Epidavrovo gledališče – nedotaknjeno skozi stoletja

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ GRČIJE

ALI radi hodite v gledališče? Ali se radi pošteno nasmejete ob kakšni komediji? Ali vas moralno dvigne ali pa se celo kaj naučite ob globoki drami, ki se dotakne vaših čustev oziroma ponuja pouk o človeški naravi? Potem vas bo morda zanimalo izvedeti kaj o gledališču v Epidavru. To je namreč tesno povezano z začetki drame v stari Grčiji.

Grški geograf Pavzanias iz drugega stoletja n. š. je napisal, da je v Epidavru ‚najznamenitejše gledališče antičnega sveta. Resda so rimska gledališča sijajnejša in mogočnejša, toda noben arhitekt ne more doseči lepote in skladnosti Epidavrovega gledališča.‘

Najbolje ohranjeno

Vasica Epidaver leži kakih 60 kilometrov južno od grškega mesta Korint. Pred 2500 leti je bila pomembno trgovsko in versko središče.

V poznejših časih, ko so tamkajšnje položne valovite griče pokrivala obdelana polja in oljčni nasadi, ni bilo niti najmanj videti, da bi tam kdaj stalo veliko gledališče. Vseeno pa je bil Panagís Kavadías, ugleden grški arheolog iz 19. stoletja, prepričan, da se pod temi griči skriva dobro varovana skrivnost. Radovednost mu je vzbudil prej navedeni Pavzanijev opis in bil je prepričan, da bo pod površjem te povsem običajne pokrajine našel veličastno gledališče. In spomladi leta 1881 ga je čisto zares našel.

Po šestih letih težaških Kavadíasovih izkopavanj je luč sveta zagledalo občudovanja vredno, domala nedotaknjeno gledališče. Po mnenju arheologov je to gledališče  okoli leta 330 pr. n. š. skonstruiral Poliklit Mlajši, izjemen kipar in arhitekt iz bližnjega mesta Argosa. Sodobni arhitekt Mános Perrákis imenuje Epidaver »najznamenitejše in najbolje ohranjeno grško gledališče«, s čimer se strinja tudi večina raziskovalcev.

Odkritje Epidavrovega gledališča je bilo pomembno za arheologijo in arhitekturo. Večina še obstoječih antičnih gledališč je bila delno porušena oziroma jo je bilo treba obnoviti, Epidavrovo gledališče pa je skozi stoletja ostalo nedotaknjeno, saj je bilo zavarovano z več kot 6 metri zemlje.

Danes lahko obiskovalec zelo točno določi položaj glavnih delov gledališča. Orkestra, raven okrogel prostor za ples in zbor, je obrobljena z ozkim marmornatim pasom. Tla so iz skupaj zbite zemlje z oltarjem na sredini. Za orkestro je scensko ogrodje, od katerega so ostali le še temelji. Sprva so igralci svoje vloge uprizarjali na orkestri, sceno pa so ustvarjali s poslikanimi panoji, ki so jih namestili na vrtljive trikotne plošče, pritrjene na robu odra. Kasneje pa so igre začeli uprizarjati kar na scenskem odru, tako da je orkestra ostala samo zboru, scensko ozadje pa so premestili na stene scenskega odra.

Epidavrovo gledališče je imelo sprva 6000 sedišč. V drugem stoletju pr. n. š. pa so zgornji del podaljšali za 21 vrst sedežev, tako da je bilo zdaj skupno več kot 13.000 sedišč. Sedeži v sprednji vrsti so bili rezervirani za dostojanstvenike in so se od ostalih razlikovali po tem, da so bili izdelani iz rdečkastega kamna in z naslonjalom.

Akustični čudež

Epidavrovo gledališče je znamenito tudi zaradi svoje izjemne akustike. »Vsak najšibkejši zvok – globok vzdih ali trganje papirja – se jasno sliši prav do zadnje vrste sedežev,« pravi profesor arheologije S. E. E. Iakovídis.

Mnogi turisti, ki obiščejo to gledališče, se radi postavijo na sredino orkestre ter recitirajo in pojejo pesmi ali pa požvižgajo prijateljem, ki sedijo daleč gor v čisto zadnjih vrstah. Navdušeni so nad tem, kako dobro se zvok prenaša na vse konce tega velikega avditorija.

Vzrok za tako dobro akustiko je amfiteatrska polkrožna oblika Epidavrovega gledališča. Ob tem se spomnimo na Jezusa, ki je govoril velikim množicam ljudi v naravnih amfiteatrih – pogosto na pobočjih gričev – kjer ga je lahko jasno slišal prav vsak. (Matevž 5:1, 2; 13:1, 2)

Poleg tega so se vrste sedežev v Epidavrovem gledališču strmo dvigale ena nad drugo, tako da je bila razdalja od odra do zadnje vrste krajša. Zvočni valovi so do zgornjih vrst prišli komaj kaj šibkejši.

