Ali naj bi žalost izražali?

DR. ELISABETH Kübler - Ross v svoji knjigi On Children and Death pravi: »Mnogi, premnogi odrasli trpijo, ker niso nikoli opravili z ranami iz svojega otroštva. Torej je treba otrokom dovoliti, da se žalostijo, ne da bi jih zaradi tega označevali s cmero ali mehkužnežem oziroma da bi se jim posmehovali, češ ‚Veliki fantje ne jokajo‘.«

To je v nasprotju z zamislijo v nekaterih deželah, namreč da si človek ne bi smel dovoliti izdati kakršnega koli čustva.

Izkušnja pogrebnega upravnika

To nasprotje postane jasnejše ob besedah Roberta Gallagherja, newyorškega pogrebnega upravnika, ki je dal izjavo za Prebudite se!. Vprašali so ga, ali opazi kakšno razliko med žalovanjem v Ameriki rojenih posameznikov in žalovanjem priseljencev iz romanskih dežel.

»Seveda jo opazim. Ko sem v 1950-ih začel s tem poklicem, je bilo na našem področju veliko italijanskih družin iz prve generacije priseljencev. Bili so zelo čustveni. Sedaj so na pogrebih njihovi otroci in vnuki, in veliko čustev je izginilo. Oni svojih čustev več toliko ne kažejo.«

Hebrejci v biblijskih časih so izražali svojo žalost in čustva. Bodite pozorni na to, kako Biblija opisuje Jakobov odziv, ko so ga zavedli na mišljenje, da je njegovega sina Jožefa požrla huda zver: »Jakob raztrga oblačila svoja ter si ogrne ledja z žimovino, in žaloval je po sinu svojem mnogo dni. In vstali so vsi sinovi njegovi in vse hčere njegove, da bi ga tolažili, a branil se je tolažbe, govoreč: Ne, kajti doli pojdem žalosten k sinu svojemu v grob. In jokal je oče njegov za njim.« (1. Mojzesova 37:34, 35; poudarili mi.) Da, Jakoba ni bilo sram jokati za svojim sinom.

Različne kulture, različni odzivi

Kulture se seveda razlikujejo. Tako na primer v mnogih delih Nigerije, čeprav imajo tam ponavadi v družinah veliko otrok in je  smrt zaradi različnih bolezni stalni gost, »pride ob smrti otroka do izliva žalosti, še zlasti če je to prvorojeni otrok in še toliko bolj, če je fant«, je dejal neki pisec z 20-letnimi izkušnjami v Afriki. »Razlika je ta, da je v Nigeriji žalost kratkotrajna in močna. Ne traja mesece in leta.«

V sredozemskih in latinskoameriških deželah so ljudje vzgajani v okolju, kjer se na spontano odzivanje gleda kot na nekaj normalnega. Tam se veselje in žalost kaže javno. Pozdravljajo se ne le z roko, temveč tudi s prisrčnim objemom. Podobno tudi žalost navadno odkrito kažejo s solzami in žalovanjem.

Avtorica Katherine Fair Donnelly pravi, da žalujoči oče »ne trpi le zaradi psihičnega vpliva, ker je izgubil otroka, temveč tudi zaradi strahu, da ne bo več pravi moški, če bo žalost javno kazal«. Vendar avtorica meni, da »izguba otroka preide oviro pravil, kako čustvovati. Pristno globoko čustvo čiščenja duše s solzami žalosti je sorodno temu, ko z lanceto prerežejo rano, da se ta lahko očisti.«

Torej je izražati žalost v nekaterih deželah bolj običajno kakor v drugih. Toda na to, če kdo žaluje in pri tem joka, naj se ne bi gledalo kot na znak šibkosti. Tudi Jezus Kristus se je ‚razjokal‘ nad smrtjo svojega prijatelja Lazarja, pa čeprav je vedel, da ga bo zelo kmalu obudil. (Janez 11:⁠35)

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

Jakoba ni bilo sram jokati za svojim sinom