Ali se bo Evropa res združila?

ČE TEŽKO verjamete, da Evropa z združitvijo misli resno, morate samo prečkati nekaj meja znotraj nje. Ljudje sedaj znotraj Evropske unije (EU) prosto potujejo. Čakanja na mejnih prehodih skoraj ni več. Potniki so seveda navdušeni, toda koristi nimajo samo oni. Sedaj lahko prebivalci držav EU brez težav študirajo, delajo in poslujejo kjer koli znotraj EU. To pa je pripeljalo do gospodarskega napredka revnejših področij Unije.

Olajšano prehajanje meja je prav gotovo večja sprememba. Ali naj bi torej sklenili, da je Evropa že združena in da ni za združitev nobenih ovir? Ravno nasprotno, pred združitvijo se dvigajo ovire in nekatere od njih prav jemljejo pogum. Toda preden spregovorimo o teh, si poglejmo enega od največjih napredkov za združitev, ki so bili narejeni do sedaj. Tako bomo morda bolje razumeli, zakaj ljudje za združitev gojijo toliko upanja.

Koraki k monetarni združitvi

Vzdrževanje meja je lahko drago. Carinske formalnosti med 15 državami članicami EU so včasih stale te države kakih 12 milijard evrov na leto. Ne preseneča, da so nove razmere na evropskih mejah spodbudile gospodarsko rast. Ko pomislite na 370 milijonov prebivalcev EU, ki prosto potujejo iz države v državo znotraj enotnega skupnega trga, je jasno, da je gospodarski potencial izreden. Kaj je omogočilo takšen napredek?

Februarja 1992 so vladni voditelji naredili velik korak na poti k združitvi, in sicer s tem, da so podpisali sporazum o Evropski uniji oziroma maastrichtski sporazum. Ta sporazum je položil temelj za ustanovitev združenega trga znotraj Evrope, centralne banke in enotne valute. Vendar pa je moral  slediti še en pomemben korak: odprava tečajnih nihanj. Navsezadnje lahko jutrišnji menjalni tečaj pokaže današnjo transakcijo v povsem novi luči.

Ta ovira na poti k združitvi je bila odstranjena z Ekonomsko in monetarno unijo (EMU) in vpeljavo evra kot skupne valute. Stroškov zaradi menjave sedaj ni več in podjetjem se ni več treba ščititi pred nevarnostmi menjalnega tečaja. Rezultat tega je manj tekočih stroškov poslovanja in več mednarodne trgovine. To pa lahko vodi do več delovnih mest in večje kupne moči – kar bi vsem koristilo.

Ustanovitev Evropske centralne banke leta 1998 je zaznamovalo še en pomemben korak k privzemanju enotne valute. Ta neodvisna banka, s sedežem v nemškem mestu Frankfurt, ima monetarno najvišjo oblast čez udeležene vlade. Prizadeva si ohranjati nizko inflacijo na področju, poimenovanem evrocona, v kateri je 11 držav udeleženk *, in ustaliti nihanja menjalnih tečajev med evrom, dolarjem in jenom.

Kar se tiče denarja, so bili torej v prid združitve narejeni veliki koraki. Vendar pa se po denarnih zadevah razkriva tudi močna neenotnost, ki še vedno obstaja med evropskimi državami.

Več denarnih zadev

Revnejše države v EU imajo svoje pritožbe. Menijo, da bogatejše države članice z njimi ne delijo dovolj svojega bogastva. Nobena od držav članic ne zanika, da je treba revnejšim evropskim partnericam dati dodatno finančno pomoč. Vendar pa bogatejše države menijo, da imajo glede tega upravičene razloge za zadržanost.

Vzemimo na primer Nemčijo. Navdušenje te države, da bi financirala evropsko združitev je sedaj očitno upadlo, ko se je nakopičilo njeno lastno finančno breme. Že sam strošek združitve Vzhodne in Zahodne Nemčije je bil velikanski, skoraj sto milijard dolarjev letno. To je četrtino državnega proračuna! Tak razvoj dogodkov je povzročil, da se je nemški državni dolg tako zelo povečal,  da se je morala Nemčija zelo potruditi, da je ustrezala pogojem za članstvo, ki jih je postavila EMU.

