Ali je morala slabša kakor prej?

ČE BI vprašali zgodovinarje »Ali je danes morala ljudi boljša ali slabša kakor v preteklosti?«, bi vam nekateri morda odgovorili, da je težko primerjati moralo različnih časovnih obdobij. Morda menijo, da je vsako dobo treba soditi znotraj lastnega okvirja.

Razmislite denimo o razvoju nasilnega kriminala v Evropi od 16. stoletja. Umori pred 400 leti niso bili tako redki. Ljudje so pogosto vzeli zakon v svoje roke, krvna maščevanja so bila nekaj običajnega.

Vendar pa zgodovinarja Arne Jarrick in Johan Söderberg v knjigi Människovärdet och makten (Človekovo dostojanstvo in moč) pišeta, da je obdobje med letoma 1600 in 1850 »označevalo pravo civiliziranje družbenega življenja« v nekaterih krajih. Ljudje so postali bolj pozorni do potreb drugih, postali so bolj sočutni. Drugi zgodovinarji so na primer opazili, da so bile v 16. stoletju tatvine in kazniva dejanja zoper premoženje veliko manj pogosta kakor danes. Organiziranih skupin tatov je bilo malo, še zlasti med kmečkim prebivalstvom.

Seveda pa je obstajalo suženjstvo, in zato je prišlo do enih od najhujših zločinov v zgodovini: evropski trgovci so ugrabljali Afričane; s temi milijoni sužnji pa so nato v deželah, v katere so jih odpeljali, surovo ravnali.

Če se torej ozremo po preteklih stoletjih, bomo verjetno odkrili, da so bile z zgodovinskega vidika nekatere razmere boljše, nekatere pa slabše. Vendar pa se je v 20. stoletju zgodilo nekaj zelo drugačnega in zelo resnega, nekaj takšnega, kar se ni še nikoli prej, in to se še vedno dogaja.

20. stoletje – prelomnica

Zgodovinarja Jarrick in Söderberg pravita: »V 1930-ih se je pojav umorov in ubojev ponovno povečal in žal se je od tedaj ta pojav nadaljeval več kot pol stoletja.«

Po besedah mnogih komentatorjev se je morala v 20. stoletju zelo pokvarila. Neki esej, ki razglablja o etiki, pravi: »Človek lahko jasno vidi, da se je pogled družbe na spolnost in na to, kaj je moralno sprejemljivo, v zadnjih 30 do 40 letih zelo spremenil – od družbe, ki je jasno sporočala, kaj  je moralno pravilno, s strogimi pravili, do bolj svobodnega in individualističnega pogleda.«

To pomeni, da so spolno vedenje in drugi vidiki morale nekaj, za kar večina posameznikov sedaj meni, da lahko o njih sami odločajo. V ponazoritev temu esej navaja statistične podatke, ki kažejo, da je bilo leta 1960 samo 5,3 odstotkov vseh otrok v Združenih državah nezakonskih. Leta 1990 jih je bilo 28 odstotkov.

Ameriški senator Joe Lieberman je v predavanju na Notredamski univerzi opisal moralo našega časa kot »praznina glede vrednot [. . .], v kateri tradicionalne zamisli o pravilnem in napačnem postopoma izginjajo«. Kot pravi Lieberman, se je ta pojav »pripravljal večji del dveh generacij«.

Sekularizacija

Kaj zgodovinarji in drugi analitiki pravijo, da je vzrok za ta pozornost zbujajojoči razvoj v 20. stoletju? »Ena od najpomembnejših sprememb v družbi v preteklih dveh stoletjih je sekularizacija,« piše v knjigi Människovärdet och makten. Sekularizacija je pomenila, da »se ljudem da priložnost zavzeti svoje stališče do različnih pogledov. Ta zamisel [. . .] izhaja od filozofov razsvetljenstva v 18. stoletju, ki so prvi [. . .] zavrnili Biblijo kot edini vir resnice.« Tako se ljudje po moralno vodstvo nič več toliko ne obračajo na verstva, še zlasti na verstva tako imenovanega krščanstva ne, kolikor so se v preteklosti.

Toda zakaj je ta filozofija, ki je nastala v 18. stoletju, potrebovala več kot 200 let, da je postala priljubljena? »Teh zamisli ni bilo lahko širiti med ljudi,« piše v prej omenjeni knjigi. »Gibanje v prid sekularizaciji je bilo počasno.«

Četudi je gibanje, da bi opustili tradicionalna moralna merila in krščanske vrednote, večino preteklih 200 let napredovalo počasi, pa je v 20. stoletju napredovalo zelo pospešeno. Še zlasti je bilo tako v preteklih nekaj desetletjih. Kako to?

Sebičnost in pohlep

K temu sta močno prispevala hiter tehnični in ekonomski razvoj družbe 20. stoletja. V članku nemške revije Die Zeit je pisalo, da živimo v »dinamični dobi in ne (kot v prejšnjih stoletjih) v svetu, označenem kot statičnem«. Pojasnjeno je bilo, da je to pripeljajo v sistem tržne ekonomije, ki temelji na tekmovanju in ki ga poganja sebičnost.