K takšni dobri akustiki pa prispeva še nekaj, namreč ravno pravšnja razdalja med vrstami. Zvok je tako lahko vsepovsod enako močan in jasen. Drugi dejavniki so še odboj zvoka, ki udari na trda in trdna tla orkestre ter ob vrste s sedeži, dobra kakovost marmorja, mirna pokrajina ter nenehen vetrič, ki piha od orkestre proti gledalcem.

Gledališče – primeren prostor za dramo

Ker so stari Grki gledališča, kakršno je Epidavrovo, gradili s tolikšno skrbjo in spretnostjo, so gledalci lahko drame dobro videli in slišali. Drama ima svoj izvor v  praznikih rodovitnosti, ob katerih so praznovali žetev in trgatev kakor tudi zamisli o smrti in ponovnem življenju. S takšnimi orgijami so častili Dioniza, mitološkega boga vina in rodovitnosti. Toda takšne predstave niso le počastile mitoloških bogov, temveč so pogosto povedale tudi zgodbo. Tako so se razvile tri glavne oblike zgodb: tragedija, komedija in satira. Mestne oblasti so se zavedale priljubljenosti teh dogodkov, zato so jih podpirale, da bi si tako pridobile večjo politično moč.

Sčasoma so Dionizova praznovanja začela manj vplivati na dramo, pa tudi orgijski spektakli niso več tako zelo prevladovali. Slavni dramatiki iz petega stoletja pr. n. š., kot so bili Ajshil, Sofoklej in Evripid, so se v iskanju novih tem za svoje igre preusmerili na grško zgodovino in mitologijo. Drama je tako postajala vse bolj priljubljena med vse več ljudmi, kar pa je ustvarilo potrebo po velikih gledališčih, kakršen je ta v Epidavru. Treba pa je seveda bilo, da navzoči slišijo sleherno besedo v dramah, ki so pogosto zajemale domiselne besedne igre ter hitre in duhovite odgovore. Za izgradnjo takšnih gledališč pa je seveda bilo potrebno veliko skrbi in spretnosti.

V vsaki gledališki igri so nastopili zbor (navadno 10 do 15 oseb) in igralci (v vsakem prizoru največ 3 govorne vloge). Igralcem so rekli hypokritái – tisti, ki odgovarjajo zboru. Ljudje so ta izraz sčasoma začeli uporabljati metaforično in so z njim opisovali nekoga, ki je varal oziroma ki se je pretvarjal. V Matevževem evangeliju so s to besedo opisani sleparski pismarji in farizeji Jezusovih dni. (Matevž 23:13)

Epidaver in staroveška drama danes

V Grčiji so spet začeli uprizarjati antično dramo, in sicer v Epidavru pa tudi drugod. Do začetka dvajsetega stoletja so bile te drame, še zlasti tragedije, samo predmet akademskega preučevanja. Od leta 1932 naprej pa z ustanovitvijo Grškega narodnega gledališča dela antičnih dramatikov prevajajo v sodobno grščino.

Od leta 1954 je Epidavrov dramski festival vsakoletni dogodek. Epidavrovo gledališče vsako poletje gosti mnogo grških in tujih gledaliških skupin, ki uprizarjajo antične igre. Tako sem prihaja tisoče turistov in ljubiteljev gledališča, da bi si ogledali sodobne izvedbe iger, napisanih pred skoraj 2500 leti.

Ko boste torej naslednjič obiskali Grčijo, ste povabljeni v Epidaver. Morda boste ob pogledu na tamkajšnje impresivno gledališče sklenili enako kakor Pavzanias: ‚Noben arhitekt ne more doseči lepote in skladnosti Epidavrovega gledališča.‘

[Okvir na strani 13]

Gledališče in zgodnji kristjani

»Postali [smo] prizor, ki ga gledajo svet, angeli in ljudje,« je napisal apostol Pavel korintskim kristjanom, ki so živeli v bližini Epidavra. (1. Korinčanom 4:9, SSP; Hebrejcem 10:33) Hotel je reči, da je bilo, zato ker so bili zasramovani in preganjani, tako, kakor bi bili v gledališču, pred očmi vesoljnega občinstva. Gledališke igre so bile v Pavlovih dneh priljubljena oblika sprostitve. Vendar sta bili pogosti temi gledaliških predstav tistega časa nemorala in kruto nasilje, pred čimer pa so bili zgodnji kristjani posvarjeni. (Efežanom 5:3–5) Včasih so za zabavo ljudi v gledališča ali arene rimskega imperija na silo privlekli prav kristjane, in ti so se morali tam bojevati celo z zvermi.

[Slike na strani 12]

Sofoklej

Ajshil

Evripid

[Vir slike]

Grški dramatiki: Musei Capitolini, Roma

[Navedba vira slike na strani 11]

Courtesy GNTO