljenega. »Spomnila sem ga, da se Mary zdravi zaradi klinične depresije. Bolna kot je, si ne more pomagati, da ne bi bila depresivna, prav kakor si sam ne more pomagati, da ne bi bil fizično bolan.«

Ljudi, katerih ljubljeni naredi samomor, pogosto muči vprašanje: Kaj bi lahko storil, da bi to preprečil? Če je človek pozoren na opozorilne znake in dejavnike tveganja, utegne preprečiti poskus samomora. A če ga ne, si zapomnite, da vi niste odgovorni za samouničevalno dejanje nekoga drugega. (Galatom 6:5) To si je še zlasti pomembno  zapomniti, kadar si samomorilski član družine premišljeno prizadeva zvrniti krivdo na druge. Prej navedeni dr. Hendin pravi: »Morali bi misliti na to, da samomor pogosto naredijo ljudje, ki upajo, da bodo vplivali na občutke drugih oziroma z njimi manipulirali, ne glede na to, da ne bodo mogli videti uspeha ali neuspeha svojega prizadevanja.«

Dr. Hendin nadalje opozori na naslednje: »Starejši ljudje, ki so nagnjeni k samomoru, pogosto želijo vplivati na svoje odrasle otroke, brate ali sestre oziroma zakonskega partnerja, jih nadzorovati ali prisiliti k bolj zaščitniškemu vedenju. Zahtevam pacienta je pogosto nemogoče ustreči, od njih pacient pogosto ne odstopa in poskusom samomora, ki niso resni, pogosto sledijo resni.«

Družinski člani v takšnih okoliščinah morda menijo, da so res pod izrednim pritiskom, takšnim, ki presega njihovo moč. Toda nikoli ne pozabite, da Bog Jehova obuja mrtve in da to morda zajema tudi našega ljubljenega, ki si vzame življenje zaradi  depresije, duševne bolezni ali obupa. (Glej »The Bible’s Viewpoint: Suicides – A Resurrection?«, v Prebudite se!, 8. september 1990, strani 22–23, v angleščini.)

Čeprav se samomora ne da opravičiti, si je tolažilno zapomniti, da so prihodnji obeti za naše ljubljene v rokah Boga, ki povsem razume, da slabosti in šibkosti lahko koga pripravijo do takšnega dejanja iz obupa. Biblija o Jehovu pravi: »Kakor so visoko nebesa nad zemljo, tako močna je milost njegova nad njimi, ki se ga bojé. Kakor daleč je vzhod od zahoda, tako daleč spravlja od nas prestopke naše. Kakor se oče usmili otrok, usmili se GOSPOD njih, ki se ga bojé. Kajti on pozna, kakšna stvar smo, spominja se, da smo prah.« (Psalm 103:11–14)

Srečen izid

Mary je dva dni nihala med življenjem in smrtjo, toda preživela je. Sčasoma se ji je um zbistril in John jo je odpeljal domov, v hišo, kjer so bila vsa zdravila varno zaklenjena. Mary sedaj redno obiskujejo socialni delavci za duševno zdravje. Pravi, da ne more pojasniti, niti se spomniti, mračnega pritiska, ki bi jo kmalu stal življenje.

Soseda Sally sedaj z Johnom in Mary vsak teden preučuje Biblijo. In iz Biblije sta spoznala, da bo Bog zelo kmalu odpravil probleme, ki so videti tako nerešljivi, še zlasti starejšim. »Seveda biblijski pouk kar sam po sebi ni zdravilo proti vsem težavam,« pojasnjuje Sally. »Iz Svetega pisma se morate sami prepričati, da so te obljube resnične, in potem se morate ravnati po tem, kar se naučite. Toda menim, da si John in Mary pridobivata resnično upanje za prihodnost.«

Če je vaša prihodnost videti mračna in bi radi resnično upanje, zakaj se ne bi povezali z Jehovovimi pričami? Naj vam dokažejo, kot so Johnu in Mary, da ni problemov, ki jih Bog ne bi mogel rešiti, in jih tudi bo v bližnji prihodnosti. Ne glede na to, kako hudo je morda trenutno, obstaja odgovor. Prosimo, skupaj z nami razmislite o zanesljivem upanju za prihodnost, ki je mnogim zopet dalo voljo do življenja.

[Okvir na strani 6]

Dejavniki tveganja in opozorilni znaki

»Dejavniki tveganja za samomor med starejšimi se razlikujejo od tistih med mlajšimi,« piše v The Journal of the American Medical Association. Ti dejavniki tveganja zajemajo »večjo razširjenost zlorabe alkohola in depresijo, večjo uporabo zelo smrtnih metod [pri poskusu samomora] in družbeno osamitev. Poleg tega starejši [. . .] imajo več fizičnih bolezni in čustvenih motenj.« V knjigi Suicide, ki jo je napisal Stephen Flanders, so našteti naslednji dejavniki tveganja, in vsak je vreden pozornosti.

Kronična depresija:

»Raziskovalci poročajo, da ima 50 odstotkov (ali več) tistih, ki naredijo samomor, za sabo zgodovino resne depresije.«

Brezup:

Nekatere raziskave so pokazale, da je bila celo pri ljudeh, ki niso bili videti depresivni, veliko večja verjetnost za samomor, če niso imeli nobenega upanja za prihodnost.

Alkoholizem in zloraba drog:

»Ocenili so, da samomor naredi od 7 do 21 odstotkov [alkoholikov], v primerjavi z manj kot 1 odstotkom splošnega prebivalstva.«

Družinski vpliv:

»Raziskave kažejo, da so družinski člani, ki jih je prizadel samomor kakšnega družinskega člana, v večji nevarnosti, da bodo tudi sami naredili samomor.«

Bolezen:

»Strah pred telesno oslabitvijo, zaradi katere mnoge preselijo v dom za starejše občane, lahko zadostuje, da nekateri starejši naredijo samomor.«

Izguba:

»Izguba je lahko očitna, na primer izguba zakonca ali prijatelja, službe ali zdravja. Lahko pa je tudi prikrita. Na primer: izguba samospoštovanja, položaja ali občutka varnosti.«

Poleg teh dejavnikov tveganja so v Flandersovi knjigi našteti še naslednji opozorilni znaki, ki jih nikoli ne bi smeli jemati zlahka.

Poskusi samomora v preteklosti:

»To je glavni znak, ki kaže na morebitni samomor.«

Govorjenje o samomoru:

»Izjave, kot sta ‚Ne bo jim več treba dolgo skrbeti zame‘ ali ‚Bolje bi jim šlo brez mene‘, so primeri očitnih groženj.«

Končne priprave:

»K takšnemu vedenju sodi pisanje oporoke, razdajanje človeku dragih stvari in urejanje razmer za hišne ljubljenčke.«

Osebnostne ali vedenjske spremembe:

Ko te »spremljajo izrazi ničvrednosti in brezupa«, je lahko to »znak tako hude depresije, da lahko pripelje do samouničevalnega vedenja«.

[Slika na strani 7]

Zakonci, katerih partner naredi samomor, pogosto potrebujejo pomoč