Antarktika – celina v težavah

KO ASTRONAVTI opazujejo zemljo iz vesolja, piše v knjigi Antarctica: The Last Continent, je največja posebna značilnost našega planeta antarktična ledena odeja. »Čez spodnji del sveta seva svetlobo kakor velika bela svetilka,« so poročali astronavti.

Na Antarktiki je kakih 30 milijonov kubičnih kilometrov ledu, zato je to stroj celinskih razsežnosti, ki izdeluje led. Sneg pada na celino in se zbija, tako da nastane led. Gravitacija ga potem sili, da počasi drsi proti obali, tam pa zdrsne v morje. Tako nastanejo masivne ledene police. (Glej okvir na 18. strani.)

Manjšanje ledenih polic

Toda številne ledene police se zadnja leta manjšajo zaradi pospešenega taljenja ledu, nekatere pa so že povsem izginile. Glede na neko poročilo se je leta 1995 s 1000 kilometrov dolge Larsenove ledene police odlomil 1000 kvadratnih kilometrov velik del in razpadel na tisoče ledenih gora.

Doslej je tajanje ledu prizadelo že Antarktični polotok. Na tem s-jastem polotoku, ki je nadaljevanje gorske verige Andov v Južni Ameriki, se je temperatura v zadnjih več kot 50 letih dvignila za 2,5 stopinje Celzija. Zaradi tega je zdaj mogoče obpluti otok Jamesa Rossa, ki ga je nekoč obdajal led. Tajanje ledu je povzročilo tudi zelo hitro rast vegetacije.

Očitno topljenje ledu se je pojavilo samo na Antarktičnem polotoku, zato nekateri znanstveniki niso prepričani, da je to pokazatelj globalnega segrevanja. Vendar se po neki norveški študiji taja tudi arktični led. (Severni tečaj ni na kopnem, zato je večina arktičnega ledu morski led.) Glede na študijo, vse te spremembe ustrezajo vzorcu, ki naj bi se pojavil z globalnim segrevanjem.

Toda pri Antarktiki ne gre le za odziv na temperaturne spremembe. Ta celina je opisana kot »življenjsko pomembno sredstvo, ki usmerja večino naših globalnih vremenskih razmer«. Če je tako, potem lahko nadaljnje spremembe te celine vplivajo na vreme v prihodnosti.

Medtem pa v atmosferski plasti visoko nad Antarktiko nastaja ozonska luknja, ki je enkrat večja od Evrope. Ozon je oblika kisika in ščiti zemljo pred škodljivim ultravijoličnim žarčenjem, ki škoduje očem in povzroča kožnega raka. Zaradi povečanega žarčenja si morajo raziskovalci na Antarktiki zaščititi kožo pred soncem in nositi zaščitna oziroma sončna očala s posebno odbojno plastjo, da bi si zavarovali oči. Samo čas bo pokazal, koliko so prizadete sezonske antarktične živali.

Občutljiva celina – stopajte narahlo

Gornji napis je morda primeren pozdrav obiskovalcem Antarktike. Zakaj? Po mnenju Avstralskega antarktičnega oddelka je za to več razlogov. Najprej zato, ker je okolje zaradi antarktičnih osnovnih ekoloških odnosov izredno občutljivo na motnje. Drugo je to, da rastline rastejo tako počasi, da je stopinja v mahu vidna še deset let kasneje. Poškodovane ali oslabljene rastline so prepuščene na milost in nemilost močnim antarktičnim vetrovom, ki lahko uničijo cele skupine rastlin. Tretje je skrajen mraz, zaradi katerega se lahko odpadki razgrajujejo desetletja. Četrto so ljudje, ki lahko na to odmaknjeno in zato ranljivo celino nenamerno  prenesejo mikroskopske oblike življenja. Navsezadnje pa še to, da so kraji, kamor se pogosto namenjajo turisti in znanstveniki, obalni rob, torej področja, na katerih se rade zadržujejo tudi živali in rastejo rastline. Ta področja obsegajo le kaka 2 odstotka kopnega, zato se da z lahkoto videti, zakaj bi lahko Antarktika kmalu postala prenaseljena. Zaradi tega se pojavi vprašanje, kdo nadzoruje to veliko celino?

Kdo vlada Antarktiki?

Antarktiko si deli sedem držav, vendar ima celina kot celota edinstveno značilnost v tem, da nima ne vladarja ne državljanov. »Antarktika je edina celina na zemlji, ki ji v celoti vlada mednarodni dogovor,« poroča Avstralski antarktični oddelek.

