Petra – v skalo vklesano mesto

MNOGO mest starega sveta je ležalo ob pomembnih rekah. Obilica vode jim je bila vir hrane in zaščita. Toda neko mesto na severozahodni meji arabske puščave je postalo slavno zaradi pomanjkanja vode. Imenovalo se je Petra.

V puščavskih deželah ob Sredozemskem morju so karavanske poti povezovale oddaljena mesta nekako tako, kakor sodobne avtoceste prečkajo celine. Toda prav kakor avtomobili potrebujejo bencinske postaje, tako se morajo tudi kamele, kljub svoji legendarni zdržljivosti, ustaviti, da bi se napile vode. Pred dva tisoč leti je bila Petra eno najbolj znanih vodnih postajališč na Bližnjem vzhodu.

Petra je ležala na križišču dveh pomembnih trgovskih poti. Ena je povezovala Rdeče morje z Damaskom, druga pa Perzijski zaliv z Gazo na obali Sredozemskega morja. Karavane iz Zaliva, natovorjene z dragocenim tovorom začimb, so morale tedne kljubovati ostri Arabski puščavi, dokler niso končno prispele v hladen, ozek kanjon Sik, ki je bil speljan v Petro. Petra je pomenila hrano in prenočitev, predvsem pa hladno, osvežujočo vodo.

Seveda se pri meščanih Petre teh uslug ni dalo dobiti zastonj. Rimski  zgodovinar Plinij poroča, da je bilo treba poleg plačila za krmo in stanovanje obdarovati stražarje, vratarje, duhovnike in kraljeve služabnike. Toda karavane so zaradi izredno visokih cen za začimbe in dišave, ki so jih lahko postavljale v cvetočih evropskih mestih, še vedno prihajale in polnile zakladnice Petre.

Ohranjati vodo in osvojiti kamen

V Petri vsako leto pade le kakih 15 centimetrov dežja in potokov pravzaprav ni. Kako so ljudje v Petri pridobivali dragoceno vodo, da so z njo oskrbovali mesto? V živo skalo so vklesali žlebove, bazene in zbiralnike. Sčasoma so domala vsako kapljo dežja, ki je padla v okolici Petre, ulovili in jo shranili. Gospodarno upravljanje z vodo je ljudem v Petri omogočilo, da so gojili žito, redili kamele in zgradili trgovsko središče, v katerem so trgovci bogateli s kadilom in miro, ki je šla skozi njihove roke. Celo danes se po vijugastem kamnitem kanalu pretaka voda po vsem Siku.

Meščani Petre niso le vedeli, kako ravnati z vodo, bili so tudi mojstri v zidanju. Že samo ime Petra, ki pomeni »skala«, nas spomni na kamen. In Petra je bila zares kamnito mesto, drugačno od vseh drugih mest v rimskem svetu. Nabatejci, graditelji mesta, so v živo skalo potrpežljivo klesali svoje hiše, grobnice in templje. Hribi iz rdečega peščenjaka, v katerih je bila ugnezdena Petra, so se temu dobro prilegali in do prvega stoletja n. š. je sredi puščave zraslo veličastno mesto.

Od trgovine do turizma

Pred dvema tisočletjema je Petra bogatela s trgovino. Toda ko so Rimljani odkrili pomorske poti proti Vzhodu, je kopenska trgovina z začimbami propadla in Petra je bila postopoma prepuščena puščavi. Toda delo puščavskih kamnosekov ni izginilo. Dandanes vsako leto obišče Jordan kake pol milijona turistov, da bi si ogledali rožnato rdeče mesto, Petro, v kateri zgradbe še vedno pričajo o veličastni preteklosti.

Ko se obiskovalec sprehodi skozi hladen, kilometer dolg Sik, se mu za zavojem kanjonskih zidov nenadoma razkrije Zakladnica, občudovanja vredna struktura, katere pročelje je vklesano v masivno strmo vzpetino. Redkokdo bo pozabil svoj prvi pogled nanjo, na eno najbolj ohranjenih zgradb iz prvega stoletja. Stavbo so poimenovali po veliki kamniti žari, ki je na vrhu zgradbe in v kateri naj bi bilo shranjeno zlato in dragoceni kamni.

Kanjon se razširi in turist pride v prostran naravni amfiteater s stenami iz peščenjaka, v katerih so mnoge jame. Toda njegovo pozornost pritegnejo grobnice, ki so vklesane v prednjo stran strmega pobočja in so tako visoke, da so obiskovalci, ki se podajo v njihovo temno notranjost, resnično videti majhni. Stebrišče in gledališče dokazujeta, da so bili v prvem in drugem stoletju tukaj v mestu Rimljani.

Sodobni beduini, potomci Nabatejcev, ponujajo manj energičnim turistom ježo na kameli, prodajajo spominke ali pa napajajo svoje črede koz pri Petrinih vodnjakih, ki gasijo žejo ljudem in živalim. Stare tlakovane ceste v Petri so tudi zdaj namenjene samo kamelam, konjem in oslom. Tako danes v mestu odmevajo enaki zvoki, kakor jih je bilo slišati v tisti preteklosti, ko je bila kamela kraljica in je Petra vladala v puščavi.

Ko nad mestom zahaja sonce in je rdeča barva masivnih pročelij še bolj poudarjena, lahko pozoren obiskovalec razmišlja o tem, kaj se naučimo od Petre. Mesto nedvomno potrjuje človekovo spretnost pri ohranjanju omenjenih virov, celo v tako negostoljubnem okolju. Je pa tudi močan opomin, da lahko gmotno bogastvo vse prehitro »zleti proti nebu«. (Pregovori 23:4, 5)

[Navedba vira slike na strani 18]

Vstavljena slika: Garo Nalbandian