Anakonde – ali nam odkrivajo nekatere od svojih skrivnosti?

Od pisca pri Prebudite se!

NE VEM, kako je z vami, ampak mene orjaške kače privlačijo kot le malokatere druge živali. In če govorimo o orjaških kačah, govorimo o anakondah, pripadnicah družine Boidae. Nenavadno pa je to, da je bilo kljub njihovim ogromnim dimenzijam zelo malo znano o njihovem vedenju – se pravi, do pred kratkim.

Prvi, ki so kdaj preučevali te orjakinje v divjini, so bili biolog Jesús A. Rivas in raziskovalci z newyorške Družbe za ohranitev divjih živali (WCS), ki so svoje delo začeli leta 1992. * Ko sem prebral, da so se med tem šestletnim terenskim raziskovanjem v močvirnatem področju Venezuele dokopali do nekaterih novih dejstev, me je zanimalo, kaj so odkrili. Danes bom to poskusil izvedeti.

Glede imen in vrst

Popoldan je, zunaj sije sonce in iz svoje pisarne v Brooklynu se odpravljam na sedež WCS-ja v bronškem živalskem vrtu v mestu New York. Raziskal sem že dovolj gradiva, da poznam nekaj dejstev o anakondah.

Presenetljivo je, da ima ime anakonda morda svoj izvor daleč stran od kačinega južnoameriškega doma. Nekateri pravijo, da izhaja iz tamilskih besed anai (»slon«) in kolra (»ubijalec«), drugi pa menijo, da prihaja iz singalske besede henakandayā (hena pomeni »strela«, kanda pa pomeni »steblo«). Verjetno so ti singalski besedi, s katerima so  prvotno poimenovali pitone na Šrilanki, iz Azije prinesli v Južno Ameriko portugalski trgovci.

Ko smo že ravno pri napačnih imenih, tudi anakondino uradno ime Eunectes murinus ni povsem točno. Eunectes pomeni »dober plavalec«, kar anakonda zagotovo je. Toda murinus pomeni »mišje barve«. Za kačo z olivno zeleno kožo pa se to ime »ne zdi ravno prikladno«, piše v nekem priročniku.

Glede anakondinih latinskih imen in razvrstitve v skupine moramo omeniti še nekaj. V literaturi o anakondah ponavadi piše, da obstajata dve vrsti anakond. O eni od teh govorimo v tem članku, namreč o zeleni anakondi ali vodni boi, ki živi predvsem v močvirjih porečij rek Amazonke in Orinoka ter v Gvajani. Druga pa je manjša rumena anakonda (E. notaeus), ki živi v Paragvaju, južni Braziliji in severni Argentini.

Srečanje s strokovnjakom

Tako, prispel sem v bronški živalski vrt. V tem parku, ki se razteza na 107 hektarjih gozdne površine, živi več kot 4000 divjih živali, tudi kak ducat anakond. Pri vhodu v živalski vrt me že čaka William Holmstrom v uniformi peščene barve. Gospod Holmstrom dela na WCS-jevem oddelku za herpetologijo (proučevanje plazilcev). Ta vedno nasmejani 51-letni Newyorčan z očali in brki je v živalskem vrtu vodja oddelka s plazilci in je sodeloval pri terenskem raziskovanju anakond v Venezueli. Po njegovih besedah naravoslovci sedaj priznavajo obstoj tretje vrste anakonde (E. deschauenseei), ki živi v severovzhodni Braziliji in obalni Francoski Gvajani. * Danes popoldan bo g. Holmstrom moj strokovni vodnik.

Kaj kmalu se zavem, da ima moj vodnik rad kače, tako kot imajo drugi radi pudlje ali papige. Pove mi, da so imeli njegovi starši, ko je bil on še otrok, doma močerade, žabe in podobno. »Oče jih je imel rad. Mama pa jih je tolerirala.« Ni treba poudarjati, da se je g. Holmstrom vrgel po očetu.

Osupljive dimenzije in izredne razlike

Znotraj 100 let stare hiše plazilcev se ustaviva pred ograjenim prostorom, v katerem je anakonda. Resda gledam žival, za katero sem pričakoval, da jo bom videl, vendar še vedno ne morem prikriti začudenja. Čudim se njeni ogromni velikosti in nenavadnim dimenzijam. Njena toponosa glava, ki je večja od moške dlani, je ob zajetnem trupu, pritrjenem nanjo, videti prav majhna. Vodnik mi pove, da je ta osupljivi plazilec 5 metrov dolga samica, ki tehta kakih 80 kilogramov. Njen trup je sicer skoraj tako debel kot telefonski drog, vendar pa izvem, da je zgolj »drugoligašinja« v primerjavi s svetovno rekorderko – debelušasto samico, ki so jo ujeli leta 1960 in je po ocenah tehtala skoraj 230 kilogramov!

