Kdo so danes sužnji?

SAMO pomislite na številke. Ocenili so, da od 200 do 250 milijonov otrok, mlajših od 15 let, večino ur, ko so budni, preživi na delu. Četrt milijona otrok (nekateri od teh so bili stari le sedem let) so samo v letih 1995 in 1996 potegnili v oboroženo bojevanje, nekateri so tako postali vojni sužnji. Ocenili so, da vsako leto za sužnje prodajo več kot milijon žensk in otrok.

Toda te hladne številke ne morejo odkriti obupa teh posameznikov. Tako je na primer v neki severni afriški državi pisateljica Elinor Burkett srečala Fatmo, mlado žensko, ki ji je uspelo pobegniti svojemu krutemu gospodarju. Toda po pogovoru z njo je Burkettova spoznala, da bo Fatma »v svojem umu vedno sužnja«. Ali lahko Fatma sploh sanjari o boljši prihodnosti? »Ne more načrtovati dlje kot do zore,« pravi Burkettova. »Prihodnost je eden od mnogih abstraktnih pojmov, ki jih ona ne pozna.«

Da, trenutno je milijone naših soljudi sužnjev brez upanja. Zakaj in kako vsi ti ljudje postanejo sužnji? V kakšne oblike suženjstva so pahnjeni?

Trgovci z ljudmi

Turistična brošura, ki kroži po Združenih državah, ne bi mogla biti bolj neposredna: »Spolni izleti na Tajsko. Prava dekleta. Prava spolnost. Prav poceni. [. . .] Ali ste vedeli, da si pravzaprav lahko kupite devico za samo 200 USD?« Kar pa v brošuri ni pisalo, je to, da so bile te »device« verjetno ugrabljene oziroma na silo prodane v javne hiše, kjer imajo povprečno okrog 10 do 20 strank dnevno. Če nočejo dati spolnih uslug, jih pretepejo. Ko je v neki javni hiši na otoku Phuket, v letovišču v južni Tajski, izbruhnil požar, je pet prostitutk zgorelo do smrti. Zakaj? Ker so jih njihovi lastniki priklenili na postelje, da ne bi zbežale iz svojega suženjstva.

 Od kod so te mlade ženske? Poročajo, da je po svetu to področje spolne industrije preskrbljeno z milijoni deklet in žensk, ki so jih ugrabili, prisilili in prodali v prostitucijo. Mednarodna spolna trgovina cveti zaradi kombinacije revščine v državah v razvoju, obilja v premožnih državah ter zakonov, ki si zatiskajo oči pred mednarodnim prekupčevanjem in pogodbenim suženjstvom.

V jugovzhodni Aziji so organizacije za ženske ocenile, da je bilo od srede 1970-ih do zgodnjih 1990-ih po svetu prodanih 30 milijonov žensk. Prekupčevalci z ljudmi hodijo po železniških postajah, revnih vaseh in mestnih ulicah ter iščejo mlada dekleta in ženske, ki so videti brez zaščite. Ponavadi so žrtve neizobražene, osirotele, zapuščene ali brez sredstev. Zvito jim obljubijo delo, jih odpeljejo čez mejo in nato prodajo v javne hiše.

Ob razpadu komunističnega bloka leta 1991 je nastala cela nova populacija obubožanih deklet in žensk. Zaradi deregulacije, privatizacije in vse večje neenakosti med razredi so narasli kriminal, revščina in brezposelnost. Mnoge ženske in dekleta iz Rusije in vzhodne Evrope so postale vir dobička za mednarodno organizirano prostitucijo. »Pri prekupčevanju z ljudmi je manj tveganj kakor pri prekupčevanju z drogami,« je dejala Anita Gradin, nekdanja evropska komisarka za pravosodje.

Izgubljeno otroštvo

V neki majhni tovarni s preprogami v Aziji celo petletni otroci delajo od štirih zjutraj do enajstih zvečer, ne da bi bili za to plačani. Velikokrat se takšni otroški delavci spoprijemajo z resnimi zdravstvenimi nevarnostmi: nevarnimi stroji, dolgimi urami v slabo osvetljenem in slabo prezračenem okolju ter izpostavljenostjo nevarnim kemikalijam, ki jih uporabljajo v proizvodnji. *

 Zakaj so otroci tako zelo iskani kot delavci? Ker je otroško delo poceni in ker so otroci po naravi ubogljivi, lahko jih je disciplinirati in so preveč prestrašeni, da bi se pritoževali. Brezvestni delodajalci gledajo na njihovo majhno postavo in spretne prste kot na pridobitve za opravljanje določenih vrst dela, na primer za tkanje preprog. Pogosto takšnim otrokom dajo službo, medtem ko njihovi starši sedijo doma, brezposelni.

Da bi bila njihova beda še večja, so hišni otroški delavci še prav posebej v nevarnosti pred spolno in telesno zlorabo. Mnoge otroke ugrabijo, jih imajo v oddaljenih taboriščih in jih ponoči priklenejo, da preprečijo njihov pobeg. Podnevi jih utegnejo poslati delat ceste in izkopavat kamne.