Novi člani trkajo na vrata EU

Gledano kratkoročno, zagovorniki enotne valute upajo, da bodo članice EU, ki še niso v EMU, premagale ovire še pred letom 2002, ko naj bi kovanci in bankovci evra zamenjali današnje evropske valute. Če bodo Britanija, Danska in Švedska opustile svojo nenaklonjenost, bodo morda tudi ljudje v teh državah videli, kako bo njihove funte in krone zamenjal evro.

Medtem pa šest drugih evropskih držav trka na vrata EU. To so Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Poljska in Slovenija. Še pet držav čaka na svojo vrsto, in sicer Bolgarija, Latvija, Litva, Romunija in Slovaška. Njihov vstop ne bo poceni. Po ocenah bo morala EU med letoma 2000 in 2006 priskrbeti 80 milijard evrov pomoči desetim novim članicam iz vzhodne Evrope.

Vendar pa bodo morale novinke, da bodo zadostile zahtevam za vstop, zbrati veliko več denarja, kakor bodo dobile pomoči od  EU. Madžarska bo na primer morala porabiti 12 milijard evrov za razvoj svojih cest in železnic. Češka bo morala porabiti več kot 3,4 milijarde evrov samo za čiščenje voda, Poljska pa 3 milijarde evrov za zmanjšanje žveplovih emisij. Kljub temu pa prosilke menijo, da koristi odtehtajo stroške. Kot prvo se bo povečalo njihovo trgovanje z državami EU. Vendar pa bodo morda države kandidatke morale nekaj časa čakati v vrsti. Glede na sedanje javno mnenje bi morale biti nove države članice sprejete šele po tem, ko EU uredi svoje lastne finančne zadeve.

Nezadovoljstvo, nacionalizem in brezposelnost

Kljub vsem prizadevanjem za večjo združitev pa so tako znotraj kot zunaj Evrope zaskrbljeni zaradi dogajanja v Evropi. Veliko je tudi bojazni glede tega, kako opraviti z etničnimi konflikti, na primer s tistimi na razpadajočih balkanskih področjih, najprej vojna v Bosni, nato spori na Kosovu. Države članice EU pogosto niso enakega mnenja, kako ravnati ob takšnih konfliktih v Evropi in zunaj nje. Ker EU ni zveza držav in nima skupne zunanje politike, vse prevečkrat prevladujejo nacionalni interesi. Jasno je, da so nacionalni interesi velika ovira na poti k ‚Združenim državam Evrope‘.

Evropa pa ima še en problem, ki ga je nujno treba rešiti: visoko brezposelnost. Povprečno je brezposelne 10 odstotkov delovne sile. To pomeni, da je brez dela več kot 16 milijonov ljudi. V mnogih državah se mladi, ki sestavljajo skoraj eno četrtino prebivalstva EU, zelo trudijo dobiti službo, a brez uspeha. Ni čudno, da mnogi ljudje menijo, da je boj proti množični brezposelnosti za Evropo glavni izziv. Do zdaj prizadevanja za reformo trga delovne sile niso obrodila sadov.

Na poti k združitvi pa je še ena večja ovira.

Kdo ima nadzor?

Suverenost držav ostaja največja ovira za združitev Evrope. Države članice se morajo dogovoriti, koliko so se voljne odreči nacionalni suverenosti. Cilj EU je vpeljati nadnacionalno obliko vlade. Če ta cilj ne bo uresničen, piše v Le Monde, bo vpeljava evra samo »začasna zmaga«. Nekatere države članice pa menijo, da je težko sprejeti zamisel o tem, da bi se odrekli oblasti. Voditelj ene od držav članic EU je na primer dejal, da je bila njegova država »rojena za voditeljico držav, ne za sledilko«.