Noben samec niti približno ne doseže tako osupljivih dimenzij. Herpetologi so sicer vedeli, da so samci manjši od samic, toda med terensko raziskavo so ugotovili, da so samci toliko manjši, da so videti kakor miniaturna  različica samic. V resnici je raziskava pokazala, da so samice povprečno skoraj petkrat večje od samcev. Ta izredna razlika v njuni velikosti pa lahko zavaja, kar je odkril tudi biolog Jesús Rivas. Nekoč je imel doma anakondinega mladička, vendar se je vedno spraševal, zakaj ga ta kar naprej grize. Šele med terensko raziskavo se mu je posvetilo: njegov ljubljenček je bil odrasel in razdražen samec!

Išče se! – Nagrada čaka

Glavna značilnost anakonde je njen obseg, a je njena dolžina ravno tako impresivna. Resda anakonde niso takšne velikanke, kot jih prikazuje Hollywood (v nekem filmu so prikazali 12-metrsko anakondo), vendar pa je že njihova dejanska največja dolžina približno 9 metrov tolikšna, da človeku vzame sapo, če samo pomisli nanjo.

Tako velikih anakond je malo. Največje samice, ki so jih ujeli med terenskim raziskovanjem, so bile težke 90 kilogramov in dolge kakih 5 metrov. Pravzaprav je večje anakonde tako težko najti, da nagrade 1000 ameriških dolarjev, ki jo je pred kakimi 90 leti ponudilo newyorško zoološko društvo (predhodnik WCS-ja) za katero koli živo kačo, daljšo od 9,2 metra, še do danes niso podelili. »Dva- ali trikrat na leto nas pokličejo posamezniki iz Južne Amerike, ki zahtevajo nagrado,« pravi g. Holmstrom, »toda ko jih prosimo, naj nam pošljejo dokaz, da so kačo res ulovili, da ne bi zastonj hodili preverjat, ga nikoli ne dobimo.« In še nekaj, nagrada za 9,2-metrsko kačo je sedaj 50.000 dolarjev!

Od blizu

Za vodnikom grem v drugo nadstropje hiše plazilcev, kjer kače živijo in se množijo. Tu je zelo toplo in vlažno. Da bi si lahko neovirano ogledal predmet mojega zanimanja, g. Holmstrom odpre vrata prostora, v katerem je izredno velika anakonda, samica.

Naju z vodnikom od kače ločita samo kaka dva metra, pa nič drugega. Anakonda počasi dvigne glavo in se začne polagoma premikati proti nama. Sedaj je z glavo oddaljena samo še en meter.

»Bolje, da se umakneva,« reče g. Holmstrom čisto resno, »morda išče hrano.« Nemudoma ubogam. Gospod Holmstrom zapre vrata in anakonda počasi položi glavo nazaj blizu sredine svojega zvitega trupa.

Če se vam uspe ogniti njenemu zloveščemu, srepemu pogledu in si dobro ogledate njeno glavo z rdečimi progami, boste opazili nenavadne poteze. Anakondine oči in nosnice denimo so najvišja točka na njeni glavi. To ji omogoča, da se s trupom in glavo potopi pod vodo, oči in nosnice pa ostanejo tik nad vodno gladino, precej podobno kot aligatorji. To pa tudi pojasni, kako se ji uspe pritihotapiti do žrtve.

Tesni objem in ohlapne čeljusti

Anakonda ni strupena. Žrtev ubije tako, da se tesno ovije okoli nje. Pri tem žrtve ne zdrobi, temveč vsakič, ko ta izdihne, nekoliko zategne svoj objem, dokler se nemočna žrtev ne zaduši. Napade skoraj vse, od rac do jelenov. Zanesljiva poročila o tem, da bi anakonde pojedle ljudi, pa so redka.

