Mikavnost santerie

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ MEHIKE

SANTERIA je že mnogo let pomembna religija na Kubi. Toda ta oblika čaščenja se postopoma prenaša še v druge države. Na eni glavnih tržnic v središču Meksika so na primer trgovine, ki prodajajo samo santerijsko okrasje, na primer križe, sveče, amulete in fetiše. Večinoma so to neke vrste botanične trgovine in jih je mogoče najti tudi v drugih ameriških velemestih. V mestu New York so takšne botanične trgovine dobro znane, saj imajo v telefonskih imenikih na rumenih straneh daljši seznam kakor druge religiozne trgovine.

Mnogo ljudi privablja misticizem in eksotika, ki jo izžareva santeria. Elemente santerie je mogoče najti v nekaterih priljubljenih latinskih skladbah in literaturi. Santeria postaja bolj posvetna in kulturna kakor religiozna ter se širi z afriško-karibsko glasbo in kulturnimi dogodki.

Izvor v staroveški Afriki

Santeria ima temeljne značilnosti in običaje staroveške afriške religije Jorubov v Nigeriji. Ko so Jorube med 1770-imi in 1840-imi leti kot sužnje odpeljali na Karibske otoke, so ti s seboj odnesli tudi svojo religijo. Ti Afričani so bili v ujetništvu v Novem svetu prisiljeni sprejeti katolicizem, a se niso hoteli povsem odpovedati svoji tradiciji. Tako so ustvarili novo obliko čaščenja z elementi obeh religij. Táko spajanje religioznih navad se imenuje sinkretizem.

Da bi sužnji še naprej častili po starem, so katoliškim svetnikom dali dvojne osebnosti – vsak svetnik je s svojimi lastnostmi in močjo ustrezal kakemu afriškemu bogu. Tako so afriški bogovi in boginje, ki se imenujejo oriša, dobili imena in podobe katoliških svetnikov. Toda obredi, običaji in verovanja so ostali enaki, kakor so jih izvajali v Afriki. Santerijski duhovnik na Kubi pojasnjuje: »Sinkretizem nam dopušča čaščenje katoliškega boga na oltarju, toda v resnici vidimo v njem afriškega boga.«

Religije, kakršne so vudu, obeah in makumba, so prav tako iz elementov  rimskokatoliške liturgije, zakramentov in svetega okrasja, pomešanih s spiritističnimi navadami iz Afrike. Katoliška cerkev v Latinski Amerii je sprva prepovedovala afriške religije, zato so santerio dolgo izvajali skrivaj. Sčasoma pa je začela katoliška cerkev med sužnji dopuščati ta sinkretizem.

Značilnosti santerie

Kakšne so značilnosti tega religioznega čaščenja? Santeri, kakor se zdaj imenujejo izvajalci santerie, častijo vrhovno bitje in skupino božanstev oziroma orišo, ki sooblikuje jorubski panteon. Željo oriša podajo santerijski duhovniki z vedeževanjem. Pravijo, da oriša včasih obsede častilce, zato da po njih svetuje. Sledilci se lahko obrnejo na oriša z molitvami, glasbo, primernim vedenjem in daritvami. Oltarji imajo pomembno vlogo v tem čaščenju; santeros ga postavi v svojem domu in nanj položi rože, rum, pecivo in cigare, da bi božanstva tako ostala srečna in pripravljena pomagati.

Lizette Alvarez je v članku v New York Timesu o filozofiji santerie pojasnila: »Ta religija bolj poudarja sedanje življenje kakor posmrtno in se osredotoča na naravne sile. Vsako božanstvo predstavlja kak vidik narave, na primer grom, in človekovo značilnost, na primer moč.« Santerijski duhovniki pomagajo ljudem reševati vsakodnevne probleme tako, da se posvetujejo z orišem. Ti duhovniki niso katoliški duhovniki, običajne santerijske obrede pa imajo večkrat po domovih kakor v templjih.

Santeria še posebej privlači ljudi, ki potrebujejo čustveno in ekonomsko podporo, saj daje občutek skupnosti, razširjene družine. Najbolj pritegne revne ljudi, pa tudi priseljence, ki se selijo v države, kjer izvajajo santerio. Sledilci pripadajo določeni skupnosti, v kateri je moški oziroma ženska santero, ki služi kot boter oziroma botra, svetovalec oziroma svetovalka in duhovnik oziroma duhovnica za skupnost. Nove člane vpeljejo duhovniki z obredom, v katerem so glasba, plesi in živalske žrtve. Živali žrtvujejo tudi pri slavjih rojstnega dneva, poroke in smrti, in sicer kokoši, koze, golobe in grlice.

