Zdaj so priznali versko nestrpnost

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ BRITANIJE

V NASLOVU britanskega Catholic Heralda, 11. december 1998, je pisalo: »Škofi obžalujejo ‚strašne zločine‘ kraljice Marije.« Rimskokatoliški škofje Anglije in Walesa so priznali, da »so se v imenu katoliške religije delale strašne krivice, na primer protestantom med reformacijo v Veliki Britaniji«. Kdo je bila kraljica Marija? Kakšne krivice je storila, da so spodbudile k takemu priznanju? In zakaj so škofje Anglije in Walesa za svojo izjavo izbrali prav ta čas?

Marija Tudor se je rodila leta 1516 v rimskokatoliški Angliji. Bila je edini preživeli otrok Katarine Aragonske, prve žene kralja Henrika VIII., in mati jo je vzgojila v pobožno katoličanko. Oče je želel moškega dediča, a mu ga Katarina ni rodila. Papež ni hotel razveljaviti Henrikove zakonske skupnosti s Katarino, zato je kralj vzel zadeve v svoje roke, s čimer je pripravil pot za protestantsko reformacijo v Angliji. Henrik se je leta 1533, štiri mesece prej, preden je canterburyjski nadškof Thomas Cranmer razglasil njegovo prvo zakonsko zvezo za neveljavno, poročil z Ano Boleyn.

Naslednje leto je kljubovalni Henrik pretrgal vse vezi z Rimom in bil imenovan za vrhovnega voditelja anglikanske cerkve.  Marija je bila zdaj nezakonska hči in nikoli več ni videla matere, saj je bila Katarina prisiljena k temu, da je zadnja leta svojega življenja preživela v osami, stran od javnosti.

Protestantska nestrpnost

V naslednjih 13 letih so bili nekateri, ki niso hoteli priznati Henrika za poglavarja cerkve ali ki so še vedno sprejemali papeževo oblast, usmrčeni. Henrik je umrl leta 1547, nasledil pa ga je devetletni Edvard, edini zakonski sin tretje od njegovih šestih žena. Edvard je skupaj s svojimi svetovalci poskusil narediti Anglijo protestantsko. Rimske katoličane so preganjali, ker so se ravnali po svoji religiji, ter iz cerkev odstranili podobe in oltarje.

Omejitve glede tiskanja in branja Biblije v angleščini so bile kmalu preklicane, cerkveno bogoslužje, h kateremu je spadalo tudi branje Biblije, pa naj bi bilo v angleščini, ne v latinščini. Toda leta 1553 je Edvard umrl zaradi tuberkuloze. Star je bil komaj 15 let. Na Marijo so gledali kot na zakonito naslednico in postala je kraljica Anglije.

Katoliška nestrpnost

Sprva so ljudje prisrčno sprejeli 37-letno Marijo, a je kmalu postala nepriljubljena. Njeni podložniki so se že bili navadili na protestantizem, ona pa se je zdaj odločila, da bo deželo znova naredila rimskokatoliško. Kmalu so bili odpravljeni vsi Edvardovi verski zakoni. Marija je v imenu ljudstva prosila papeža odpuščanja. Anglija je spet postala rimskokatoliška.

Sprava z Rimom je tako sedaj zbudila nov val preganjanja protestantov. Te so primerjali z zločesto bulo, ki jo je treba izrezati, preden bi lahko prizadela celotno telo. Mnoge, ki niso hoteli sprejeti naukov rimskokatoliške cerkve, so žive sežgali ob kolih.

Kaznovanje krivovercev

Prvi, ki je moral umreti med Marijinim vladanjem, je bil John Rogers. Sestavil je tako imenovano Matejevo biblijo, ki je bila temelj za King James Version. Potem ko je s protirimskokatoliško pridigo svaril pred »kužnim papizmom, malikovalstvom in praznoverjem«, je bil eno leto zaprt, februarja leta 1555 pa so ga zažgali zaradi krivoverstva.

Tudi Johna Hooperja, gloucesterskega in worcesterskega škofa, so ožigosali kot krivoverca. Razglasil je, da se duhovščina lahko zakonito poroča in da je razveza zaradi prešuštva dovoljena. Poleg tega je tudi zanikal, da je Kristus telesno prisoten pri maši. Hooperja so živega sežgali. Njegova mučna smrt je trajala skoraj tričetrt ure. Ko je bil 70-letni protestantski pridigar Hugh Latimer na vrsti za sežig, je Nicholasa Ridleyja, soreformatorja in prav tako žrtev ob mučilnem kolu, spodbudil z besedami: »Bodite v dobro tolažbo, gospod Ridley, in izkažite se moža. Danes bova gorela kakor sveča, kakršna po Božji milosti v Angliji, upam, nikoli ne bo ugasnjena.«

Thomasa Cranmera, prvega protestantskega canterburyjskega nadškofa pod Henrikom in Edvardom, so prav tako obsodili kot krivoverca. Čeprav se je odpovedal protestantskemu prepričanju, se je zadnji trenutek javno spreobrnil, papeža ožigosal kot Kristusovega sovražnika in potisnil desno roko v ogenj, da se mu najprej sežge, ker je bila kriva za podpis odpovedi prepričanju.

