Moja naprezanja, da bi modro izbral

PRIPOVEDUJE GUSTAVO SISSON

Pri 12-ih letih sem se zelo veliko ukvarjal s plavanjem, a sem se odločil, da bom postal zdravnik. Približno takrat pa sem začel tudi preučevati Biblijo in zato želel postati strežnik. Kaj je bilo iz vseh teh mojih različnih želja in zanimanj? Ali so bile združljive?

LETA 1961 je Olive Springate, misijonarka Jehovovih prič v Braziliji, začela z materjo in mano preučevati Biblijo. Zaradi nasprotovanja očeta, ki je bil ugleden zdravnik medicine v Pôrto Alegru, sva nehala preučevati. Toda Olive je še naprej ostala v stiku z nama in sčasoma sem v tem, kar sem se naučil, prepoznal zven resnice. Vendar sem se takrat že toliko ukvarjal s plavanjem, da me je to odvrnilo od duhovnih zadev.

Ko sem bil star 19 let, sem v klubu, v katerem sem plaval, spoznal privlačno mladenko, Vero Lúcio, in začela sva se sestajati. Mati ji je govorila o najinem verovanju in Vero je to zanimalo. Tako sem se povezal z Olive, ki je potem začela z nama preučevati Biblijo kljub nasprotovanju dekletovega očeta.

Vera Lúcia je nadaljevala preučevanje in napredovala v biblijskem spoznanju. Začela je celo preučevati Biblijo z delavci iz mojega plavalnega kluba. Jaz pa sem se sočasno osredotočil na trening za bližajoče se državno plavalno tekmovanje.

Potem ko sva z Vero Lúcio že več kot eno leto preučevala Biblijo in obiskovala krščanske shode, je njen oče začel slutiti, da se nekaj dogaja. Nekega dne, ko sva se vrnila s shoda, naju je čakal. Zahteval je, da mu poveva, kje sva bila. Odgovoril sem mu, da sva bila na krščanskem shodu in da religija, čeprav morda njemu ni pomembna, nama pomeni življenje. Zavzdihnil je in dejal: »No, če vama pa toliko pomeni, bom pač moral to sprejeti.« Od tega dne se je začel drugače obnašati in nama je postal, čeprav nikoli ni bil Jehovova priča, tesen prijatelj in tovariš v težkih trenutkih.

Izbira

Odločil sem se, da po tem državnem prvenstvu ne bom več tekmoval v plavanju, vendar so me zaradi dveh zmag in brazilskega rekorda na 400 in 1500 metrov kravl povabili na  panameriške igre v Caliju v Kolumbiji leta 1970. Vera Lúcia je nasprotovala mojemu odhodu, a sem vseeno začel trenirati za te igre.

V Caliju sem dobro plaval, zato me je trener vprašal, ali sem pripravljen trenirati za olimpijske igre. Razmišljal sem o nedokončanem študiju medicine in o čudovitih naučenih resnicah glede Jehovovih namenov, zato sem opustil vsako misel na plavalno življenjsko pot. Zatem sem hitro duhovno napredoval. Leta 1972, ko so bile v Münchnu v Nemčiji olimpijske igre, sva z Vero Lúcio simbolizirala svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi. To je spodbudilo tudi mojo mater, da je ponovno začela preučevati Biblijo, in sčasoma se je tudi ona krstila.

Po materinem krstu je oče še bolj nasprotoval. Navsezadnje je naša družina razpadla in ker sem bil še vedno na univerzi, smo se morali preživljati z materino nizko pokojnino in z dohodki od prodaje doma. Zato sva z Vero tudi preložila poroko. Pravzaprav mi je odličen pouk, ki sem ga dobil od očeta, pomagal odločiti se tako, kot sem se. Pogosto mi je dejal: »Ne boj se biti drugačen« in »Večina nima vedno prav«. Eden od njegovih priljubljenih izrekov pa je bil: »Vrednost človeka se meri po tem, kaj daje drugim.«

Kot Jehovova priča sem lahko udejanjal odlični očetov nasvet. Bil sem pri njem, ko je leta 1986 umrl. Ponovno sva postala prijatelja in spoštovala drug drugega. Prepričan sem, da je bil ponosen name, saj sem tudi jaz postal zdravnik.