 Santerijska glasba

Glasba ima pomembno vlogo, saj je v santerii običajen način čaščenja. Glasbo uporabijo med bembéji oziroma obredi, v katerih udarjajo po bobnih, da bi s tem priklicali božanstva. Za vsakega boga odbobnajo poseben ritem. Zvok je tako glasen, da je vztrajen ritem bobnov mogoče slišati nekaj sosesk stran.

Tolkala, na primer bobni in ksilofoni oziroma marimbi, so v Zahodni Afriki že stoletja kultna glasbila. Za to so jih večinoma uporabljali tudi sužnji, ki so jih prinesli s seboj v Ameriko. V Braziliji so membrane za svete bobne iz kož obredno žrtvovanih živali. Nova glasbila po običaju krstijo, po možnosti s »sveto« vodo iz katoliške cerkve. Drugi bobni predstavljajo določeno božanstvo, kakor je to na primer v afriško-karibski kulturi na Haitiju.

Nič nenavadnega ni, da na trgu dobite zgoščenke s sveto santerijsko glasbo, ki je odkrito označena kot taka. Bobni so glavno glasbilo ritma. Nekatere skladbe imajo naslov, ki je pravzaprav ime kakega santerijskega božanstva ali običaja te religije. Sčasoma so se ti ritmi vtihotapili tudi v latinsko glasbo. Nekatere skladbe imajo tudi santerijsko terminologijo.

Kaj pravi Biblija

Santeria je tesno povezana s spiritizmom, obliko čaščenja, ki ga Biblija obsoja. (3. Mojzesova 19:31) V Božji Besedi je ‚izvajanje spiritizma‘ prišteto k ‚delom mesa‘, ki človeku onemogočajo, da bi podedoval Božje kraljestvo. (Galatom 5:19–21, NW) Sveto pismo tudi zapoveduje, naj tisti, ki si želijo Božjega odobravanja, ‚bežijo od malikovalstva‘ in ,častijo Očeta z duhom in resnico‘. (1. Korinčanom 10:14; Janez 4:23, 24, NW)

Kristjani bi morali biti čuječi, glede na to, da dobivajo santerijske navade in glasba vse bolj svetne značilnosti. Elementi santerie se prepletajo v različnih oblikah zabave in nekaterih vidikih latinskoameriške kulture. Postajajo vse bolj priljubljeni in na splošno sprejemljivi kot neškodljivi. Vendar je dobro, da se kristjani ogibajo vsega, kar neposredno nasprotuje biblijskim načelom, ne glede na to, kako priljubljeno je ali kako neškodljivo je navidez. (2. Korinčanom 6:14–18)

[Okvir/slika na strani 25]

IZRAZI, KI SE JIH UPORABLJA V SANTERII

Babalú-aje: Bog ozdravitve, ki ga častijo kot »svetega« Lazarja.

Čangó: Bog ognja, groma in bliska, pa tudi zavetnik topništva; v katoliški veri ga častijo kot »sveto« Barbaro.

Ifa Korpus: Sistem zakonov, izraženih z 256 simboli, ki predstavljajo santerijsko tradicijo.

Ikole orun: »Nebesa«, kamor gredo vsi ljudje, ko umrejo. Toda slabi ljudje živijo v peklu na zemlji in v ikole orunu trpijo.

Obatalá: Bog, ki je iz zemeljskih snovi ustvaril človeško življenje in zavest.

Očún: Boginja rek, ljubezni, zakonske zveze, denarja, radosti in blaginje, ki ima dvojnico v Virgen de la Caridad, zavetni svetnici Kube.

Oggún: Zavetni bog rudarjev in delavcev, častijo pa ga kot »svetega« Petra.

Oloddumare: Vrhovno bitje, ki je ustvarilo vesolje.

Orumila: Bog, ki odreja posameznikovo usodo.

Jemajá ali Ksemajá: Boginja morij in plodnosti, ki jo enačijo z devico Marijo oziroma kubansko Virgen de Regla.

[Slika na strani 24]

Santerijsko okrasje, razstavljeno v botanični trgovini