Najmanj 800 premožnih protestantov je zaradi varnosti pobegnilo čez mejo, a je bilo v Angliji v naslednjih treh letih in  devetih mesecih, do Marijine smrti, ob mučilnem kolu vseeno zažganih najmanj 277 ljudi. Mnoge žrtve so bili navadni ljudje, ki so postali popolnoma zmedeni glede tega, kaj naj verjamejo. Mlade, ki so med svojim odraščanjem slišali za javno ožigosanje papeža, so zdaj kaznovali, ker so govorili proti njemu. Drugi so se naučili brati Biblijo in si oblikovali lastno religiozno prepričanje.

Ob počasnem, mučnem umiranju moških, žensk in otrok, ki so jih sežgali ob kolu, so mnogi osupnili. Zgodovinarka Carolly Erickson opisuje značilen prizor: »Vse prepogosto je bil les za ogenj svež ali pa je bilo ločje preveč vlažno, da bi hitro zgorelo. Vreče smodnika, ki so jih privezali na žrtve, da bi jim skrajšali muke, se kar niso vnele, ali pa so žrtve pohabile, ne da bi jih ubile.« Žrtvam niso zamašili ust, tako »da so se njihovi kriki in molitve pogosto slišali prav do trenutka, ko so umrle«.

Vse več ljudi je začelo dvomiti o religiji, ki mora ljudi sežigati ob mučilnem kolu, da bi uveljavila svoje nauke. Val naklonjenosti do žrtev je pisce balad napeljal k temu, da so napisali pesmi o protestantskih mučencih. John Foxe je začel sestavljati Book of Martyrs, ki je postala protestantskim reformatorjem skoraj tako vplivna kakor Biblija. Mnogi, ki so bili na začetku Marijinega vladanja rimski katoličani, so ob koncu njenega kraljevanja postali protestanti.

Marijina zapuščina

Potem ko je Marija postala kraljica, je dejala, da se bo poročila z bratrancem Filipom, dedičem španskega prestola. Bil je tuj kralj in vnet rimski katoličan, zadnje, kar so si mnogi Angleži želeli. Organiziran protestantski upor zoper to poroko ni uspel in usmrčenih je bilo 100 upornikov. Filip in Marija sta se poročila 25. julija 1554, čeprav Filip nikoli ni bil kronan. Toda Mariji je bil njun zakon brez otrok vir gorja, saj si je želela rimskokatoliškega dediča.

Mariji je zdravje odpovedalo in po petih letih kratkotrajnega vladanja je umrla pri 42 letih. Na koncu svojega življenja je bila zelo žalostna. Mož je je bil naveličan, večina njenih podložnikov pa jo je sovražila. Mnogi Londončani so ob njeni smrti priredili zabavo na ulici. Namesto da bi obnovila rimsko katoličanstvo, je s svojim fanatizmom dala še dodatni povod za protestantizem. Njena zapuščina je zbrana v imenu, po katerem je znana – Krvava Marija.

Napačno motivirana vest

Zakaj je Marija za toliko ljudi ukazala sežig? Naučena je bila, da so krivoverci izdajalci Boga, in menila je, da je dolžna preprečiti njihov vpliv, še preden potegnejo za sabo vse ljudstvo. Poslušala je svojo vest, a je prezrla pravice drugih, ki jih je vest vodila v drugo smer.

Toda tudi protestanti so bili enako nestrpni. Med vladanjem Henrika in Edvarda so ljudi prav tako sežigali zaradi verskega prepričanja. Za Marijino protestantsko naslednico Elizabeto I. je bilo ravnanje po rimskokatoliški veri izdajalski prestopek in med njenim vladanjem je bilo usmrčenih več kot 180 angleških rimskih katoličanov. V naslednjem stoletju jih je zaradi verskega prepričanja umrlo še na stotine.

Zakaj opravičilo zdaj?

Pri Združenih narodih so 10. decembra 1998 praznovali 50. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic. V 18. členu se priznava »pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi«, h kateri spada tudi svoboda spremembe veroizpovedi, njenega poučevanja in izvajanja. Rimskokatoliški škofje Anglije in Walesa so 50. obletnico izbrali kot »primerno priložnost za katoličane, da glede teh reči preiščejo svojo vest« in priznajo »strašne krivice«‚ ki so bile storjene, še posebej v obdobju Marije Tudor.

Zdaj se dejanja verske nestrpnosti izpred skoraj 450 let obžalujejo, toda ali se je kaj v resnici spremenilo? Ljudi ne sežigajo več ob kolu, toda mnogi tako imenovani kristjani še naprej onečaščajo in pobijajo pripadnike drugih religij. Taka nestrpnost Bogu ni pogodu. Res, Jezus Kristus, edini, ki popolnoma odseva Božjo osebnost, je dejal: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Janez 13:⁠35)

[Slika na strani 12]

Kraljica Marija

[Vir slike]

From the book A Short History of the English People

[Slika na strani 13]

Latimerja in Ridleyja so sežgali ob kolu

[Vir slike]

From the book Foxe’s Book of Martyrs

[Slika na strani 13]

Cranmer poskrbi, da se mu najprej sežge desna roka

[Vir slike]

From the book The History of England (Vol. 1)

[Navedba vira slike na strani 13]

Okvir: 200 Decorative Title-Pages/Alexander Nesbitt/Dover Publications, Inc.