Kako se je naša družina ponovno združila

Pripovedujeta Lars in Judith Westergaard

NJUN dom je videti običajno prebivališče srečne družine na Danskem. Je udobna hiša s prijetnim vrtom na mirnem podeželju. V hiši na steni visi velika fotografija z zdravimi in smejočimi otroki družine.

Oče, Lars, je starešina v občini Jehovovih prič. Njegova žena Judith pionira (polnočasno oznanjuje). Sta srečen par, vendar vedno ni bilo tako. Med Larsom in Judith so bile težave in sovražnost, kar se je končalo z razvezo in razpadom družine. Toda sedaj je družina spet skupaj. Kako to? O tem, kaj se je dogajalo, pripovedujeta sama.

Lars in Judith sta se strinjala, da povesta, kaj je bilo v njunem zakonu tako hudo narobe in kako sta ponovno prišla skupaj. Menita namreč, da bi lahko njuna izkušnja koristila drugim.

Vse se je pričelo tako lepo

Lars: Na samem začetku po poroki aprila 1973 naju je prevevalo brezmejno veselje. Zdelo se nama je, da je pred nama ves svet. Nisva poznala ne Biblije ne Jehovovih prič, toda bila sva prepričana, da če bi se vsi ljudje dovolj trudili, bi ta svet lahko spremenili v veliko prijetnejše prebivališče. Zato sva se vpletla v mnoge politične dejavnosti. Najino veselje pa se je še pomnožilo, ko se je družina povečala za tri zdrave in živahne dečke: za Martina, Thomasa in Jonasa.

Judith: Bila sem poslovodkinja v podružnici državne uprave. Obenem sem sodelovala v političnih dejavnostih in bila članica delavskega sindikata. Sčasoma so me postavili na vodilne položaje.

Lars: Jaz pa sem bil zaposlen v velikem delavskem sindikatu in napredoval na pomembno mesto. Najina poklicna pot je bila v poletu in zdelo se je, da v bližini ni nobenega črnega oblaka.

Oddaljevanje

Lars: Toda bila sva tako zaposlena vsak s svojimi dejavnostmi, da sva skupaj preživljala vse manj časa. Delala sva za isto politično stranko, vendar na različnih področjih. Za najine tri sinove so skrbeli drugi, bodisi privatno ali v ustanovah za varstvo otrok. Ker sva razmišljala vsak o svojih zadevah, se je družinsko življenje sesulo. Če se je zgodilo, da sva bila oba doma, sva se pogosto glasno prepirala. Takrat sem se pričel po pomirjevalo zatekati k alkoholu.

Judith: Seveda sva še vedno ljubila drug drugega in otroke, vendar te ljubezni nisva nikoli toliko  razvila, kot bi jo morala; zdelo se je, da je oslabela. Drug do drugega sva postala zelo odklonilna in na koncu so trpeli otroci.

Lars: V obupnem poskusu, da bi spravil družinsko življenje na stari tir, sem se odločil pustiti službo. Leta 1985 smo se iz mesta odselili na podeželje, kjer živimo sedaj. Za nekaj časa se je stanje izboljšalo, vendar sva se z ženo še naprej osredinjala vsak na svoje zadeve. Nazadnje sva se februarja 1989 po 16 letih zakona razvezala. Naša družina je bila v razsulu.

Judith: Bilo je grozno videti, kako je lastna družina razpadla in kako otroci trpijo. Midva sva si bila tako sovražna, da si nisva marala niti deliti skrbništva nad otroki, zato sem dobila v skrb vse tri sinove.

Lars: Z Judith sva si nekajkrat zmedeno prizadevala, da bi razpadajočo družino obdržala skupaj. Celo molila sva k Bogu, naj nama pomaga. Vendar sva o njem kaj malo vedela.

Judith: Imela sva občutek, da Bog najinih molitev ne posluša. Vesela pa sva, da sva odtlej videla, da jih Bog posluša.

Lars: Nisva se zavedala, da bi se morala truditi in se sama spremeniti. Zato sva se žalostno razvezala.

Larsova nepričakovana sprememba

Lars: Ko pa sem živel sam, se mi je življenje povsem nepričakovano spremenilo. Nekega dne sem prejel reviji od Jehovovih prič. Predtem sem Priče brez pomišljanja zavrnil. Ko pa sem sedaj reviji pregledal, sem ugotovil, da Priče v resnici verjamejo v Boga in Jezusa Kristusa. To je bilo veliko presenečenje. Sploh nisem vedel, da so kristjani.

