Olimpijski ideali v krizi

KO JE baron Pierre de Coubertin predlagal oživitev olimpijskih iger, je pokazal na nekatere njihove plemenite ideale. Pravzaprav se načelo sodobnih olimpijskih iger, ki ga pripisujejo Coubertinu, glasi: »Najpomembnejše pri olimpijskih igrah je sodelovati, ne pa zmagati [. . .]. Bistvo ni v zmagi, temveč v dobrem boju.«

Coubertin je menil, da lahko zdravo tekmovanje oblikuje dober značaj, spodbuja trezno presojo in krepi pošteno vedenje. Govoril je celo o ‚religiji športa‘. Menil je, da bi olimpijske igre lahko ljudi naučile živeti v miru.

Toda do leta 1937, ko je Coubertin umrl, so se vsi upi v zvezi s tem razblinili. Iger do takrat že enkrat ni bilo zaradi svetovne vojne, napeto stanje pa se je zaostrovalo v še eno večjo vojno. Danes pa so olimpijski ideali celo v še hujši krizi. Kako to?

Olimpijske igre in doping

Športniki za dosego boljših tekmovalnih rezultatov že desetletja uporabljajo doping, in olimpijske igre tej nadlogi niso ubežale. Tako je danes, 25 let po vpeljavi domnevno strogega testiranja za ugotavljanje dopinga, uporaba prepovedanih substanc med olimpijskimi športniki še vedno problem.

Da bi imeli prednost pred drugimi, nekateri športniki posegajo po steroidih. Drugi uporabljajo poživila. Med šprinterji in drugimi športniki, pri katerih je zelo pomembna moč, so priljubljeni človeški rastni hormoni, ker jim pomagajo, da si hitro opomorejo po napornih treningih, in ker krepijo mišično moč. Medtem pa je z genskim inženirstvom pridobljeni eritropoetin najbolj priljubljen doping pri mnogih tekačih na dolge proge, plavalcih in smučarskih tekačih, ker povečuje njihovo vzdržljivost, s tem ko spodbuja tvorjenje rdečih krvničk.

 In tako lahko razumemo, zakaj dr. Robert Voy, nekdanji direktor testiranja za ugotavljanje dopinga (za Olimpijski komite Združenih držav), športnikom pravi »hodeči laboratorij«. Dodaja še: »Olimpijske igre so postala poskusna tla znanstvenikov, kemikov in neetičnih zdravnikov.« Kako pa je s testiranji? Dr. Donald Catlin, direktor laboratorija v Združenih državah za testiranje glede dopinga, pravi: »Izkušen športnik, ki hoče uporabljati doping, je prešel na stvari, ki jih s testiranjem ne moremo odkriti.«

Podkupovanje in korupcija

Ker si le peščica mest lahko privošči potegovanje za gostiteljstvo olimpijskih iger, nekaterih od njih ne bo ustavilo prav nič, samo da bi ta dogodek potekal pri njih. Pred skoraj dvema letoma je Mednarodni olimpijski komite (MOK) zabredel v škandal. Trditve, da se je članom MOK plačalo do 400.000 USD podkupnine, ko se je mesto Salt Lake City uspešno potegovalo za zimske olimpijske igre leta 2002, so zbudile dvom o etiki ljudi, ki so sodelovali pri izboru.

Meja med gostoljubnostjo in odkrito podkupnino se pogosto zabriše, ko potencialna gostiteljska mesta ponudijo razkošna darila ljudem, ki izbirajo prizorišče. V škandal v zvezi z mestom Salt Lake City je bilo vpletenih do 20 članov MOK in na  koncu so jih 6 od njih izključili. Glede olimpijskih iger leta 2000 v Avstraliji pa so se vsi poskusi, da bi ohranili pošteno podobo, razblinili, ko je predsednik Olimpijskega komiteja Avstralije priznal: »No, [pri potegovanju za gostiteljstvo] nismo bili uspešni le zaradi lepote mesta in športnih objektov, ki jih imamo.«

Potraten življenjski slog nekaterih višjih članov MOK je netil nadaljnje dvome. Tommy Keller, pokojni švicarski vodja mednarodne veslaške zveze, je nekoč dejal, da so po njegovem mnenju nekaterim športnim delavcem olimpijske igre sredstvo za »lastno ponašanje«. Dodal je še, da se zdi, da je gonilna sila »lov za denarjem in zadovoljevanje lastnih ambicij«.

Močno trženje

Nihče ne more zanikati, da gre pri olimpijskih igrah za veliko denarja. Že kar tradicija je, da so po televiziji zelo gledane in jih spremlja donosen oglaševalni program, zaradi česar je pokroviteljstvo iger velikansko tržno orodje.

