Vrečar s prožnim korakom

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

»VSAK dan, ko sem se vrnil iz šole, je kenguru Joey, moj hišni ljubljenček, sedel pri domačih dvoriščnih vratih in me čakal,« se spominja John. »Kakor hitro sem jih odprl, je poskočil in me objel s svojima prednjima nogama, jaz pa sem objel njega. Tako sva si s telesno govorico izrekla: ‚Kako lepo te je videti!‘ Preden sva vstopila v hišo, je Joey kakor navdušen pes poskakoval po poti nekaj metrov sem ter tja.«

Ljudem, ki živijo v avstralski goščavi, zakon dovoljuje, da imajo kenguruje za hišne ljubljenčke, kakor je to bilo pri Johnovi družini. Na splošno so ti kenguruji sirote, ki so jih rešili, ko so bili še mladički, potem ko so njihove matere poginile, morda pri poskusu prečkanja ceste. Čeprav je John dal svojemu ljubljenčku ime Joey, pa je »joey« pravzaprav običajen izraz za kengurujevega mladiča.

Seveda želi družina, ki je posvojila joeyja, živalci hitro ustvariti občutek domačnosti. Tako je ena prvih reči, ki mu jih naredijo, žep. Izberejo zaveten in varen kraj, dovolj stran od ognjišča, kamor pribijejo veliko močno  vrečo iz blaga, ki ima režo in spominja na žep kengurujeve matere. Nato dajo vanj mladiča in steklenico toplega, posebej pripravljenega mleka. Tako lahko pomagajo preživeti mnogim mladičem. Ti se kmalu prilagodijo novemu žepu, v katerega skočijo na glavo, kakor da bi bil žep njihove matere.

Kako vi opišete kenguruja?

Živali, ki svoje mladiče vzredijo v žepu oziroma vreči, se imenujejo vrečarji. Med kakimi 260 vrstami so tudi kenguru, koala, vombat, bandikut in oposum, edina vrsta, ki živi v Severni Ameriki. Razumljivo je, da so prvi raziskovalci ob vrnitvi domov težko opisali te nenavadne živali, še posebej kenguruja. Prvi, ki je besedo »kenguru« napisal v angleščini, je bil britanski raziskovalec kapitan James Cook. To žival je primerjal s ‚hrtom, ki skače kakor zajec ali jelen‘. Ko so kasneje v Londonu razkazali živega kenguruja, je bil prava senzacija.

Kengurujeva glava je podobna jelenovi in na njej ima velika ušesa, ki jih lahko obrača v vse smeri. Njegovi mali, a močni sprednji nogi, sta podobni človeškim rokam, še posebej ko se vzravna. Kenguruji imajo tudi velike, mišičaste kolke, dolg debel upognjen rep in seveda velike noge, značilnost, s katero so si prislužili ime »Macropodidae«, ki pomeni »dolge noge«.

Macropodidae, ki jih je kakih 55 vrst, se razlikujejo po velikosti – od človeške do podganje. Vse Macropodidae imajo kratke prednje in dolge zadnje noge za skakanje. Največji so rdeči in sivi kenguruji ter valaruji oziroma euri. Neki samec rdečega kenguruja je bil od smrčka do konice repa dolg več kot dva metra in težak 77 kilogramov. Manjše vrste kengurujev se imenujejo valabiji.

Ali ste kdaj videli ali slišali za kenguruja, ki živi na drevesu? Verjeli ali ne, kenguruji imajo v svoji družini »opico«, drevesnega kenguruja. Najdemo ga v tropskih deževnih gozdovih Nove Gvineje in na severovzhodu Avstralije. Te živali imajo krajše noge, so gibčne in tako domače na drevesih, da lahko z ene veje ali drevesa na drugo skočijo kakih devet metrov. Ponoči se spustijo na gozdna tla, kjer se hranijo pretežno s travo in ličinkami.

Hitri, elegantni, učinkoviti

Kadar se kenguruji premikajo počasi, so videti nespretni in okorni. Ko dvignejo zadnje noge in jih premaknejo naprej, postanejo rep in kratke sprednje noge trinožnik, ki podpira njihovo težo. So pa elegantni tekači. Ko skačejo naokoli s hitrostjo tja do 50 kilometrov na uro, z velikim repom ohranjajo ravnotežje. V The World Book Encyclopedii piše, da »lahko dosežejo največjo hitrost, več kot 60 kilometrov na uro«. Velik kenguru lahko pri največji hitrosti v enem skoku preskoči od 9 do 13,5 metra – to pa je skok, ki bi lahko bil že skoraj letenje!

 Kenguruji niso le hitri, temveč tudi učinkoviti porabniki energije. Profesor Uwe Proske z univerze Monash v Melbournu v Avstraliji pravi, da je kengurujeva poraba kisika pravzaprav energijsko bolj učinkovita pri večjih hitrostih kakor pri nižjih. Proske je tudi zračunal, da »je pri hitrosti 20 kilometrov na uro ali več skakajoči kenguru porabil manj energije kakor štirinožni placentalni sesalec [sesalec, ki je bil skoten popolnoma razvit, na primer pes ali jelen] podobne teže in pri enako hitrem teku«. Kenguru lahko zaradi energijsko učinkovitega gibanja potuje daleč, ne da bi se utrudil. Toda kako uspe kenguruju teči tako ekonomično?