V tistem obdobju sem se preselil k neki znanki. Izkazalo se je, da je nekoč bila Jehovova priča. Začel sem jo vpraševati in iz Biblije mi je pokazala, da je Jehova Božje ime. »Jehovove priče« torej pomeni »Božje priče«!

Ta žena je uredila, da sem odšel poslušat javni govor v zborsko dvorano Jehovovih prič. Kar sem tam videl, je resnično podžgalo moje zanimanje. Želel sem izvedeti več, zato sem obiskal krajevno kraljestveno dvorano in začel preučevati Biblijo. Ni minilo dolgo, ko sem spoznal, da ne živim prav, zato sem se od znanke, pri kateri sem živel, odselil in se vrnil živet sam v domači kraj. Po kratkem omahovanju sem se povezal s tamkajšnjimi Jehovovimi pričami in naprej preučeval Biblijo.

Vseeno pa sem še dvomil. Ali so Jehovove priče zares Božje ljudstvo? Kako pa je z vsem, kar sem se naučil v otroštvu? Ker sem bil vzgojen kot adventist sedmega dne, sem odšel k adventističnemu pastorju. Strinjal se je, da bo z menoj preučeval vsako sredo, medtem ko so Jehovove priče preučevali z menoj vsak ponedeljek. Od obeh skupin sem želel jasne odgovore o štirih določnih temah: o Kristusovi vrnitvi, vstajenju, nauku o trojici in o tem, kako naj bi bila občina organizirana. Že po nekaj mesecih sem se otresel vseh dvomov. V vsakem od teh štirih področij, kakor tudi v vsem drugem, je samo verovanje Jehovovih  prič povsem temeljilo na Bibliji. Zato sem z veseljem pričel sodelovati v vseh občinskih dejavnostih in se kmalu posvetil Jehovu. Maja 1990 sem se krstil.

Kaj pa Judith?

Judith: Na višku najinih zakonskih težav sem spet pričela hoditi v cerkev. Ko sem slišala, da Lars postaja Jehovova priča, mi to nikakor ni bilo všeč. Najmlajši sin, desetletni Jonas, je včasih obiskal očeta, vendar sem Larsu prepovedala, da bi Jonasa jemal na kakršne koli shode Prič. Lars se je pritožil oblastem, vendar so te bile na moji strani.

Spoznala sem drugega moškega. Poleg tega sem se še bolj vpletla v politiko in vse vrste občinskega dela. Če je torej tedaj kdo omenil, da bi se kdaj naša družina ponovno združila, se to ni zdelo mogoče.

Zaradi želje, da bi našla kaj proti Jehovovim pričam, sem obiskala duhovnika krajevne župnije, vendar je takoj priznal, da o Pričah ne ve ničesar in o njih nima nobene literature. Vse, kar je rekel, je bilo, naj se jih raje pazim. Seveda se s tem moje negativno mnenje o Jehovovih pričah ni nič spremenilo. Nato pa sem jih bila prisiljena spoznati tako, kakor sploh nisem pričakovala.

Moj brat na Švedskem je postal Jehovova priča in me povabil na svojo poroko v kraljestveno dvorano! Po tej izkušnji sem na Priče pričela gledati čisto drugače. Na moje presenečenje sploh niso bili dolgočasneži, kakršne sem si jih vedno predstavljala. Bili so prijazni in veseli ter celo pokazali dober smisel za humor.

Medtem se je nekdanji mož Lars popolnoma spremenil. Postal je odgovornejši, jemal si je čas za otroke, bil prijazen, obvladoval svoje govorjenje in ni več nezmerno pil kakor v preteklosti. Postal je tako privlačna osebnost! Sedaj je bil takšne vrste mož, kakršnega sem si od nekdaj želela. Grizlo me je, ko sem pomislila, da z njim nisem več poročena in da se bo nekega dne z njim poročila katera druga!

Zatem sem načrtovala premeten »napad«. Ko je bil nekoč Jonas pri svojem očetu, sem z mojima sestrama odpotovala k Jonasu in Larsu pod pretvezo, da bi teti dobili možnost spoznati svojega nečaka. Srečali smo se v zabaviščnem parku. Teti sta prevzeli skrb za dečka, midva z Larsom pa sva poiskala klop in se usedla.

Takoj ko sem spregovorila o najini prihodnosti, me je Lars presenetil, ko je iz žepa vzel knjigo. Imela je naslov Izgrajuj srečno družinsko življenje. * Izročil mi jo je in predlagal, naj preberem poglavji o vlogi moža in žene v družini. Še posebej mi je priporočal, naj poiščem biblijske stavke.

