Genetsko spremenjena hrana – ali je za vas varna?

ODVISNO od tega, kje živite, ste morda imeli nekaj genetsko spremenjene (GS) hrane v svojem zajtrku, kosilu ali večerji. Morda je bil to krompir z vstavljenim insekticidnim sredstvom ali pa paradižnik, ki ostane trd še dolgo po tem, ko ga poberejo. Kakor koli že, GS hrana oziroma sestavina morda ni označena in vaš okus jo težko loči od naravne.

Sedaj, ko berete te vrstice, gojijo GS posevke soje, koruze, repičnega semena in krompirja v Argentini, Braziliji, Kanadi, Kitajski, Mehiki in Združenih državah. Po nekem poročilu »je bilo do 1998. leta 25 odstotkov koruze, 38 odstotkov soje in 45 odstotkov bombaža, gojenega v Združenih državah, genetsko spremenjenega, najsibo zato, da bi bili posevki odporni proti sredstvom za zatiranje plevela ali pa da bi proizvedli lastne pesticide«. Do konca leta 1999 je bilo v komercialnem gojenju po vsem svetu po ocenah 40 milijonov hektarov pokritih z GS posevki, čeprav vsi ti posevki niso bili namenjeni pridobivanju hrane.

Ali je genetsko spremenjena hrana za vas varna? Ali so znanstvene metode za pridobivanje GS pridelkov kakor koli okolju nevarne? V Evropi se razprave glede GS hrane vse bolj razvnemajo. Neki nasprotnik iz Anglije je dejal: »Moj edini ugovor proti genetsko spremenjeni hrani je ta, da takšna hrana ni varna, ni zaželena in je nepotrebna.«

Kako hrano genetsko spremenijo?

Znanost, ki stoji za GS hrano, se imenuje prehranska biotehnologija – izboljševanje rastlin, živali in mikroorganizmov za pridelavo hrane z uporabo sodobne genetike. Seveda je zamisel o eksperimentiranju z živimi organizmi stara skoraj toliko, kolikor samo kmetijstvo. Prvi kmet, ki je poskrbel, da je njegov najboljši bik oplodil najboljšo kravo v  čredi, da bi tako čredo izboljšal, je s tem, namesto da bi dovolil, da bi se živali plodile nenačrtno, izvedel preprosto obliko biotehnologije. Tudi prvi pek, ki je uporabil encime kvasovk za vzhajanje kruha, je svoj izdelek izboljšal z živo stvarjo. Značilnost, skupna tem tradicionalnim metodam, je bila uporaba naravnih procesov za dosego sprememb v hrani.

Tudi sodobna biotehnologija za izdelavo in spreminjanje proizvodov uporablja žive organizme. Toda v nasprotju s tradicionalnimi metodami lahko sodobna biotehnologija spreminja genetski material organizmov neposredno in natančno. Omogoča prenašanje genov med popolnoma nesorodnimi organizmi, tako so mogoče kombinacije, za katere ni verjetno, da bi do njih prišlo po konvencionalni poti. Gojitelji lahko sedaj prevzamejo lastnosti od drugih organizmov in jih vstavijo v genome rastline, na primer odpornost proti mrazu prevzamejo od rib, odpornost proti boleznim od virusov in odpornost proti insektom od bakterij iz tal.

Denimo, da kmet noče, da njegov krompir ali jabolka porjavijo, ko se jih prereže ali se obtolčejo. Raziskovalci so našli rešitev, tako da so odstranili gen, ki je odgovoren za to rjavenje, in ga nadomestili s spremenjeno verzijo, ki rjavenje blokira. Ali pa vzemimo, da bi gojitelj pese rad sadil bolj zgodaj, da bi požel boljši pridelek. Navadno je ne bi mogel, ker bi pesa v mrzlem vremenu zmrznila. Biotehnologija stopi v igro, ko gene ribe, ki zlahka preživi v mrzli vodi, prenesejo v peso. Rezultat je GS pesa, ki lahko zlahka prenese tudi do minus 6,5 stopinje Celzija, več kot dvakrat tolikšen mraz, kolikor je najnižja temperatura, ki jo lahko navadno prenese pesa.

 Takšne lastnosti, ki so rezultat prenosov posameznih genov, pa so omejeno učinkovite. Nekaj čisto drugega je spremeniti bolj kompleksne lastnosti, na primer hitrost rasti ali odpornost proti suši. Sodobna znanost še vedno ni sposobna spremeniti cele skupine genov. Navsezadnje mnoge od teh genov še niti odkrili niso.

Nova zelena revolucija?

Celo omejena genetska sprememba posevkov navda biotehnološke zagovornike z optimizmom. Pravijo, da GS posevki obljubljajo novo zeleno revolucijo. Vodja biotehnološke industrije pravi, da je genetsko inženirstvo »obetajoče orodje v prizadevanju, da bi priskrbeli več hrane« svetovnemu prebivalstvu, ki se vsak dan poveča za 230.000 ljudi.

Takšni posevki so že pomagali zmanjšati stroške pridelave hrane. Prehranske rastline ojačajo z genom, ki proizvaja naravni pesticid, tako da hektare posevkov ni treba škropiti z oblaki strupenih kemikalij. Spremenjeni posevki, ki jih sedaj vzgajajo, zajemajo fižol in žito z veliko višjo stopnjo beljakovin, kar zelo koristi revnejšim delom sveta. Takšne »superrastline« lahko prenašajo svoje koristne nove gene in lastnosti na naslednje generacije in dajejo obilnejši pridelek na zemljiščih z mejno donosnostjo v revnih, prenaseljenih deželah.

