Po neurjih – pomoč v Franciji

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ FRANCIJE

FRANÇOISE je odprla vrata, da bi šla po drva za kamin. »Nisem mogla verjeti svojim očem,« se spominja. »Voda je segala do stopnice pred vrati, velik val pa je prihajal čez vrtna vrata.« Njen mož Thierry je po vodi, ki mu je segala do vratu, šel po lestev v garažo. Družina je prišla na podstrešje in tam je mož naredil odprtino v strehi. Par in njuni trije otroci so premočeni in prestrašeni čakali na rešitev štiri dolge ure. Končno jih je francoski policijski helikopter odkril in jih z vitlom dvignil na varno.

Zaradi hudega naliva so narasle reke prestopale bregove, podirale jezove in uničevale mostove. Valovi blatne vode, ki so bili včasih višji od 10 metrov, so na svoji poti odnesli vse. V tem neurju je umrlo več kot 30 ljudi, ki so bili ujeti v avtomobilih ali pa so se utopili med spanjem. Neka rešena žrtev je to strašno novembrsko noč primerjala s »časom konca«. Celotno področje jugozahodne Francije – 329 mest in vasi – je bilo razglašeno za prizadeto področje.

Hujše je šele prihajalo

Jugozahod je še obvezoval svoje rane, ko je nesreča še enkrat udarila. Zaradi izredno nizkega zračnega pritiska nad Atlantskim oceanom so nastali vetrovi, ki so imeli orkansko moč. Prvič je močno zapihalo čez severno Francijo 26. decembra 1999, drugič pa je vihar opustošil jug naslednjo noč. Veter je po meritvah divjal s hitrostjo več kot 200 kilometrov na uro. Glede na uradne registre  Francija ni imela takega neurja vsaj od 17. stoletja.

Ko je zapihal močan veter, je bila Hélène noseča osem mesecev. »Izredno sem se bala,« se spominja. »Mož se je vračal domov z motorjem, povsod naokoli pa sem lahko videla leteti veje. Nisem mogla nehati razmišljati, da nikoli ne bo videl svojega otroka. Mož je s težavo prispel, nakar je začela voda v najinem domu naraščati. Morala sva skočiti skozi okno.«

V Franciji je umrlo najmanj 90 ljudi, bodisi da so se utopili ali pa so jih zadele padajoče strešne opeke, dimniki ali drevesa. Na stotine drugih je bilo hudo poškodovanih, tudi številni civilni in vojaški reševalci. Viharja sta prizadela tudi sosednje države; v Britaniji, Nemčiji, Španiji in Švici je umrlo več kot 40 ljudi.

Posledice

Od 96 upravnih departmajev metropolitanske Francije jih je bilo 69 uradno razglašenih za »predele, ki jih je prizadela naravna katastrofa«. Ocenjujejo, da je bilo škode za kakih 70 milijard frankov (11 milijard dolarjev). Opustošenje v nekaterih mestih, vaseh in pristaniščih je opazovalce spominjalo na vojno področje. Ceste in železnice so blokirala padla drevesa ali električni drogovi. Strehe zgradb so se razkrile, gradbeni žerjavi so se prevrnili, čolne pa je vrglo na nabrežje. Na tisoče vrtnarjev, ki prodajajo na trgu, je bilo ob vir preživetja, ker so bili uničeni rastlinjaki in sadovnjaki.

V samo nekaj urah je veter opustošil francoske gozdove in parke, z zemljo je zravnal na stotisoče hektarjev gozdov. Pri francoskem državnem uradu za gozdove ocenjujejo, da je bilo uničenih 300 milijonov dreves. Mogočna, stoletja stara drevesa je izruvalo ali jih polomilo kakor šibice. Veter je po gozdovih Akvitanije in Lorene lomil v širokih pasovih.

»Dan po neurju sem šel v gozd,« je dejal Bernard, ki je Jehovova priča in dela kot gozdni čuvaj. »Bilo je osupljivo.  Pred mano je bil prizor, ob katerem človek ne more ostati neprizadet! Tukaj je 80 odstotkov moje občine odvisne od gozda. Ljudje, še posebej starejši, so močno pretreseni.« Na ozemlju versajske palače je podrlo 10.000 dreves. »Potrebni bosta dve stoletji, da bo park ponovno dobil svojo nekdanjo podobo,« je tarnal eden od glavnih vrtnarjev.