»Te sebičnosti,« je nadalje pisalo v članku, »ni moglo nič ustaviti. Iz nje izhaja surovost, ki označuje naše vsakodnevno življenje,  pa tudi korupcija, ki v mnogih deželah sega vse do vlade. Ljudje mislijo nase in na to, kako bi kar najbolj zadovoljili svoje želje.«

Sociolog Robert Wuthnow s Princetonske univerze je s podrobno anketo odkril, da so danes Američani bolj osredinjeni na denar, kakor so bili pred eno generacijo. V omenjeni raziskavi piše: »Mnogi Američani se bojijo, da je hrepenenje po denarju premagalo druge vrednote, na primer spoštovanje ljudi do drugih, poštenost na delu in sodelovanje v njihovih skupnostih.«

Pohlep v družbi je nadalje porasel, ker si mnogi vodstveni delavci v podjetjih priskrbijo velike poviške plač in visoke pokojninske ugodnosti, medtem ko svoje zaposlene spodbujajo, naj bodo skromni pri zahtevah glede plač. »Problem s prizadevanjem za dobičkom med poslovodji je v tem, da je njihovo stališče nalezljivo in da so na splošno med ljudmi znižali moralo,« je omenil Kjell Ove Nilsson, docent etike in teološki vodja na krščanskem koncilu Švedske. »Seveda ima to uničujoč učinek na moralo – tako v družbi kot na osebni ravni.«

Kultura javnih občil

Drug večji dejavnik, ki prispeva k hitremu moralnemu padcu v drugi polovici 20. stoletja, je kultura javnih občil. »Posredovalci novih vrednot so televizijski producenti, filmski mogotci, modni oglaševalci, gangsta reperji in množica drugih ljudi znotraj elektronskega kompleksa javnih občil,« pravi senator Lieberman. »Ti določevalci trendov uveljavljajo močan prijem na našo kulturo in še zlasti na naše otroke. Pogosto imajo pri tem malo ali sploh nič čuta odgovornosti za to, da posredujejo škodljive vrednote.«

Lieberman kot primer navaja neko ploščo težkometalne skupine Cannibal Corpse (Kanibalsko truplo). Pevci podrobno opisujejo posilstvo ženske ob grozenju z nožem.  Skupaj s kolegom je vložil priziv na družbo, ki je izdelovala te plošče, da bi jih umaknili iz izdelave. Toda, kot pripoveduje Lieberman, brez uspeha.

Danes so torej odgovorni starši v močnem tekmovanju s kulturo javnih občil, in sicer glede tega, kdo bo vplival na njihove otroke in jih vzgajal. Kako pa je z družinami, kjer starši glede tega niso kaj dosti skrbni? »V takšnih primerih,« pravi Lieberman, »te kulture nihče ne izpodbija kot določevalke meril. Otrokov občutek za pravilno in napačno ter njegove prioritete v življenju se potem oblikujejo večinoma glede na to, kar se nauči s televizije, kina in predvajalnika zgoščenk.« V zadnjem času pa se lahko na seznam doda še internet.

Nazaj v »moralno kameno dobo«

Kako se ti negativni vplivi kažejo na mladih? Kot prvo je v zadnjih letih več otrok in najstnikov zagrešilo kruta nasilna dejanja nad drugimi otroki, pa tudi nad odraslimi.

V Švedski se je leta 1998 zgodilo nekaj šokantnega. Dečka, stara pet in sedem let, sta pri igri zadušila svojega štiriletnega tovariša! Mnogi so se ob tem vprašali: ali otroci nimajo prirojene omejitve, ki jim pove, da naj nehajo, ko gredo predaleč? Otroška psihiatrinja je tehtno dejala: »Omejitev, ki bi preprečevala, da bi šli predaleč, je nekaj, česar se je treba naučiti,« je rekla. »Lahko da ima opraviti s [. . .] tem, kakšne vzore imajo otroci, in s tem, kaj se učijo od odraslih, ki jih obkrožajo.«

Podoben pojav je opaziti pri nasilnih kriminalcih. Kot pravi Sten Levander, profesor psihiatrije v Švedski, je danes od 15 do 20 odstotkov vseh zapornikov psihopatov – ljudi, ki so izredno egocentrični, nesočutni in ki ne razumejo ali nočejo razumeti zamisli o pravilnem in napačnem. Celo med otroki in mladimi, ki se zdijo normalni, so opazili otopevanje moralnega čuta. »Vrnili smo se nazaj v moralno kameno dobo,« trdi Christina Hoff Sommers, profesorica filozofije. Opazila je, da večina njenih mladih dijakov ob vprašanju, kaj je pravilno in kaj napačno, postane zelo negotova. Nato odgovorijo, da ne obstaja nekaj takega, kot je pravilno in napačno. Menijo, da mora vsak človek sam pretehtati, kaj je najboljše zanj.

Zadnje čase se mnogi njeni dijaki ne strinjajo z načelom edinstvenega dostojanstva in vrednosti človeškega življenja. Ko so jih na primer vprašali, kaj bi storili, če bi se morali odločiti, ali naj rešijo življenje svojemu hišnemu ljubljenčku ali pa neznanemu sočloveku, so mnogi odgovorili, da bi se odločili za žival.

»Problem ni v tem, da bi bili mladi nevedni, nezaupljivi, kruti ali izdajalski,« pravi profesorica Sommersova. »Če povemo naravnost: glede tega [pravilnega in napačnega] nimajo predstave.« Trdi, da se danes mnogi mladi pravzaprav sprašujejo, ali obstaja pravilno in napačno, in meni, da je to stališče eno od največjih nevarnosti za družbo.

Torej je spodkopavanje morale v naših dneh resničnost. Mnogi se bojijo, da bo to imelo strašne posledice. V prej omenjenem članku revije Die Zeit je pisalo, da lahko današnja prosta tržna ekonomija postopoma »degenerira in morda nekega dne razpade, kakor je nedavno socialistični sistem«.

Kaj vse to v resnici pomeni? In kakšno prihodnost lahko pričakujemo?

[Slike na straneh 6, 7]

»Posredovalci novih vrednot so televizijski producenti, filmski mogotci, modni oglaševalci, gangsta reperji [. . .].«