Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Bo Mehika dovolila večjo svobodo vesti?

Bo Mehika dovolila večjo svobodo vesti?

Bo Mehika dovolila večjo svobodo vesti?

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ MEHIKE

VERSKA svoboda je v Mehiki zagotovljena z zakonom. Vendar pa so z zakonom tudi določene nekatere omejitve glede svobode veroizpovedi. Zamisel o ugovoru vesti do vojaške službe je na primer v tej deželi še relativno neznana. Zato so se na Inštitutu pravnih raziskovalcev Državne avtonomne univerze v Mehiki (UNAM) odločili, da bodo pripravili mednarodni simpozij z naslovom »Ugovor vesti v Mehiki in po svetu«. UNAM-ov Inštitut pravnih raziskovalcev je odgovoren vladi, njegov cilj pa je raziskovanje veljavnih zakonov in njihove uporabnosti. Tudi Jehovove priče v Mehiki so povabili, naj pošljejo delegata, ki bi spregovoril o temi »Jehovove priče in ugovor vesti«.

Spregovorijo profesorji

Dr. Javier Martínez Torrón, profesor na Pravni univerzi Granada v Španiji, je v predstavitvi z naslovom »Ugovor vesti v mednarodnem pravu« poudaril, da sta svoboda vesti in pravica do ugovora zoper izpolnjevanje nekaterih zakonov in obveznosti zaradi vesti že mednarodno priznani. Omenil je položaj Jehovovih prič v Španiji in primer Kokkinakis v Grčiji. *

Dr. José Luis Soberanes Fernández, profesor na UNAM-ovem Inštitutu pravnih raziskovalcev, je spregovoril o temi »Izkušnje, ki jih ima pri tem Mehika«. »Poudariti moramo, da mehiški zakon o verskih skupnostih in javnem čaščenju tako rekoč prepoveduje ugovor vesti,« je rekel, pri tem pa se je skliceval na prvi člen tega zakona, ki pravi: »Versko prepričanje nikakor ne more biti razlog, da nekomu ni treba ravnati po zakonih te države. Nihče se ne more iz verskih razlogov izogniti odgovornostim in dolžnostim, ki so predpisane z zakoni.« Na koncu je dr. Soberanes rekel: »Menimo, da je v Mehiki nujno treba sprejeti zakon o ugovoru vesti.«

Opozoril je na dejstvo, da se v Mehiki vsako leto stotine otrok, katerih starši so Priče, spoprijema s problemi glede izobraževanja, ker iz biblijskih razlogov ne želijo počastiti zastave. Nekaterim otrokom Prič niso dovolili niti tega, da bi se vpisali v šolo. Vendar so mnogim povrnili pravico do izobraževanja, potem ko so se pritožili pri Komisiji za človekove pravice. Posamezni šolski funkcionarji so poskušali preprečiti izključitve otrok iz šole, toda nekateri učitelji se za to ne zmenijo. Oblasti so strpne do stališča Prič, vendar pa ni nobenega pravila, ki bi ga šole v Mehiki lahko upoštevale.

Na simpoziju so tudi govorili o drugih vrstah ugovora vesti, ki so jih predstavile druge vere, kot na primer, da morajo na delo ob dnevih, ki jih imajo za svete, da morajo pri delu nositi obleko, ki je v nasprotju z njihovim verskim prepričanjem, in tako naprej. Razpravljali so tudi o ugovoru zoper vojaško službo in nekatere vrste zdravljenja.

Jehovove priče in Cesar

Član osebja podružničnega urada Jehovovih prič v Mehiki je v predstavitvi povzel njihove glavne nauke. Pojasnil je, da so Priče privržene takšnim biblijskim načelom, kot je zapisano v Lukeževem evangeliju 20:25, ki kristjanom zapoveduje, naj ‚dajo cesarju, kar je cesarjevega‘. Opozoril je tudi na stavek iz Lista Rimljanom 13:1, ki pravi, da morajo kristjani spoštovati posvetne oblasti. Poudaril je, da so Jehovove priče običajni, zakonu poslušni državljani, ki se trudijo plačevati davke, živeti urejeno, skrbeti za čistočo doma in poskrbijo, da otroci obiskujejo šolo.

Nato je poudaril svetopisemski temelj, zaradi katerega Priče ne želijo počastiti zastave in je del desetih zapovedi, zapisan pa je v Drugi Mojzesovi knjigi 20:3–5: »Ne imej drugih bogov zraven mene. Ne delaj si rezanih podob niti nikakršnih podob tega, kar je zgoraj na nebu, kar je spodaj na zemlji in kar je v vodah pod zemljo: ne moli jih in ne časti jih.«

Jehovove priče častijo samo Boga in nikakor ne častijo kake podobe. Vendar pa ne bodo nikoli naredili kaj, s čimer bi pokazali nespoštovanje do državnega simbola oziroma ne bodo nikoli o njem nespoštljivo govorili.

Da bi se poudarilo gledišče Jehovovih prič glede tega vprašanja, so predvajali videokaseto Purple Triangles (Vijoličasti trikotnik). Videokaseta kaže neomajno stališče, ki so ga Jehovove priče zavzeli v nacistični Nemčiji (1933–45). Na videokaseti je zgodba Kusserovih, družine, ki je bila v času nacizma neomajna v svojem verovanju. *

Nato je brat navedel svetopisemski temelj, zaradi katerega Jehovove priče zavračajo transfuzijo krvi. (1. Mojzesova 9:3, 4; Dejanja 15:28, 29) Pojasnil je tudi, kako delujejo Odbori za stike z bolnišnicami po vsem svetu. Poleg tega pa je poudaril tudi dosežke zdravnikov, ki so bili pripravljeni Jehovove priče operirati brez krvi.

Vsak dan je bilo na simpoziju navzočih kakšnih 100 ljudi, mnogi med njimi so bili odvetniki. Navzoči so bili tudi predstavniki Urada za verske zadeve v Mehiki. Vsi ti so lahko prisluhnili mnenju izvedencev glede spoštovanja ugovora vesti. Ta zamisel je zakonodajalcem v Mehiki nova, čeprav je splošno sprejeta v mnogih demokratičnih državah, kot so Francija, Portugalska, Španija in Združene države ter v nekaterih nekdanjih komunističnih državah, kot sta Češka in Slovaška.

[Podčrtni opombi]

^ odst. 5 Glej članka »Evropsko vrhovno sodišče podpira pravico oznanjevanja v Grčiji« in »Pravno ščititi dobro novico« v Stražnem stolpu, 1. september 1993 in 1. december 1998.

^ odst. 13 Glej članek z naslovom »My Family’s Love for God Despite Prison and Death« v angleškem Stražnem stolpu, 1. september 1985. Glej tudi Stražni stolp, 15. januar 1994, stran 5.

[Slika na strani 21]

Jehovove priče v Mehiki čuvajo svojo svobodo, da lahko oznanjujejo