Ko so se električni vodi pretrgali, se je več kot šestina prebivalstva v Franciji pogreznila v temo. Javne službe so se junaško naprezale, a je kljub temu na desettisoče ljudi ostalo dva tedna po neurjih brez elektrike ali telefonskih povezav. Nekatere vasice so bile popolnoma odrezane. Družine, ki so bile prisiljene črpati vodo iz vodnjakov in uporabljati sveče, so se počutile, kakor da bi živele pred sto leti in ne na pragu 21. stoletja.

Neurja niso obšla javnih zgradb, gradov ali katedral. Poškodovana so bila številna verska poslopja, tudi 15 kraljestvenih dvoran Jehovovih prič. Ponekod so imeli shode ob svečah ali petrolejkah.

Približno 2000 družinam Jehovovih prič so neurja poškodovala lastnino, od tega, da jim je podrlo drevesa ali odneslo strešno opeko, pa do tega, da so jim reke, ki so prestopile bregove, popolnoma uničile dom. Več Prič je bilo ranjenih. Žal se je na področju Charente utopil 77-letni Priča, kar je žena nemočno opazovala. Drugi so bili zelo blizu smrti. Sedemdesetletni Gilbert se spominja: »Čudež je, da nisem umrl. Vrata so se nenadoma odprla in voda je vdrla z neverjetno močjo. Takoj sem bil v metru in pol vode. Rešilo me je to, da sem se oklenil svoje garderobne omare.«

Priskrbeti potrebno pomoč

Neurje je sprožilo izjemno solidarnost v Franciji in po vsej Evropi. V časopisu Le Midi libre je pisalo: »So obdobja, ko je dobrodelnost skoraj obveznost, pa naj je spontana, iz prijateljstva ali zaradi vesti.«

 Takoj po neurju so bili ustanovljeni reševalni odbori Jehovovih prič, da bi pomagali članom krajevnih občin, pa tudi drugim, ki jih je prizadela katastrofa. Regionalni gradbeni odbori, ki navadno gradijo kraljestvene dvorane, so zdaj organizirali skupine prostovoljcev. Po novembrskem neurju na jugozahodu je 3000 Prič sodelovalo pri reševanju in čiščenju. Žrtvam so pomagali odstranjevati blato in vodo, ki sta poplavila njihove domove. V nekaterih vaseh so bili Priče med prvimi prispelimi prostovoljci. Javne zgradbe, na primer šole, pošte, mestne hiše, domovi za ostarele in celo pokopališče, so očistili Priče. Mnogokrat so delali skupaj z reševalnimi skupinami.

Pomagalo se je vsem, ne glede na njihovo versko prepričanje. »Pomagali smo vaškemu duhovniku.  Počistili smo klet v njegovi hiši,« je dejal neki Priča. V zvezi z drugimi, ki so jim Priče pomagali, je pristavil: »Ljudje so na nas gledali, kakor da bi padli z neba, da bi jim pomagali.« Neki uradnik je dejal: »V tem je bilo mogoče videti njihov način branja evangelija in pomaganja svojemu bližnjemu. Mislim, da tisti, ki so prišli, živijo po evangeliju in svoji religiji.« Priča prostovoljka je pojasnila: »Srce te žene, da prideš in takole pomagaš. Resnično zadovoljstvo je, da lahko delaš nekaj za svoje bližnje.«

Po dvojnem viharju v decembru je na ducate družin Prič za več dni zgubilo stik s svojimi krščanskimi brati in sestrami. Pod nadzorom potujočih nadzornikov in krajevnih starešin je bila organizirana pomoč. Zaradi blokiranih cest in mrtvih telefonskih linij včasih ni bilo mogoče priti do bratov in sester, ki živijo le nekaj kilometrov stran. Da bi pomagali izoliranim članom občine, so nekateri Priče peš ali s kolesom prečkali opustošene gozdove, čeprav je bila zelo resna nevarnost padanja dreves. Prostovoljci so spet garali, ko so čistili šole, knjižnice, prostore za taborjenje in domove bližnjih ter gozdne poti.

