Patmos – otok Apokalipse

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ GRČIJE

LJUDJE na Patmosu se včasih zazrejo čez Egejsko morje proti migetajoči svetlobi nad pobočjem gore na bližnjem otoku Samosu. Skrivnostna svetloba je po besedah nekaterih statična elektrika, toda verni prebivalci na Patmosu vztrajajo pri tem, da zadevo bolje poznajo. Sosedom tečejo povedat, da so dobili še eno znamenje od najbolj znanega nekdanjega prebivalca, ki so ga pred skoraj 1900 leti izgnali na ta grški otoček ravno nasproti maloazijske obale.

Tega slavnega moža je na življenje na Patmosu obsodil najbrž rimski cesar Domicijan »zaradi Božje besede in zaradi Jezusovega pričevanja«. Tam je slišal Božji glas »kakor glas trobente«, ki je rekel: »Jaz sem Alfa in Omega [. . .] Zapiši, kar vidiš, v knjigo.« (Razodetje 1:8–11, SSP)

Ta knjiga oziroma zvitek je epilog največje uspešnice vseh časov. Nekateri pravijo, da je eno od najmanj razumljenih del, kar so jih kdaj napisali: biblijska knjiga Razodetje ali Apokalipsa, zadnja knjiga v Bibliji. Pisal jo je Jezusov apostol Janez. Bralce že stoletja zanimajo vizije, ki jih je Janez dobil glede končne kataklizme hudobnega sveta. *

Patmos danes

Mnogi obiskovalci se bodo strinjali, da Patmos, najsevernejši otok otočja Dodekanez, služi kot idealno ozadje za to knjigo. Dvigajoči se vulkanski grebeni in strma temna brezna obrobljajo terasasto zeleno gričevje in cvetoče travnike, na katere pripeka žgoče egejsko sonce.

Želel sem videti, kakšen je Patmos danes, zato sem odplul iz Pireja, glavne luke v Grčiji. Po polnoči, ko je trajekt zaplul v fjordu podobno pristanišče Skala, patmoško luko in tamkajšnje največje mesto, so se oblaki razdelili ter razkrili otok v siju polne lune.

Naslednje jutro sem srkal grenko grško kavo in se pripravljal na to, da začnem raziskovati otok. Zgodnji jutranji prizor je odkril pogled na stare mame, ki so bile od glave do peta oblečene v črnino in so si prizadevale dohajati svoje bežeče malčke. V bližini je sedel bradat ribič in ob cementno nabrežje tolkel svoje kosilo – hobotnico, ki jo je pravkar nabodeno izvlekel iz vode – da bi se zmehčalo.

Odločil sem se, da se ne vkrcam na ladjo, ampak se povzpnem po pobočju za Skalo, da  bi videl cel otok. Razgled je bil izreden. Otok se je razprostrl kakor velikanski reliefni zemljevid, ki prosto plava na morju. Patmos je kakor trije otočki v enem – rti, združeni z nizkimi ožinami. Eden od teh ozkih pasov zemlje se razteza tam, kjer je Skala. Drugi leži pri prikladno imenovanem kraju Diakofti, ki pomeni »razrezati« in je blizu nenaseljenega južnega konca otoka. Patmos je dolg samo 13 kilometrov in na enem mestu širok komaj za lučaj kamna.

Skozi viharne čase

Patmos velja za svetega že skoraj od prihoda prvih naseljencev iz Male Azije pred približno 4000 leti. Ti zgodnji prebivalci so si izbrali drugo najvišjo točko na otoku, da so na njej zgradili tempelj boginji lova, Artemidi.

Okrog leta 96 n. š., ko naj bi bil na Patmos izgnan apostol Janez, je bil ta otok pod nadvlado cesarskega Rima. V četrtem stoletju je pripadel »pokristjanjenemu« bizantinskemu cesarstvu. Med sedmim in desetim stoletjem pa mu je začel vladati islam.

Patmos je sčasoma postal pust in nerodoviten. Nato pa je proti koncu 11. stoletja neki grški pravoslavni menih začel na kraju, kjer je stal poganski Artemidin tempelj, graditi utrjen samostan »svetega« Janeza. Postopoma so se vrnili še naseljenci in zgradili vrsto belih kockastih hiš v mestu Hora, ki je še vedno stisnjeno ob samostansko varovalno obzidje.

Otok se je v poznih letih 19. stoletja kratek čas spogledoval s sijajem, ko so nekateri njegovi prebivalci imeli v lasti eno najbogatejših trgovskih ladjevij v Sredozemlju. To ladjevje je bilo posredno odgovorno za novo veliko priseljevanje. V 1970-ih letih je na tem povečini pozabljenem otoku nekaj svetovnih bogatašev odkrilo njegovo lepoto in poceni zemljiško posest. Predelali so številne stare vile pomorskih trgovcev, kar je skupaj z novostmi v pristanišču pripomoglo k temu, da je Patmos pristal na turističnem zemljevidu.

