Po vesti

LETA 1944 so v klasičnem filmu Arsenic and Old Lace (Arzenik in stara čipka) prikazali, da je nekaj starejših ljudi po tem, ko so popili vino iz bezgovih jagod, zastrupljeno z arzenikom, naglo umrlo. Film povzema splošno mišljenje, da je arzenik vedno hitro učinkujoč smrtonosen strup. Dejstvo pa je, da liki v filmu niso nenadoma umrli zaradi arzenika, temveč zaradi strihnina in cianida, ki sta bila ravno tako v tej vinski mešanici.

»Znamenja zastrupitve z arzenikom navadno niso akutna,« piše dr. Robert E. Gallagher v The New England Journal of Medicine. Vendar dodaja, da »je po mnogih delih sveta zastrupitev z arzenikom zaradi onesnažene pitne vode in industrijskih odplak velik zdravstveni problem; zaradi njega so ljudje dovzetni za različne bolezni, tudi za kožnega raka, raka na mehurju, pljučih in jetrih«.

Ob gornjih podatkih je razumljivo, zakaj zdravstveni delavci menijo, da se arzenika normalno ne predpiše kot zdravilo. Vendar pazljivo spremljajmo naslednji doživljaj iz Kanade. In ne spreglejmo tega, kako je ob predlaganem zdravljenju s transfuzijo in nato z arzenikom prišlo do nasprotnega ugovora vesti pri pacientki Darlene ter pri njenih zdravnikih, medicinskih sestrah in farmacevtu. O tem, kaj se je zgodilo Darlene, sama takole pripoveduje.

»Maja 1996 sem imela nekaj težav. Pojavile so se mi mnoge podpludbe, notranje krvavitve in neobičajno krvavenje dlesni. Hematolog dr. John Matthews iz Kingstona v Ontariu je to težavo diagnosticiral kot redko vrsto raka, imenovanega akutna promielocitna levkemija (APL). Po mnogih preiskavah, tudi diagnostični preiskavi kostnega mozga, je dr. Matthews zelo prijazno razložil, kaj je APL in kako se ga zdravi. K normalnemu postopku zdravljenja sta spadali zamenjava krvi in kemoterapija, vendar mi biblijsko šolana vest ni dovoljevala sprejeti transfuzije krvi.

Zdravniki niso izgubljali dragocenega časa s tem, da bi me skušali prepričati, naj si premislim, temveč so modro iskali drugačno zdravljenje. Spremenjeno zdravljenje je zajemalo derivat vitamina A skupaj s srednje močno kemoterapijo. Stanje se je za tri mesece izboljšalo, toda po tem se je levkemija vrnila z vso silo. Bolečine v glavi zaradi zatekanja možganov so bile neznosne. Poleg tega se moje telo ni več odzivalo na zdravljenje. Takrat nas je zdravnik obvestil, da zame ni drugega načina zdravljenja kot s transfuzijo. Dejal je, da imam pred seboj še manj kot dva tedna življenja.

Naslednjih nekaj dni so se mrzlično vrstile dodatne krvne preiskave, obiski pri odvetniku glede oporoke in priprave za pogreb. V tistem obdobju nam je dr. Matthews povedal, da so zdravniki na Kitajskem uspešno zdravili APL z nenavadno metodo, o čemer sta poročali tudi ugledni znanstveni reviji  Blood in Proceedings of the National Academy of Sciences. Med raziskavo sta zdravnik in njegov kolega v neki medicinski reviji prebrala, da ‚bo mnoge verjetno presenetilo, da so pri zdravljenju akutne promielocitne levkemije (APL) uspešno intravenozno uvedli arzenov trioksid z omejeno toksičnostjo‘.

Tako sem imela dve možnosti: poteptati svojo vest in sprejeti transfuzijo ali privoliti v to malo znano zdravljenje z arzenikom. Izbrala sem zdravljenje z arzenikom. * Takrat sem se kaj malo zavedala, kako bo to vznemirilo vest zdravnikov, medicinskih sester, farmacevta in celo uslužbencev bolnišnične uprave.

Zatem je bolnišnica zaprosila nadzorne službe, da bi potrdili uporabo arzenovega trioksida. Šele potem bi namreč lahko dovolili tako zdravljenje. Farmacevt sprva ni hotel sodelovati, saj je iskreno prepričan dvomil o varnosti postopka. Moja lečeča zdravnika dr. Matthews in dr. Galbraith sta morala to zdravljenje predstaviti prepričljivo in pozitivno. Navsezadnje so se bolnišnične oblasti in farmacevt ob dovolj medicinskih dokazih za to zdravljenje odločili, da lahko sodelujejo.

Farmacevt je privolil, da bo naredil arzenov pripravek in ga steriliziral za takojšnjo infuzijo. Toda sedaj nobeni medicinski sestri vest ni dopuščala, da bi obesila vrečko z intravenozno tekočino s sporno sestavino. Gledale so, ko sta zdravnika sama obesila precej enot te raztopine. Medicinske sestre so me rotile, naj vzamem kri. Prepričane so bile, da bom umrla, zato sem trkala na njihov profesionalizem in jih prosila, naj spoštujejo mojo vest glede zavračanja krvi. Zahvalila sem se jim, jih z roko objela in prosila, naj potisnejo svoje osebne občutke vstran. Ostale smo v dobrih odnosih. Z arzenovim trioksidom sem se zdravila še naslednjih šest mesecev in dobro okrevala. Zatem sta se zdravnika strinjala, da lahko preostalo zdravljenje poteka doma.

Dogovorili so se, da bodo k meni domov prihajale medicinske sestre iz Viktorijinega reda medicinskih sester, ki opravljajo nego na domu. Spet se je vpletla vest. Tudi one mi niso hotele dati raztopine. Toda po sestankih, pismih in medicinskih člankih iz uglednih medicinskih revij so se stvari spremenile. Sestre so naknadno privolile v sodelovanje. Septembra 1997 se je moje zdravljenje končalo.

Res je, da se lahko moja vrsta raka ponovi. Zdravnik pravi, da živim tako rekoč s tempirano bombo. Toda naučila sem se, da v vsakem dnevu najdem veselje, da redno obiskujem mesto čaščenja in še naprej oznanjujem biblijsko upanje o času, ko ‚noben prebivalec ne poreče: Bolan sem!‘« (Izaija 33:⁠24)

Medicinski strokovnjaki imajo tehtno odgovornost, ko skrbijo za kakovostno zdravstveno oskrbo. Na splošno jemljejo to resno in se vestno lotijo zdravljenja, kakor jim to dopuščata njihovo strokovno znanje in trenutno spoznanje. Kot potrjuje ta izkušnja, lahko zdravniki, medicinske sestre in drugi strokovnjaki za zdravstveno oskrbo veliko dosežejo, če so pri poučenem odraslem bolniku prilagodljivi ter upoštevajo njegovo prepričanje in vest.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 20]

Darlene Sheppard