Louis Braille – jetnikom teme je prinesel luč

KOLIKO cenite svojo zmožnost branja in pisanja? Nekateri morda premalo, toda branje in pisanje sta temelj našega učenja. Če ni mogoče razvozlati pisane besede, je ključ do obsežne zakladnice znanja zgubljen.

Slepim je bila pisana beseda na stotine let nedostopna. V 19. stoletju pa je nekega vnetega mladeniča ganila skrb za njihovo mučno stanje in je razvil metodo komunikacije, ki je njemu in milijonom drugim odprla nova vrata.

Upanje, ki izvira iz tragedije

Louis Braille se je rodil leta 1809 v vasi Coupvray v Franciji, kakih 40 kilometrov od Pariza. Njegov oče, Simon-René Braille, je preživljal družino z izdelovanjem konjske zaprege. Mladi Louis se je morda pogosto igral v očetovi delavnici. Nekoč pa se je prav tam zgodila strašna nesreča. Louis je prijel ostro zašiljeno orodje, verjetno šilo, in si ga nenamerno porinil v oko. Škoda je bila nepopravljiva. Še hujše pa je bilo, da se je infekcija kmalu prenesla tudi na drugo oko. Louis je pri rosnih treh letih popolnoma oslepel.

Njegova starša in vaški duhovnik Jacques Palluy so skušali narediti najboljše, kar so lahko. Uredili so, da je Louis lahko sedel pri pouku v krajevni šoli. Vsrkal je večino tega, kar je slišal. Pravzaprav je nekaj let vodil razred! Toda slepota človeka omejuje, saj se ne more učiti po metodah, ki so zasnovane za tiste, ki vidijo. Tako se je Louis leta 1819 vpisal v Kraljevi zavod za slepo mladino.

Ustanovitelj zavoda, Valentin Haüy, je bil eden prvih, ki je uvedel program, s katerim bi slepemu pomagali brati. Želel se je bojevati proti prevladujoči predstavi, da človek zaradi slepote ne more imeti formalne izobrazbe. Haüy je začel s poskusi, pri katerih je v grob papir vtisnil velike izbočene črke. Zadeva je bila sicer zelo začetniška, a so ta naprezanja posejala seme, ki je kasneje vzklilo.

Braille se je naučil brati velike izbočene črke v knjigah majhne Haüyjeve knjižnice. Zavedal pa se je, da je bil ta način učenja počasen in nepraktičen. Navsezadnje so bile črke zasnovane za oči, ne za prste. K sreči se je kasneje na prizorišču pojavil nekdo drug, ki se je zavedal teh omejitev.

Zamisel iz nepričakovanega vira

Leta 1821, ko je bil Louis Braille star komaj 12 let, je zavod obiskal Charles Barbier, upokojeni poveljnik francoskega topništva. Predstavil je komunikacijo, ki se je imenovala nočno pisanje, kasneje so ji rekli sonografija. Nočno pisanje so razvili zato, da bi ga uporabljali na bojišču. To je bila metoda tipne komunikacije po dvignjenih pikah, urejenih v pravokotni obliki šestih pik v višino in dveh pik v širino. Zamisel s kodo, ki predstavlja besede fonetično, je v šoli sprožila močan odziv. Braille se je navdušeno posvetil temu novemu načinu in ga celo izboljševal. Toda da bi bil sistem res praktičen, je  moral Braille vztrajati. V svoj dnevnik je napisal: »Če mi o ljudeh in dogodkih, zamislih in naukih ne bodo povedale oči, moram poiskati drug način.«

Tako je naslednji dve leti odločno poenostavljal kodo. Navsezadnje je razvil izboljšano in lično metodo, ki je temeljila na celici s samo tremi pikami v višino in dvema pikama v širino. Leta 1824 je bil Louis Braille star 15 let, ko je dokončal sistem celic s šestimi pikami. Kmalu zatem je začel poučevati na zavodu in leta 1829 objavil svojo edinstveno metodo komunikacije, ki se danes imenuje po njem. Njegov sistem je razen malih popravkov ostal do dandanes v bistvu nespremenjen.

Braillova pisava postane dostopna po vsem svetu

Proti koncu 1820-ih let je bila objavljena prva knjiga, ki je pojasnjevala Braillov izum izbočenih pik, toda javnost ga je le počasi sprejemala. Celo na zavodu nova koda ni bila uradno sprejeta vse do leta 1854, dve leti po Braillovi smrti. Vseeno pa je ta mnogo boljša metoda sčasoma postala priljubljena.

Nekaj organizacij tiska literaturo v Braillovi pisavi. Watchtower Society je začela tiskati tako gradivo leta 1912, ko so kodo še vedno standardizirali za angleško govoreči svet. Danes Skupnost z naprednimi metodami tiskanja v Braillovi pisavi le-to vtiskuje na milijone strani letno v osmih jezikih in jih pošilja v več kot 70 držav. Pred nedavnim je podvojila svojo zmožnost tiskanja, da bi zadovoljila vse večjo potrebo po literaturi v Braillovi pisavi.

Danes preprosta, dobro izdelana Braillova koda omogoča, da je milijonom ljudi s poškodovanim vidom dostopna napisana beseda, in vse to zaradi truda, ki ga je temu delu pred skoraj 200 leti posvetil neki mladenič.

[Okvir/slike na strani 15]

RAZVOZLATI BRAILLOVO KODO

Braillova pisava se bere iz leve proti desni, z eno ali obema rokama. V vsaki Braillovi celici je 63 možnih sestavov pik. Toda pri vseh črkah in ločilih večine abeced je mogoče določiti posebno sestavo pik. Več jezikov rabi dogovorjeno obliko Braillove pisave, v kateri nekatere celice pomenijo sestavo črk ali celotnih besed, ki se pogosto pojavljajo. Nekateri ljudje se tako izurijo v Braillovi pisavi, da lahko preberejo tudi do 200 besed na minuto!

[Slike]

Pri prvih desetih črkah so pike samo v gornjih dveh vrstah

Pri naslednjih desetih črkah se k vsaki od prvih desetih črk abecede doda pika levo spodaj

Pri zadnjih petih črkah se prvim petim črkam abecede dodajo obe spodnji piki, črka »w« pa je izjema, ker je bila kasneje dodana francoski abecedi

[Navedba vira slike na strani 14]

Portret: © Maison Natale de Louis Braille - Coupvray, France/Photo Jean-Claude Yon