Patmos je doslej ubežal navalu turistov, ki je skoraj uničil druge grške otoke. Glavna razloga sta ta, da nima pristanišča in da menihi vztrajajo pri tem, da večina otoka ostane sveto ozemlje.

Prepletanje zgodovine in običajev

Natakar mi je pri mojem načrtovanju raziskovanja otoka pomagal tako, da me je napotil na 400 let staro s kamenjem tlakovano cesto za mestom Skala, ki vodi navzgor skozi dišeči borov gozd do jame, ki naj bi bila Janezova, in še do samostana »svetega« Janeza. Na obrobju mesta sem šel mimo kamnitega zidu, na katerem je bil z rdečo barvo sveže načečkan zlovešči grafit »Ohi sto 666« (Poišči 666), eden od napačno razumljenih simbolov iz Razodetja.

Samostan Apokalipse, ki obsega tudi kapelico »svete« Ane, so zgradili leta 1090 pred vhodom v jamo, kjer naj bi po izročilu Janez  prejel svoja videnja. Videl sem osamljeno žensko, ki je klečala in k ikoni »svetega« Janeza pristavila daritev, imenovano tama. Verni pravoslavci, ki verjamejo, da lahko ikone delajo čudeže, jim darujejo predmete, imenovane tamata – kovinske podobice, ki upodabljajo ljudi, telesne dele, hiše ter celo avtomobile in ladje. Spominjam se, da sem podobne darove, narejene iz gline, videl blizu Korinta v templju staroveškega grškega boga zdravilstva Asklepija. Je to zgolj naključje?

Kulturni ostanki in rokopisi

Ko sem stopil na dvorišče samostana »svetega« Janeza, se je iz temnega labirinta hodnikov prikazala prijazna pojava. »Papa Nikos« (oče Nik) si je štel v osebno veselje, da je drugim turistom in meni pokazal samostanove dragocenosti. Ta samostan, ki ima v lasti večji del Patmosa, je eden od najbogatejših in najvplivnejših v Grčiji.

Sprehodili smo se skozi sveže hladno, zaradi sveč počrnelo kapelo, kjer ležijo ostanki ustanovitelja tega samostana, in nato skozi Kapelo Device, ki je zgrajena deloma s kamni iz Artemidinega templja. V muzeju smo videli pravcati kraljevski zaklad v zlatu in nakitu, ki so ga darovali carji, listino menihov iz 11. stoletja o prenosu lastništva otoka, ki jo je podpisal bizantinski cesar Aleksij I. Komnen, ter krasen fragment Markovega evangelija, napisan v 6. stoletju, ne s črnilom, temveč s srebrom na škrlatnem pergamentu. V samostanu imajo poleg tega fragmenta še veliko zbirko biblijskih in teoloških rokopisov.

Znamenitosti otoka

Otok ponuja tudi naravno lepoto. Nekaj kilometrov južno od Skale se vzdolž zaščitenega zaliva vije nedotaknjena obala. Je ravna in brez posebnosti, razen balvana sredi nje, Kalikatsouja, ki pomeni »kormoran« in sega v višino štirih ali petih nadstropij ter je preluknjan z votlinami kakor velikanski švicarski sir.

Na Patmosu človek najbolj uživa takrat, kadar se po njem samo potepa. Morda boste želeli sedeti na žgočem soncu sredi neizkopanih ruševin stare akropole pri Kastelliju ter poslušati oddaljene zvonce ovc in pastirjeve predirljive žvižge. Ali pa boste kakšen popoldan, ko Egejsko morje širi svojo prosojno meglico po nebu, želeli sedeti in opazovati obale, od katerih ladje odhajajo v izhlapevajočo meglico in se zdijo, kakor bi se dvigale v nebo.

Zadnji dan mojega bivanja tam je čudovit rdeč sončni zahod dajal mestu pod seboj vtis veličine. Zunaj v zalivu so ribiči, ki si pri lovu pomagajo s svetilkami, pripravljali majhne čolne brez motorja, znane kot gri-gri, račke, ker jih v koloni vleče za sabo glavna ladja.

Zdelo se je, da ves otok sije. Hladen veter in visoki valovi so nevarno premetavali gri-gri. Čolne sem zopet videl čez nekoliko ur, in sicer s palube trajekta med vračanjem v Pirej, ko smo nekaj kilometrov stran od kopnega hitro drseli mimo njihovih ribišč. Možje so prižgali slepeče luči, s katerimi privabljajo ribe. Ko so mi skupaj z otokom izginili izpred oči, se je ta večer v mojih mislih zadrževala slika o izgnanem Janezu, ki je na Patmosu zapisal svoja videnja.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 27]

Samostan »svetega« Janeza

[Navedba vira slike na strani 26]

© Miranda 2000