Razmislite denimo o olimpijskih igrah leta 1988, za katere je devet večnacionalnih družb plačalo MOK vsega skupaj več kot 100 milijonov USD za svetovne tržne pravice. S poletnimi olimpijskimi igrami v Atlanti leta 1996 so za iste pravice v celoti iztržili 400 milijonov USD dobička. In v to niso vštete televizijske pravice. Neka ameriška televizijska mreža je za pravice, da predvaja olimpijske igre med letoma 2000 in 2008, plačala več kot 3,5 milijarde USD. Poročali so, da bo moralo v štiriletnem obdobju 11 pokroviteljev z vsega sveta plačati vsak po 84 milijonov USD. Tako so nekateri dejali, da so bile olimpijske igre sicer nekoč simbol ideala človeške odličnosti, danes pa so prvenstveno priložnost za služenje denarja, ki je simbol človeškega pohlepa.

Kaj je šlo narobe?

Nekateri strokovnjaki pravijo, da bi vzrok za krizo olimpijskih iger lahko našli v  dveh ključnih dogajanjih, ki sta se začeli v zgodnjih 1980-ih. Prvo je bila odločitev, da posameznim mednarodnim športnim zvezam dajo pravico odločanja, kateri športniki ustrezajo za olimpijske igre. MOK je nekdaj dovoljeval udeležbo samo amaterjem, zveze pa so potem začele tudi poklicnim športnikom dovoljevati, da tekmujejo v svojih olimpijskih disciplinah. Toda poklicni športniki so s seboj prinesli tudi poklicno stališče. Zgolj ‚dobro bojevanje‘ ne prinaša oglaševalskih dolarjev in ni minilo dolgo, ko je zmagati pomenilo vse. Ne preseneča, da je to pospešilo uporabo dopinga.

Drugo ključno dogajanje se je začelo leta 1983, ko si je MOK skušal ustvariti dobiček na podlagi tega, čemur je njegov tržni strokovnjak nadel vzdevek »največ vreden  neizkoriščen simbol na svetu – olimpijski krogi«. To je spodbudilo vzdušje nebrzdanega komercializma, ki je postal zaščitni znak olimpijskih iger. Jason Zengerle je dejal: »Kljub vsemu govorjenju o pospeševanju miru in združevanju ljudi po svetu [. . .] olimpijske igre v resnici niso nič drugačne od [. . .] katere koli druge bahave športne predstave.« Ali torej to pomeni, da so ideali, ki jih je zastavilo olimpijsko gibanje, nedosegljivi?

[Okvir/slika na strani 5]

DEJSTVA O OLIMPIJSKIH IGRAH

→ Olimpijski simbol sestavlja pet krogov, ki predstavljajo celine: Afriko, Avstralijo, Azijo, Evropo ter Severno in Južno Ameriko. Med seboj so povezani, kar simbolizira športno prijateljstvo vseh narodov.

→ Olimpijski moto je Citius, altius, fortius – latinske besede, ki pomenijo »hitreje, više, pogumneje«. Alternativni prevod »hitreje, više, močneje« je skoval neki pedagog iz Francije.

→ Olimpijski ogenj je med antičnimi igrami gorel na Zevsovem oltarju. Danes se baklo prižge s sončnimi žarki v Olimpiji, nato pa jo prenesejo na prizorišče iger.

→ Olimpijska tradicija je stara že tisočletja. Prve zabeležene olimpijske igre so potekale leta 776 pr. n. š., toda mnogi pravijo, da njihov izvor sega še vsaj pet stoletij dlje v zgodovino.

[Vir slike]

AP Photo/Eric Draper

[Okvir/slika na strani 6]

SYDNEYJSKO OLIMPIJSKO PRIZORIŠČE

Od septembra 1993, ko se je Sydney uspešno potegoval za olimpijske igre leta 2000, se mesto vročično pripravlja na sprejem desettisočev obiskovalcev. Veliko so naredili, da so očistili prizorišče, zgradili objekte svetovnega nivoja ter spremenili stara odlagališča odpadkov v niz mokrišč, parkov in rečnih ustij, ki obsegajo 760 hektarov.

Sydneyjska olimpijska vas, ki so jo zgradili za nastanitev vseh športnikov in športnih delavcev, je največja vas na svetu, ki jo napaja sončna energija. SuperDome, največji center za dvoranske športe in razvedrilo na južni polobli, ima v vsej Avstraliji največje zasebno omrežje, ki deluje na sončno energijo. To omrežje poganja energija, pri kateri se skoraj ne oddaja nobenih toplogrednih plinov.

Na obzorju za SuperDome se dvigujejo krivuljaste linije in prepleteni tramovi olimpijskega stadiona. Gradnja stadiona je stala 435,000.000 USD in je največji olimpijski stadion na svetu, s 110.000 sedišči. Pod glavnim obokom stadiona bi lahko drugo zraven drugega parkirali štiri letala boeing 747. Prosojna kritina varuje gledalce pred sončnimi ultravijoličnimi žarki. »Za nekaj mesecev v letu 2000,« je dejal Alan Patching, glavni direktor stadiona, »bo ta prostor srce Avstralije.« Nato je tvegal in napovedal: »Po tem bo postal simbol, kot operna hiša.«

[Slika na strani 4]

Baron Pierre de Coubertin

[Vir slike]

Culver Pictures

[Navedba vira slike na strani 7]

AP Photo/ACOG, HO