Skrivnost leži v njegovi dolgi ahilovi kiti. »To je tako, kakor da bi kenguruji skakali na paru navitih vzmeti,« pravi Proske. Kengurujeva ahilova kita se pri doskoku raztegne in pri odskoku skrči, enako kakor človeška, na meča pritrjena kita. Kenguruji skačejo z enakim številom skokov na sekundo (rdeči kenguru približno dva skoka), ne glede na hitrost gibanja. Da bi šli hitreje, obe kiti preprosto raztegnejo. Izjema je takrat, ko je kenguru preplašen. Tedaj lahko odskoči z nekaj malimi hitrimi skoki za boljši pospešek.

Kenguruji so tudi vešči plavalci. Pri tem ne uporabljajo le svojih močnih nog, ampak dobijo dodaten zagon še z mahanjem repa z ene strani na drugo. Znano je, da kenguruji takrat, kadar jih zasledujejo psi, porabijo svoje plavalne veščine, tako da skočijo v ribnik ali reko. Vsakega psa, ki je dovolj pogumen, da gre za kengurujem, ta nemudoma potisne pod vodo s svojima mišičastima prednjima nogama in šapama s po petimi prsti, od katerih je vsak oborožen z ostrim krempljem. John, ki smo ga omenili na začetku, je imel dva psa, ki bi ju bil divji kengurujev samec skoraj utopil, ko se je z njima bojeval v majhnem zajetju vode na posestvu Johnove družine.

 Čudež rojstva pri vrečarjih

Odrasli kenguruji so sicer žilavi in krepki, ob rojstvu pa so zelo nerazviti in občutljivi. Bolj spominjajo na rožnatega črva, dolgega le kaka dva centimetra in pol ter težkega nekaj gramov. Skoteni mladiči so goli, slepi in gluhi. Toda drobni »črv« se zaradi zelo zgodaj razvitih prednjih nog, na katerih so kremplji, in voha instinktivno splazi skozi materin kožuh navzgor v žep. Ko je v njem, se prilepi na enega od štirih seskov. Konica tega seska v mladičkovih ustih takoj nabrekne v izboklino in mladič se trdno prilepi za nekaj tednov. Glede na način materinega gibanja je čvrsta zasidranost nedvomno prednost! Pravzaprav je to sidro tako dobro, da so prvi opazovalci domnevali, da mladiček raste iz seska!

Sčasoma pa bo seveda joey zrastel do stopnje, ko bo zapustil žep, čeprav sprva le začasno. Toda po sedmih do desetih mesecih, ko bo že popolnoma odstavljen, bo za vedno zapustil žep. A vrnimo se v obdobje, ko se joey prvič pritrdi na sesek, in si poglejmo še drugi čudež kengurujevega razmnoževanja.

Nekaj dni zatem, ko se novorojenec prilepi na materin sesek, se samica ponovno pari. Zarodek te oploditve se razvija približno en teden, potem pa miruje, lahko bi rekli, da se ustavi, medtem ko njegov starejši brat oziroma sestra v žepu še naprej raste. Ko starejši, a še vedno neodstavljeni mladič, zapusti žep, zarodek v maternici zopet začne rasti. Po 30 dneh materine brejosti se tudi ta pritrdi na sesek, a ne na tistega, na katerem je bil prisesan starejši.

V tem je še en čudež kengurujeve biologije. Mati daje mlajšemu joeyju eno vrsto mleka, starejšemu pa drugo. V Scientific Americanu o tem pravijo: »Dve vrsti mleka, ki ju izločata ločeni mlečni žlezi, se po količini in sestavi precej razlikujeta. Še vedno je mikavno vprašanje, kako je v enakem hormonalnem stanju to mogoče.«

Kje opazovati kenguruje

Če želite videti kenguruje v njihovem naravnem okolju, morate biti pripravljeni oditi iz mesta v avstralsko goščavo oziroma tamkajšnje grmičasto področje. Kenguruje, ki iščejo travo in nizke rastline, je mogoče videti posamično, v malih skupinah ali pa v večjih, imenovanih črede. Te vodijo veliki samci, boomerji. Kenguruji se hranijo večinoma ponoči, v dnevni vročini pa počivajo v senci (kjer so dobro zakriti), zato jih je najbolje opazovati zgodaj zjutraj ali ob mraku. V hladnejšem vremenu so lahko dejavni tudi ves dan. Naj bo tako ali drugače, ne pozabite vzeti s seboj teleobjektiva in daljnogleda, saj so divji kenguruji zelo plahe živali.

Seveda lahko kenguruje vidite še v večini živalskih vrtov, divjih zatočiščih in narodnih parkih po Avstraliji, pa tudi v nekaterih drugih državah. Ti kenguruji so stalno na ogledu ljudem in so zato manj plašni, tako da bi morali dobiti nekaj dobrih posnetkov od blizu, morda celo matere z joeyjem, ki kuka iz žepa. Večji joeyji vedno nasmejijo ljudi, ko v materin žep skočijo na glavo, suhe zadnje noge pa okorno molijo ven, tako da je mati kengurujka podobna prenapolnjeni nakupovalni vreči. (Pri mladih kengurujih je videti, kakor da so jih same noge!) Postaven samec vam lahko celo vzravnano, veličastno pozira. Kdove, morda boste celo videli par velikih boomerjev, kako stojita toliko dvignjeno, kolikor jima dovoljujejo dolge ukrivljene noge, in se urita v tekmi – prava boksarska kenguruja!

Toda za mnoge je najlepši pogled na velikega rdečega ali sivega samca, ki skače z vso hitrostjo. Resda lahko druge živali morda tečejo hitreje ali skačejo više, toda pri nobeni drugi živali ne boste videli tako presenetljive kombinacije elegance, moči in prožnosti na samo dveh močnih nogah.

[Slika na strani 17]

Skrivnost prožnosti koraka je v njegovi dolgi ahilovi kiti