Ogled »najstarejšega ruskega mesta«

Z ŽENO Lindo sva prispela v Moskvo julija 1998 zaradi dodeljene naloge. Nikoli še nisva bila v Rusiji in komaj sva čakala, da spoznava deželo, njen jezik in ljudi.

Kmalu zatem, ko sva prispela, sem opazil zanimivo grafiko na hrbtni strani zelenega petrubeljskega bankovca. Prikazovala je nekakšno opečnato trdnjavo iz 14. oziroma 15. stoletja, ki je stala nad reko, v ozadju pa sta bila otok in jezero. V vogalu je pisalo še ime kraja: Novgorod.

O njem sem povprašal Moskovčane. Vsi so vedeli za Novgorod, a je bil le eden od vprašanih tam. Povedali so mi, da leži manj kot 550 kilometrov od Moskve, eno noč vožnje z vlakom v isti smeri kot St. Peterburg. Z ženo sva se odločila, da bova šla.

Najino potovanje v Novgorod

Vozovnici za St. Peterburg sem kupil že prej, zato sem vedel, kje jih lahko dobim. Na njih sta bili natisnjeni številki vagona in kupéja. Na železniško postajo sva prispela nekega septembrskega večera lani. Ura je bila malo čez devet in usedla sva se v najin kupé v vagonu številka 5.

Najprej ječanje, potem pa uporen sunek in vlak se je zibajoče pognal naprej. To se je ponavljalo celo noč, saj sva bila na lokalnem vlaku. Ustavili smo se in po nekaj minutah je prihrumel mimo drug vlak. Še nekaj minut je minilo, ko smo v nočni tišini čakali na stranskem tiru. Nato so zavore popustili in naš vagon je protestiral, ječal, stokal ter na koncu sledil preostalemu vlaku. Potem sem spet lahko zaspal.

Vagonska strežnica je potrkala na najina vrata, tik preden smo prispeli v Novgorod. Na železniški postaji je bilo ogromno ljudi, čeprav je bilo sedem zjutraj. V časopisnem kiosku sva odkrila zemljevid mesta in prodajalca še vprašala, koliko bi stala vožnja s taksijem do najinega hotela. Za 20 rubljev (kakih 160 tolarjev) naju je voznik taksija s svojo rusko lado pripeljal do hotela na drugi strani reke Volhov – reke, ki je bila na grafiki.

Voznik nama je dejal, da sam ni Rus, žena pa da je. Zato živi v Rusiji. Receptorka v hotelu naju je pozdravila in celo prijavila, čeprav je bila ura šele 7.30 zjutraj. Predlagala nama je, kam lahko greva. Sprehodila sva se ob reki in nato zajtrkovala.

 Videla sva park z lično pokošeno travo in pristriženimi drevesi. Sprehajališče ob reki je bilo čudovito okrašeno s cvetličnimi gredicami. Tudi turisti so bili tam – prav takrat se je v korejskem avtobusu pripeljala skupina izletnikov – vendar Novgorod ni turistično mesto. Večina ljudi, ki sva jih videla, so bili Rusi.

Kar nekaj tamkajšnjih krajanov nama je povedalo, da je Novgorod najstarejše rusko mesto. Pravijo, da je staro več kot 1100 let. O verski dediščini priča na desetine starih cerkva po vsem mestu. Na zemljevidu jih je Linda samo na področju hotela preštela 25.

V kremlju – toda ne v moskovskem Kremlju; »kremelj« je ruska beseda za »mestno utrdbo« – sva prišla do stolpa. Bil je dostopen do vrha. Za pet rubljev (kakih 40 tolarjev) sva se lahko povzpela po krožnih stopnicah do vrha. Razgled sem primerjal s sliko na petrubeljskem bankovcu. Drevesa so zrasla in pešpot kremeljskega zidu so prekrili. Toda še vedno je bila tam reka Volhov, ista reka z istim otokom in jezerom v ozadju. Samo žerjava, ki poglablja rečno korito, ni bilo na grafiki.

Drugi dan sva v Novgorodu opazila nekaj nenavadnega. Za Ruse je mesto majhno,  čeprav ima 250.000 prebivalcev, vendar so si zapomnili naju in podrobnosti v zvezi z nama! Natakarica v hotelu se naju je spomnila iz prejšnjega dne. Spomnila se je, da sva imela rada kavo, in nama jo je kar naprej prinašala. Zapomnila si je tudi, da nisva hotela soka, zato drugi dan ni vprašala, ali bi ga želela. Ko sem Olgo (zapomnil sem si njeno ime) prosil za račun, se je nasmehnila, me pogledala naravnost v oči in dejala: »Soba 356, kajne?«

V nedeljo je na tisoče ljudi preplavilo kremelj, most za pešce čez reko Volhov, ulice in sprehajališče. Linda je šla po pokovko k uličnemu prodajalcu blizu tega mostu, ki pa se je je, uganili ste, spomnil iz prejšnjega dneva.

Ko sva se vrnila, da bi se še enkrat povzpela na stolp in se razgledala, se nama je dekle, ki je pobiralo vstopnino, nasmehnilo in dejalo: »Vi ste bili pa že včeraj tukaj, a ne? No, že včeraj ste plačali, zato vam danes ni treba še enkrat.«

Sestala sva se z Davidom, prijateljem, ki sva ga že pred leti spoznala v New Yorku. Poročil se je z Rusinjo Aljono in zdaj živita v Novgorodu. Tu služita kot strežnika v občini Jehovovih prič. Sestali smo se pred restavracijo Detinets, ki je vzidana prav v steno na vrhu kremlja. Tam so nam postregli z najboljšo rusko hrano, kar sva jo kdaj jedla. Trodelno kosilo (solata, juha, glavna jed, kava in slaščica) se nam je zdelo dokaj poceni.

Novgorod je bilo mesto prijaznih ljudi, ki so se naju spomnili, z odlično hrano ter ravno dovolj zgodovine in raznolikosti, da je bilo zanimivo. Še se bova vrnila. (Prispevek)

[Slike na straneh 22, 23]

Ruski petrubeljski bankovec in fotografija istega prizora v Novgorodu

[Slika na strani 23]

Kremelj z reke Volhov

[Slika na strani 24]

Po mostu za pešce čez reko Volhov

[Slika na strani 24]

Religija je bila v Novgorodu pomembna več stoletij