Medtem sem leta 1974 diplomiral na medicinski fakulteti. Odločil sem se za splošno prakso, a sem se kasneje, ko sem o zadevi bolje premislil, odločil, da bi mojim krščanskim bratom bolj koristil kot kirurg. (Dejanja 15:28, 29) Tako sem sprejel izziv in se naslednja tri leta šolal za kirurga.

Izzivalen pravni boj

Zelo žalosten primer, v katerega sem bil vpleten, je bilo zdravljenje 15-letnega dekleta, Priče, ki je imela notranje krvavitve. Bila je bleda in je imela nizek krvni pritisk, a je bila razumna in popolnoma trdna v svoji odločitvi, da ne bo sprejela krvi. Potem ko sem ji zvišal volumen krvi, sem ji naredil še endoskopijo in prizadeto področje spral z ohlajeno solno raztopino, da bi ustavil krvavenje. Sprva se ji je stanje izboljšalo, toda po 36 urah, ko je bila še vedno na intenzivni negi, je nenadoma ponovno začela krvaveti. Dežurni zdravnik kljub prizadevnemu trudu ni mogel nadzorovati krvavenja ter vzdrževati njenega volumna krvi. Dekle je umrlo.

Po tem dogodku mi je odbor za etična vprašanja razveljavil zdravniški staž in moj primer predal regionalnemu zdravniškemu svétu. Obtožili so me kršitve treh členov zdravniškega etičnega kodeksa, s čimer je bila v nevarnosti moja zdravniška licenca, s tem pa tudi preživljanje.

Odbor je postavil pogoj, namreč da moram v 30 dneh predložiti pisni zagovor. Moji odvetniki so pripravili pravne in ustavne dokaze, jaz pa sem ob pomoči tukajšnjega Odbora za stike z bolnišnicami (OSB) – skupino Jehovovih prič, ki si prizadeva podpreti sodelovanje bolnišnice in pacienta – pripravil strokovni del zagovora. Na zaslišanju je preiskovalni odbor postavljal vprašanja večinoma glede mojega stališča kot zdravnika in Jehovove priče. Toda zagovor sem utemeljeval predvsem z medicinskimi in znanstvenimi dokazi ter poročili uglednih kirurgov.

Predstavljeni dokazi so potrjevali, da pacientka ni hotela sprejeti transfuzije in da  nisem z ničimer vplival na to njeno odločitev. Zaslišanje je tudi potrdilo, da sem bil od štirih vprašanih zdravnikov edini, ki je začel z neko vrsto zdravljenja, skladnega z željami pacientke in njenim zdravstvenim stanjem.

Moj primer so zatem predložili odboru, ta pa je glasoval na plenarnem zasedanju. Imel sem 10-minutni ustni zagovor, v katerem sem se, podobno kakor v prejšnjih pisnih zagovorih, osredinil samo na medicinske vidike. Po zaslišanju sta dva člana odbora omenila, da je imelo zdravljenje, ki sem ga odredil, trden znanstveni temelj, čeprav nisem uporabil transfuzije. Neki zdravnik je poudaril, da je brezkrvno zdravljenje učinkovito in da je pri njem nižji odstotek umrljivosti. Zadnji svétnik je dejal, da ni govora o tem, ali so transfuzije dobro zdravilo ali ne. Vprašanje je bilo, ali zdravnik lahko bolniku oziroma bolnici vsili zdravljenje, ki ga ta noče, in svétnik je menil, da zdravnik nima te pravice. Tako so svétniki z večino 12 proti 2 glasovali za to, da se umaknejo vse obtožbe. S tem so me oprostili.

Zagovarjati bolnikove pravice

Nekateri medicinski strokovnjaki so si priskrbeli sodne odredbe, s katerimi bi prisilili bolnike Priče, da bi sprejeli krvno transfuzijo, in včasih sem na zaslišanju na sodišču podal dokaz, ki je pomagal zavrniti take odredbe. V neki primer je bil vpleten Priča, ki je imel zatekle krvne žile v požiralniku, to pa je težava, ki povzroča hude želodčne krvavitve. Ko je bil ta Priča v bolnišnici, je bil že zelo slabokrven – vrednost njegovega hemoglobina je bila 4,7 gramov na deciliter. * Sprva nanj niso pritiskali, naj sprejme kri, in so mu le lajšali bolečine.