Še en način, kako otroci izgubijo otroštvo, je hlapčevska poroka. Anti-Slavery International pojasnjuje tipičen primer: »Dvanajstletni deklici povedo, da ji je njena družina uredila poroko s 60-letnim moškim. Navidez ima pravico to odkloniti, toda dejansko nima možnosti, da bi uveljavila to pravico in niti ne ve, da jo lahko.«

Sužnji dolga

Stotine tisočev delavcev je suženjsko vezanih na svoje delodajalce in kraj dela zaradi posojila, ki so ga dali njim ali pa njihovim staršem. Tradicionalno se z dolgom vezano suženjsko delo večinoma pojavlja na poljedelskih področjih, kjer delavci delajo kot služabniki za vse ali pa kot kmetje. V nekaterih primerih se dolgovi prenašajo z ene generacije na naslednjo, tako da člani družine ostanejo trajno zasužnjeni. V drugih primerih delodajalci dolg, ki ga dolgujejo delavci, prodajo novemu delodajalcu. V skrajnih primerih zasužnjeni delavci delajo povsem brez plačila. Ali pa jih zasužnjijo s sorazmerno majhnimi posojili na njihovo plačo, ki se brez konca ponavljajo, tako da postanejo suženjsko vezani na svojega delodajalca.

Obredno suženjstvo

Binti iz Zahodne Afrike je stara 12 let in je ena od tisočev deklet, ki služijo kot trokosi, kar v evejščini pomeni »sužnje bogov«. Prisilili so jo v suženjsko življenje in odrešenje za zločin, ki ga ni storila – za posilstvo, zaradi katerega se je rodila! Trenutno  so njene odgovornosti omejene na gospodinjska dela za krajevnega fetišističnega duhovnika. Kasneje se bodo Bintijine dolžnosti razširile na dajanje spolnih uslug duhovniku, ki je njen lastnik. Nato pa bodo Binti, ko bo prišla v srednja leta, nadomestili z drugo. Duhovnik bo našel druga privlačna dekleta, ki mu bodo služila kot trokosi.

Podobno kot Binti tudi tisoče drugih, ki so žrtve obrednega suženjstva, darujejo njihove družine, da bi delale kot dejanske sužnje, in sicer za to, da bi se odkupile za dejanje, ki ga razlagajo kot greh oziroma kot prestopek svete naredbe. V več delih sveta dekleta ali ženske prisilijo v religiozne dolžnosti in dajanje spolnih uslug duhovnikom ali drugim – pod pretvezo, da so takšne ženske poročene z božanstvom. V mnogih primerih ženske opravljajo tudi druga neplačana dela. Ne smejo zamenjati svojega bivališča, niti dela, in pogosto ostanejo v suženjstvu mnogo let.

Tradicionalno suženjstvo

Čeprav večina držav trdi, da je z zakonom odpravila suženjstvo, je nedavno ponekod ponovno oživelo tradicionalno suženjstvo. To se navadno dogaja na področjih, razdejanih zaradi državljanjskih sporov ali oboroženih bojev. »Na področjih bojev je bila pravna urejenost učinkovito odpravljena,« poroča Anti-Slavery International, »in vojaki oziroma oborožena milica lahko prisilijo ljudi, da delajo zanje brezplačno [. . .] brez strahu pred kaznijo; o tej navadi poročajo v glavnem na področjih, ki jih nadzorujejo oborožene skupine, ki niso dobile mednarodnega priznanja.« Vendar pa ista organizacija pravi, da »nedavno poročajo tudi o vladnih vojakih, ki silijo civiliste, da delajo kot sužnji zunaj kakršnega koli zakonskega okvirja. Prav tako poročajo, da so vojaki in milice vpleteni v trgovino s sužnji, ujetnike prodajajo, da delajo za druge.«

Žal prekletstvo suženjstva še vedno preganja človeštvo v mnogih oblikah in pretvezah. Pomislite še enkrat o zajetih številkah – o milijonih ljudi, ki po svetu trpijo kot sužnji. Nato pomislite na enega ali dva sodobna sužnja, katerih zgodbo ste prebrali na teh straneh, morda o Lin-Lin ali o Binti. Ali bi radi, da se zločin sodobnega suženjstva preneha? Ali bo suženjstvo kdaj resnično odpravljeno? Preden se to lahko zgodi, mora priti do korenitih sprememb. Prosimo, preberite si o njih v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 8]

ISKANJE REŠITEV

Različne uradne agencije, na primer Sklad Združenih narodov za otroke in Mednarodna organizacija dela, marljivo ustanavljajo in izvajajo metode za odpravo sodobnega suženjstva. Poleg tega se množica nevladnih organizacij, na primer Anti-Slavery International in Human Rights Watch, zelo trudi, da bi se javnost bolj zavedala sodobnega suženjstva in da bi se osvobodilo njegove žrtve. Nekatere od teh organizacij se trudijo vpeljati posebne etikete, ki bi kazale, da je neki izdelek narejen brez suženjskega ali otroškega dela. Druge agencije zahtevajo zakonodajo v državah, od koder izvirajo »spolni izleti«, tako da bi lahko ljudi, ki bi imeli spolne odnose z otroki, tožili po vrnitivi v njihovo domačo državo. Nekateri aktivisti za človekove pravice celo plačajo trgovcem s sužnji in gospodarjem velike vsote denarja, da bi odkupili kar se da veliko sužnjev. To je povzročilo nekaj polemik, ker lahko takšna dejanja ustvarijo donosen trg za sužnje in jim zvišajo ceno.

[Slika na strani 7]

Mnoge deklice prisilijo v poroko

[Vir slike]

UNITED NATIONS/J.P. LAFFONT

[Slika na strani 8]

Vrsta za hrano za sužnje, vezane z dolgom

[Vir slike]

Ricardo Funari

[Slika na strani 8]

Včasih v vojaško službo prisilijo majhne otroke

[Vir slike]

UNITED NATIONS/J.P. LAFFONT