Tako imenovan antarktični sporazum je dogovor, ki ga je podpisalo 12 vlad in je začel veljati 23. junija 1961. Od takrat je število sodelujočih držav zraslo na več kot 40. Namen sporazuma je, da bi »zagotovil to, za kar se zanima vse človeštvo, namreč da bi bila Antarktika vselej [celina] samo za miroljubne namene in da ne bi postala prizorišče ali predmet mednarodne neenotnosti«.

Januarja 1998 je začel veljati protokol o varovanju okolja, dodatek k antarktičnemu sporazumu. Ta protokol za najmanj 50 let prepoveduje vsako izrabljanje rude in rudnin na Antarktiki. Poleg tega tudi določa, da so celina in od nje odvisni morski ekosistemi, »naravni rezervat, namenjen miru in znanosti«. Vojaške dejavnosti, preskušanje orožja in odstranjevanje jedrskih odpadkov so prepovedani. Celo vlečni psi ne smejo na to celino.

Antarktični sporazum so pozdravili kot »neprecedenčen primer mednarodnega sodelovanja«. Toda še vedno je treba rešiti mnogo problemov, tudi vprašanje oblasti. Kdo bo na primer nadzoroval izvajanje sporazuma ter kako? In kaj bodo ukrenile države podpisnice tega sporazuma v zvezi s hitro rastočim turizmom – morebitno nevarnostjo za antarktično občutljivo ekologijo? V zadnjih letih več kot 7000 turistov, ki prihajajo z ladjo, vsako leto obišče Antarktiko, pričakujejo pa, da se bo to število kmalu še podvojilo.

V prihodnosti se lahko pojavijo še drugi izzivi. Kaj, če na primer znanstveniki odkrijejo dragocena nahajališča rudnin ali nafte? Ali bo sporazum preprečil komercialno izrabljanje in onesnaževanje, ki pogosto pride zatem? Sporazume je mogoče spremeniti in antarktični sporazum pri tem ni izjema. Pravzaprav je v 12. členu tega sporazuma pripravljeno vse potrebno za to, da »ga je [sporazum] mogoče s soglasnim sporazumom pogodbenih strank kadar koli prilagoditi oziroma popraviti«.

Seveda noben sporazum ne more zaščititi Antarktike pred odplakami sodobnega industrializiranega sveta. Kakšna škoda, če bi to lepo ‚belo svetilko‘ na spodnjem delu sveta umazali daljnosežni učinki človeškega pohlepa in nevednosti! Prizadeti Antarktiko pomeni prizadeti človeštvo. Antarktika nas uči, da je vsa zemlja, podobno kakor človekovo telo, medsebojno povezan sistem, ki ga popolnoma usklajuje Stvarnik, da bi ohranil življenje in da bi nam bilo v užitek.

[Okvir/slika na strani 18]

KAJ JE LEDENA POLICA?

Visoko v antarktični notranjosti se iz zapadlega snega oblikujejo ledeni potoki, ki si utirajo pot proti obali – nekateri glede na nedavne slike satelitskega radarja pretečejo kar polovico milje na leto. Mnogi od teh ledenih potokov so kakor pritoki, iz katerih nastajajo velike ledene reke. Ko te pridejo do morja, plavajo na vodi in tako nastanejo ledene police. Največja med njimi je Rossova ledena polica (prikazana tukaj). Vanjo se steka nič manj kot sedem ledenih potokov oziroma ledenikov in je velika kakor Francija. Ponekod je njen led debel do enega kilometra. *

V normalnih okoliščinah se ledene police ne tajajo. Ko ledeniki prinašajo dodaten led na polico, zunanji konec police porine v morje kakor zobno pasto, ki jo iztisnemo iz tube. Veliki kosi se sčasoma odlomijo (ta proces ločevanja se v angleščini imenuje »calving«) in te kepe postanejo ledene gore. Nekatere ledene gore so »velike kar 13.000 kvadratnih kilometrov«, piše v The World Book Encyclopedii. Zadnja leta pa se to ločevanje ledu pospešuje in ledene police se talijo, nekatere celo v celoti izginjajo. Vendar se zaradi tega morska gladina ne dviguje. Zakaj ne? Zato, ker ledene police že tako ali tako plavajo in so s svojo maso že spodrinile vodo. Toda če se bo led na antarktični celini še naprej topil, bo tako, kakor bi v morje zlivali vodo iz zbiralnika s 30 milijoni kubičnih kilometrov prostornine! Morska gladina bi se dvignila za kakih 65 metrov!

[Podčrtna opomba]

[Slika]

Masivne kocke ledu se lomijo od Rossove ledene police. Ta ledena polica se tukaj dviguje kakih 65 metrov nad morsko gladino.

[Vir slike]

Tui De Roy

[Slika na strani 20

Mladič Weddellovega tjulnja

[Vir slike]

Foto: Commander John Bortniak, NOAA Corps