 Kače ne morejo žvečiti ali trgati svoje hrane, zato anakonda nima druge izbire, kot da mrtvo žrtev celo pogoltne, četudi je ta precej zajetnejša od nje. Če bi vi lahko zgrabili hrano tako, kot jo anakonda, bi s svojimi ustnicami objeli kokosov oreh in ga celega pogoltnili, kakor da bi bil arašid. Kako anakondi to uspe?

»Z glavo se previha preko plena,« pravi g. Holmstrom. Pojasni, da ima čeljusti ohlapno pritrjene na glavo. Preden zasadi svoje zobe v kako zajetno žrtev, lahko spodnjo čeljust spusti in razširi. Nato anakonda eno stran spodnje čeljusti potisne naprej, zasadi svoje nazaj ukrivljene zobe v žrtev ter povleče to stran čeljusti in žrtev v usta. Nato isto ponovi še z drugo polovico spodnje čeljusti. Do neke mere lahko to stori tudi z zgornjo čeljustjo. In s tem izmeničnim premikanjem naprej je res videti, kakor da bi se s čeljustmi previhala preko plena. Kača po tem, ko žrtev pogoltne, kar lahko traja tudi več ur, nekajkrat zazeha in razni deli njene gibčne glave se namestijo nazaj na svoje mesto.

Zakaj se anakonda ne zaduši? Zaradi raztegljivega sapnika v spodnjem delu ust. Ko anakonda spravlja hrano vase, potiska sapnik proti sprednjemu delu ust. Tako ima zaradi tega zračni cevi podobnega sapnika med prehranjevanjem dostop do zraka.

Katera je katera?

Moj vodnik sedaj odstrani pokrov s terarija in odpre se nama pogled na dve mladi anakondi. Videti sta povsem enaki, zato se sprašujem, kako je raziskovalcem uspelo razlikovati med sabo na stotine divjih anakond, ki so jih preučevali med venezuelskim projektom.

Gospod Holmstrom pojasni, da so problem razpoznavnosti skušali rešiti tako, da so iz sponk za papir naredili majhne žige. »Žige« so segreli in vsaki anakondi na glavo vžgali male številke. Metoda se je dobro obnesla, dokler kače niso odvrgle kože – s številko vred! Vendar pa so raziskovalci ugotovili, da anakonde že imajo vsaka svoj razpoznavni znak. Vsaka ima na rumeni spodnji strani repa vzorec črnih pack, ki je pri vsaki kači tako edinstven kot prstni odtis pri človeku. »Morali smo samo prerisati vzorec s kože v dolžini 15 lusk in imeli smo dovolj različic, da smo lahko ločili med sabo 800 kač, ki smo jih preučevali.«

Najhitrejši, najustreznejši ali najmočnejši?

Na koncu pogovora mi g. Holmstrom v svoji pisarni pokaže fotografijo, ki jo je posnel v Venezueli. Na njej so samci, prepleteni eden okoli drugega. Zares fascinanten prizor. Pojasni mi, da je ta klobčič prepletenih anakond tako imenovana paritvena kepa. (Glej fotografijo na 26. strani.) »Nekje znotraj te kepe je samica. Nekoč smo našli samico, okoli katere je bilo ovitih 13 samcev. To je bil rekord.«

Ali se samci tepejo? Gre bolj za počasni posnetek tekme v rokoborbi. Vsak od tekmovalcev skuša druge izriniti iz kepe in se nekako namestiti v položaj, primeren za parjenje s samico. Tekma lahko traja tudi dva do štiri tedne. In kdo zmaga? Najhitrejši (samec, ki prvi najde samico), najustreznejši (samec, ki proizvaja največ sperme) ali najmočnejši (samec, ki premaga konkurenco)? Raziskovalci upajo, da bodo kmalu našli odgovor.

Na koncu popoldneva se vodniku zahvalim za izredno zanimiv ogled. Na poti do svoje pisarne razmišljam o tem, kar sem zvedel. Resda se še vedno ne strinjam z biologom Jesúsom Rivasom, ki je rekel, da so »anakonde zabavne«, vseeno pa priznavam, da so anakonde zagotovo pritegnile mojo pozornost. Ob tem ko bodo raziskovalci še naprej zasledovali anakonde v divjini, bo zanimivo izvedeti, ali bodo te kače orjakinje pripravljene odkriti še katero od svojih očarljivih skrivnosti.

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 24]

Terensko raziskovanje anakond v Venezueli

[Slika na strani 25]

William Holmstrom

[Slika na strani 26]

Anakondina paritvena kepa