Razumljivo je, da se manjše države članice bojijo, da bodo čez čas večje države prevzele nadzor in ne bodo hotele sprejemati odločitev, ki bi lahko škodovale njihovim lastnim interesom. Manjše države se na primer sprašujejo, kako se bo odločilo, v katerih državah bodo sedeži različnih agencij EU. To je pomembna odločitev, ker takšne agencije povečajo trg delovnih mest v državah gostiteljicah.

Ob teh ovirah k združitvi, ki jemljejo pogum – gospodarski neenakosti, vojni, brezposelnosti in nacionalizmu – je morda videti, da je človek zlahka razočaran, ko gre za temo o združitvi Evrope. Toda dejstvo je, da je bil narejen izreden napredek. Koliko ga še bo, se ne da reči. Problemi, ki se zgrinjajo nad tiste, ki si prizadevajo združiti Evropo, so večinoma isti problemi, ki se zgrinjajo nad vsemi človeškimi vladami.

Ali bo kdaj mogoče vpeljati vlado, ki bo lahko rešila probleme, kot so etnični spori, množična brezposelnost, revščina in vojna? Ali je stvarno premišljevati o svetu, v katerem ljudje živijo v resnični združenosti? V naslednjem članku bo odgovor, ki vas bo morda presenetil.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 6]

Prihaja evro!

Čeprav sedanji nacionalni kovanci in bankovci držav članic Evropske unije vse do leta 2002 ne bodo izginili iz obtoka, negotovinske transakcije z evrom že potekajo. Ta monetarni prehod je za banke velikanski projekt. Vendar so menjalni tečaji med nacionalnimi valutami držav članic in evrom sedaj fiksni. Na borzah predstavljajo cene tudi v evrih. V mnogih trgovinah in podjetjih imajo sedaj izdelki ceno v evrih in domači valuti.

Takšna trgovina zahteva drastične prilagoditve, še zlasti za starejše, ki ne bodo več mogli uporabljati svojih znanih nemških mark, frankov oziroma lir. Prilagoditi bodo morali tudi registrske blagajne in bankomate. Da bi bil prehod kar se da gladek, so organizirali akcije dajanja uradnih informacij, da bi ljudi seznanili s prihodom in uporabo evra.

Ne glede na ovire, ki še ostajajo, evro prihaja. Pravzaprav se je kovanje in tiskanje evra že začelo. In to je res velika naloga. Celo v majhnih državah, kot je Nizozemska, s približno 15 milijoni prebivalcev, bo kovanje in tiskanje potekalo nepretrgoma tri leta, da bodo do 1. januarja 2002 izdelali 2,8 milijarde kovancev in 380 milijonov bankovcev. Če bi vse te nove bankovce zložili v kup, bi bil ta visok okrog 20 kilometrov!

[Okvir na strani 7]

»Evromasaker«?

Zgodaj leta 1999 je Evropska komisija, izvršni organ Evropske unije (EU), komaj preživela resen zastoj. Komisijo so obtožili goljufije, korupcije in nepotizma. Ustanovili so odbor, ki naj bi te obtožbe preiskal. Po šesttedenski preiskavi je odbor ugotovil, da je v Evropski komisiji res prišlo do goljufije in slabega vodenja. Vendar pa preiskovalni odbor ni odkril nobenih dokazov za to, da so komisarji obogatili sebe.

Po tem, ko je odbor izdal poročilo, je marca 1999 celotna Evropska komisija odstopila, do zdaj prvi tak primer. To je za EU zanetilo veliko krizo. Revija Time je to poimenovala »Evromasaker«. Šele čas bo pokazal, kako bo ta kriza vplivala na proces združevanja Evrope.

[Slika na strani 5]

Prehajanje meja v Evropi je že zelo poenostavljeno

[Slika na strani 7]

Evropska centralna banka v Frankfurtu v Nemčiji je bila ustanovljena leta 1998