»Prav gotovo je vredno izboljšati življenje kmetov na tem svetu,« pravi predsednik nekega vodilnega biotehnološkega podjetja. »In to bomo naredili – s tem, da bo biotehnologija na molekularni ravni in na ravni posameznih genov delala to, kar gojitelji rastlin delajo s ,celimi rastlinami‘ že stoletja. Ustvarili bomo boljše proizvode, ki bodo zadovoljili posebne potrebe in bodo to storili hitreje kakor kdaj prej.«

Vendar po besedah agronomov naval, da bi pospešili genetsko inženirstvo kot rešitev za pomanjkanje hrane po svetu, spodkopava trenutno raziskovanje na posevkih. Čeprav je to raziskovanje manj eksotično, pa je bolj učinkovito in lahko koristi tudi revnejšim delom sveta. »Ne bi smeli popustiti pritisku te nedokazane tehnologije, ko je veliko več učinkovitih rešitev za probleme s hrano,« pravi Hans Herren, strokovnjak za boj proti boleznim posevkov.

Etične skrbi

Poleg mogočih nevarnosti za splošno zdravje in okolje nekateri menijo, da genetsko spreminjanje posevkov in drugih živih organizmov predstavlja moralne in etične izzive. Douglas Parr, znanstvenik in aktivist, je dejal: »Genetsko inženirstvo gre preko temeljnega praga človekovega spreminjanja planeta, saj spreminja samo naravo življenja.« Jeremy Rifkin, avtor knjige The Biotech Century, to pove takole: »Ko lahko greste preko vseh bioloških omejitev, začenjate gledati na vrsto kot na preprosto genetsko informacijo, ki je spremenljiva. To nas vodi v povsem nov način dojemanja našega odnosa z naravo, pa tudi tega, kako jo uporabljamo.« Zato je vprašal: »Ali ima življenje kakšno notranjo vrednost ali pa samo uporabno? Kakšna je naša obveznost do prihodnjih generacij? Kakšen je naš čut odgovornosti do bitij, s katerimi soobstajamo?«

Drugi, tudi angleški princ Charles, trdijo, da prenašanje genov med popolnoma nesorodnimi vrstami »vodi v področje, ki pripada Bogu in samo Bogu«. Preučevalci Biblije trdno verjamejo, da je Bog »življenja vir«. (Psalm 36:9) Vendar pa ni pravega dokaza, da Bog ne bi odobraval selektivne vzgoje živali in rastlin, nekaj, kar našemu planetu pomaga preživljati milijarde ljudi, ki živijo na njej. Šele čas bo pokazal, ali bo sodobna biotehnologija škodovala ljudem in okolju. Če biotehnologija res posega na »področje, ki pripada Bogu«, potem on lahko – iz ljubezni in skrbi za človeštvo – takšen razvoj preobrne.

[Okvir na strani 26]

Potencialne nevarnosti?

Biotehnologija se premika s tako vrtoglavo hitrostjo, da je ne morejo dohajati niti zakon niti nadzorne službe. Raziskave s težavo preprečujejo nastop nepredvidenih posledic. Vse večja skupina kritikov svari pred nenameravanimi rezultati, vse od hude gospodarske zmede za kmete po svetu do uničenega okolja in nevarnosti za človekovo zdravje. Raziskovalci svarijo, da ni dolgoročnih, velikopoteznih testov, ki bi dokazovali varnost genetsko spremenjene (GS) hrane. Opozarjajo na več potencialnih nevarnosti.

● Alergične reakcije. Če bi gen, ki izdeluje beljakovino, ki povzroča alergične reakcije, končal v koruzi, bi bili lahko alergiki na hrano izpostavljeni resni nevarnosti. Kljub dejstvu, da prehranske nadzorne službe od podjetij zahtevajo, naj poročajo, ali spremenjena hrana vsebuje kakšne problematične beljakovine, se nekateri raziskovalci bojijo, da bi se lahko sistemu izmuznili neznani alergeni.

● Povečana toksičnost. Nekateri strokovnjaki menijo, da genetsko spreminjanje lahko poveča naravno rastlinsko toksičnost na nepričakovane načine. Ko gen postane v rastlini aktiven, lahko poleg želenih učinkov sproži tudi proizvodnjo naravnih toksinov.

● Odpornost proti antibiotikom. Znanstveniki kot del genetskega spreminjanja rastlin uporabljajo označevalne gene, da lahko določijo, ali je bil želeni gen uspešno vstavljen. Ker večina označevalnih genov daje odpornost proti antibiotikom, se kritiki bojijo, da bi to lahko prispevalo k naraščajočemu problemu odpornosti proti antibiotikom. Drugi znanstveniki pa nasprotno temu pravijo, da so takšni označevalni geni genetično dezorganizirani že pred uporabo in da zato ni takšne nevarnosti.

● Širitev »superplevela«. Eden od največjih strahov je, da bodo geni, ko so enkrat genetsko spremenjeni posevki posajeni, ušli po semenih in cvetnem prahu na njihove sorodnike, na plevel, ter ustvarili »superplevel«, odporen proti herbicidom.

● Škoda drugim organizmom. Maja leta 1999 so raziskovalci s Cornellove univerze poročali, da so gosenice metuljev monarhov, ki so jedle liste, oprašene s cvetnim prahom GS koruze, zbolele in umrle. Medtem ko nekateri dvomijo o verodostojnosti te raziskave, pa je še vedno nekaj skrbi, da bi bile lahko poškodovane vrste, ki jih niso nameravali uničiti.

● Konec varnih pesticidov. Med najbolj uspešnimi GS posevki so nekateri, ki vsebujejo gen, ki proizvaja beljakovino, strupeno za škodljive insekte. Vendar pa biologi svarijo, da bo izpostavljenost toksinu, ki ga proizvaja ta gen, škodljivcem pomagala razviti odpornost in bodo tako pesticidi brez koristi.