Ko sva nato z Larsom vstala s klopi, sem ga hotela prijeti za roko, vendar je to prijazno zavrnil. Z menoj ni nameraval splesti nobenih novih vezi, ne da bi poprej vedel, kako gledam na njegovo novo vero. Zaradi tega sem bila nekoliko užaljena, toda spoznala sem, da je to stališče dokaj razumno in bo le meni v dobro, če bo nekoč spet moj mož.

Zaradi vsega tega sem o Jehovovih pričah bolj kot kdaj prej želela zvedeti več. Naslednji dan sem odšla k ženi, ki sem jo poznala kot Pričo in dogovorili sva se, da mi bosta z možem pojasnila reči, ki so me zanimale glede njune vere. Na vsa mnoga vprašanja sta mi odgovarjala z Biblijo. Tako sem lahko videla, da nauki Jehovovih prič trdno temeljijo na njej. V vsem,  o čemer smo govorili, sem si morala priznati, da je to resnica.

V tistem obdobju sem izstopila iz evangeličanske luteranske cerkve in prenehala z vsemi političnimi dejavnostmi. Nehala sem celo kaditi. To je bilo od vsega najtežje. Avgusta 1990 sem pričela preučevati Biblijo, aprila 1991 pa sem se krstila kot Jehovova priča.

Drugič poročena

Judith: Sedaj sva bila oba krščeni Priči. Čeprav so se najine poti nekoč razšle, sva oba preučevala Biblijo. Zaradi njenih dobrih naukov sva postala drugačna človeka. Še vedno pa sva se imela rada, morda celo bolj kot poprej. Tako sva se znašla spet prosta, da bi se lahko poročila – in to sva naredila. Še drugič sva si zaprisegla, le da tokrat v kraljestveni dvorani Jehovovih prič.

Lars: Zgodilo se je, kar je bilo nekoč neverjetno: naša družina je bila ponovno združena! Kako srečna in vesela sva bila!

Judith: Na poroko so prišli najini sinovi, veliko sorodnikov ter mnogi novi in stari prijatelji. To je bilo izredno doživetje. Med gosti je bilo nekaj takih, ki so naju poznali še iz prejšnjega zakona; bili so veseli, ker so naju videli spet skupaj in presenečeni ob pristni radosti Jehovovih prič.

Otroci

Lars: Odkar sva se krstila, sva okusila radost ob odločitvi dveh sinov, da posvetita svoje življenje Jehovu.

Judith: Jonas je cenil biblijsko resnico, že odkar je prišel v stik z njo, ko je še kot deček obiskoval svojega očeta. Bilo mu je komaj deset let, ko mi je rekel, da bi se rad preselil k očku, ker, kot je pojasnil, »očka ravna po Bibliji«. Jonas se je krstil pri 14 letih. Dokončal je šolo in sedaj služi kot polnočasni strežnik.

Lars: Najin najstarejši sin, Martin, ima sedaj 27 let. Zaradi sprememb, ki jih je videl na naju, je veliko razmišljal. Odšel je od doma in se naselil v drugem delu države. Pred dvema letoma je pričel preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami v tamkajšnji občini. Po komaj petih mesecih je bil pripravljen za krst. Sedaj še naprej dobro načrtuje prihodnost kot kristjan.

Srednji sin Thomas trenutno ni Jehovova priča. Seveda ga imava kljub temu rada in se dobro razumemo. Vesel je spremembe v naši družini. In vsi se strinjamo, da smo ponovno združeni zaradi načel, ki sva jih starša spoznala iz Biblije. Kakšen blagoslov je, da se lahko sedaj pod eno streho večkrat zbere cela družina, vsi trije sinovi in starša skupaj!

Življenje danes

Lars: S tem ne misliva, da sva postala popolna. Nekaj pa sva se naučila: da bi zakon uspel, sta bistvena ljubezen in medsebojno spoštovanje. Temelj najinega zdajšnjega zakona je zelo drugačen od prejšnjega. Sedaj oba sprejemava, da je nad nama še višja avtoriteta, saj priznavava, da živiva za Jehova. Z Judith se čutiva resnično zedinjena in gledava na prihodnost z zaupanjem.

Judith: Verjetno sva živ dokaz, da je Jehova najboljši zakonski in družinski svetovalec, kar jih je.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 20]

Lars in Judith ob prvi poroki leta 1973

[Slika na strani 21]

Trije fantje so bili ob enotno družino, a so jo spet dobili

[Slika na strani 23]

Lars in Judith danes, ponovno skupaj, ker sta ravnala po biblijskih načelih