Po tednu dni v bolnišnici je bolnika presenetil obisk sodnika, ki mu je prinesel odredbo za transfuzijo. Takrat je bolnikov hemoglobin že narastel na 6,4 grame na deciliter in je bil klinično stabilen. Videti je, da se je sodnik odločil na temelju prve koncentracije hemoglobina in ne druge, ki je bila višja.

OSB je ponudil pomoč. Bolnik me je prosil, naj ga pregledam. To sem tudi storil, potem pa je bil uspešno premeščen v bolnišnico, kjer so ga lahko zdravili brez krvi. Sočasno so njegovi odvetniki oporekali odloku sodišča, po katerem bi moral dobiti transfuzijo.

Poklicali so me na zaslišanje pred sodnico, ki me je spraševala o bolnikovem zdravstvenem stanju. Med zaslišanjem me je pooblastila, naj še naprej zdravim pacienta, dokler sodišče obravnava zadevo. Do novega zaslišanja se je bolnikovo stanje zboljšalo in je bil odpuščen iz bolnišnice. Ponovno so me poklicali, da bi pričal, in bolnišnični odvetnik me je izzval, naj dokažem, da je bilo zdravljenje, ki sem ga priporočal, znanstveno utemeljeno. Bil je v zadregi, ker sem za zdravniško revijo, ki jo je objavljala prav bolnišnica, katero je zastopal, napisal članek in v reviji so priporočali tako zdravljenje!

Po odločitvi sodišča smo bili veseli, ko smo slišali, da je bilo potrjeno naše zanašanje na zdravljenje brez transfuzije. Bolnišnica je morala plačati vse stroške, tudi pravne. Čeprav so se pritožili, so zopet izgubili.

Skrbeti za najino družino

Vse odkar sem postal Priča, me je Vera Lúcia podpirala kot predana spremljevalka, sposobna žena in zgledna mati najinih otrok. Kako se uspe spoprijemati z vsemi izzivi, vzdrževati dom in pomagati skrbeti za otroka, zdaj že zelo živahna mladeniča? To je mogoče zaradi tega, ker močno ljubi Jehova in krščansko strežbo.

 Kot roditelja sva najina otroka že od njunih rosnih let učila biblijskih naukov in načel. Kljub zaposlenosti stremiva za tem, da služiva v polnočasni službi nekaj mesecev na leto. In po svojih najboljših močeh se ravnava po razporedu, v katerega je zajeto tudi redno branje Biblije, vsakodnevno pogovarjanje o biblijskem stavku in pogovor o najinem prepričanju z drugimi v krščanski strežbi. Zadnje čase ima naša družina pogosto kar po 12 biblijskih poukov tedensko z ljudmi, ki niso Priče.

Z Vero Lúcio skušava v najine dejavnosti vplesti tudi sinova, obenem pa spoštujeva njun osebni okus. Verjameva, da so potrebne tri temeljne reči, da bi starša primerno skrbela za svojo družino. Najprej pravo učenje, ki temelji na Božji Besedi, Bibliji. Drugo je pravi zgled, v katerem otroci vidijo jasen dokaz, da imajo njihovi starši zdrav strah do Boga. In tretje je prava družba kristjanov vseh starosti in družbenih položajev, ki lahko na družinske člane prenesejo raznolike darove in sposobnosti. Kot par sva si zastavila cilj – poskrbeti, da ima najina družina vse te tri reči.

Ko se z ženo ozreva na skoraj 30 let najinega služenja Jehovu, lahko rečeva, da nama je nedvomno dal najboljše v življenju. Po Njem sva dobila mnoge radosti in blagoslove. Čeprav nisem dospel do olimpijskih iger, še vedno rad preplavam nekaj kilometrov na teden. Resda sem zaradi zdravniškega poklica in tega, da sem Jehovova priča, v življenju zelo zaposlen, a menim, da se zelo izplača pomagati krščanskim bratom in sestram vztrajati v službi Bogu kljub preizkušnjam.

Pogosto me vprašajo, ali me skrbi, da bom ob službo, ko bo prišla Božja nova ureditev in ne bo več bolezni. Odvrnem, da bom prvi poskakoval od veselja, ko »bo hromec skakal kakor jelen in nemega jezik bo prepeval« ter »noben prebivalec ne poreče: Bolan sem!« (Izaija 33:24; 35:⁠6)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 15]

Med operiranjem bolnika

[Slike na strani 15]

Z Vero Lúcio in naš družinski pouk