Ustvarjanje ‚ozračja ljubezni‘

Za mnoge žrtve teh katastrof, še posebej za otroke in ostarele, so bile te izkušnje travmatične. Tisti, ki so izgubili dom ali koga od svojih dragih, bodo potrebovali precej časa in podpore družine ter prijateljev, da se bodo ponovno postavili na noge. Po poplavi v pokrajini Aude je dr. Gabriel Cottin iz psiho-zdravstvenega odbora za nujno pomoč napisal: »Vsaka podpora ljudi, ki pripadajo isti religiji kot žrtev, je prav tako v precejšnjo pomoč.«

Jehovove priče na takšno pomoč gledajo kot na moralno in svetopisemsko obvezo. ‚V telesu [pravi krščanski skupnosti] naj ne bo razpora,‘ je dejal apostol Pavel. ‚Udje naj bi enako skrbeli drug za drugega. In če trpi eden ud, ž njim trpe vsi udje.‘ (1. Korinčanom 12:​25, 26)

»V urah po neurju je k nama domov prišlo kak ducat krščanskih bratov in sester, da bi nama pomagalo vse počistiti,« pravi prej omenjena Hélène, ki je zdaj mati živahne punčke. »Celo Priče, ki jih je prizadelo neurje, so nama prišli pomagat. Pomoč je bila tako čudovita – spontana in iz srca!«

Odette, ki ji je poplava uničila hišo, je o Sopričah dejala: »Zelo so me potolažili. Ne da se izraziti tega, kar čutiš. Zelo zelo me je ganilo vse, kar so naredili zame.« Druga Priča je povzela občutke mnogih, ko je s cenjenjem vzkliknila: »Okoli nas je res ozračje ljubezni!«

[Okvir/slika na straneh 18, 19]

»ČRNO PLIMOVANJE«

Sredi decembra, tik pred neurji, je v razburkanem morju kakih 50 kilometrov od zahodne francoske obale potonil supertanker Erika, iz katerega se je v morje izlilo 10.000 ton nafte. Onesnaženih je bilo kakih 400 kilometrov obale od Bretanje do Vendéeja. Neurje je še poslabšalo to ekološko katastrofo, ko je nafto razpljuskalo v mnogo majhnih lepljivih naftnih madežev, s čimer se je onesnaženje razširilo in še otežilo odstranjevanje nafte. Na tisoče mladih in starejših prostovoljcev je prišlo iz vse Francije, da bi pomagali čistiti to gosto gorivo s skal in peska.

Nesreča je povzročila resno ekološko pomorsko onesnaženje. Industrija ostrig in lupinarjev je bila močno prizadeta. Po mnenju ornitologov je poginilo najmanj 400.000 morskih ptic – atlantskih mormonov, belih morskih vranov, strmoglavcev in še posebej ozkokljunih lumn. To je do desetkrat toliko poginulih, kolikor jih je bilo marca 1978, ko je ob bretanski obali nasedel supertanker Amoco Cadiz. Mnoge od teh ptic so priletele iz Anglije, Irske in Škotske, da bi prezimile na francoski obali. Direktor Rochefortske zveze za zaščito ptic je dejal: »To je katastrofalni naftni madež – doslej najhujši, kar smo jih videli. [. . .] Bojimo se, da bodo redke kolonije ptic osiromašene ali pa jih sploh ne bo več na francoski obali.«

[Vir slike]

© La Marine Nationale, France

[Slika na strani 15]

Na stotine ljudi so rešili s helikopterjem, tako kot tukaj v Cuxac d’Audeu

[Vir slike]

B.I.M.

[Slika na strani 15]

Sredi uničenih vinogradov onesposobljena železniška proga zdaj ne vodi nikamor

[Vir slike]

B.M.I.

[Slika na strani 15]

Po pokrajini je bilo posejanih na stotine uničenih avtomobilov

[Slika na strani 16]

Ta moški je bil v Villedaigneu ujet sedem ur

[Vir slike]

J.-M Colombier

[Slika na straneh 16, 17]

Borovci v departmaju Creuse so se zlomili kakor šibice

[Vir slike]

© Chareyton/La Montagne/MAXPPP

[Slika na straneh 16, 17]

Samo na vrtu versajske palače je popadalo 10.000 dreves

[Vir slike]

© Charles Platiau/Reuters/MAXPPP

[Slika na strani 17]

Naslednje jutro v Saint-Pierre-sur-Divesu v Normandiji

[Vir slike]

© M. Daniau/AFP

[Slike na strani 18]

Skupini Jehovovih prič čistita dom za ostarele v La Redorteu (zgoraj) in mestno hišo v Raissac d’Audeu (desno)