Ohranjanje vere pod totalitarnim zatiranjem

PRIPOVEDUJE MIHAEL DASEVIČ

»V Nemčiji smo Jehovove priče streljali. Ali vidiš tole puško?« me je vprašal oficir gestapa in pokazal nanjo v kotu. »Prebodel bi te lahko z bajonetom, pa se ne bi čutil krivega.«

Star sem bil komaj 15 let, ta grožnja pa mi je bila izrečena med nacistično okupacijo moje domovine leta 1942.

RODIL sem se novembra leta 1926 v vasici blizu Stanislava (zdaj se imenuje Ivano-Frankovsk), ki je takrat spadala pod Poljsko. Med drugo svetovno vojno, od septembra 1939 do maja 1945, je naše področje najprej zasedla Sovjetska zveza, potem za nekaj časa Nemčija in nazadnje ponovno Sovjeti. Po vojni je spadala pod Ukrajinsko sovjetsko socialistično republiko, od leta 1991, ko je Sovjetska zveza razpadla, pa je pod Ukrajino.

Moj oče je bil Poljak in mati Belorusinja. Bila sta člana grške katoliške cerkve. Potem pa sta leta 1939 dve ženski, ki sta pripadali občini, v kateri je bilo 30 Prič za Jehova, iz bližnje vasi Horihliadi, pustili pri nas knjižico Universal War Near. V njej so bili opisani dogodki, ki so se odvijali pred mojimi očmi. Tako sem pri vprašanju »Zakaj v resnici narodi drvijo v vojno?«, ki je bilo zastavljeno v knjigi, skrbno prebral zapis z biblijsko utemeljeno razlago.

V Ukrajini pa vojna ni bila edini problem. Pestila nas je huda lakota. Politika sovjetskega ministrskega predsednika Josifa Stalina je vodila v prisilna pregnanstva v Rusijo. Zaradi trpljenja, ki sem mu bil priča, sem še bolj natančno preiskal Biblijo in Pričevalca v Horihliadiju prosil, da bi jo z mano preučeval.

Naša vas Odajiv gleda na Horihliadi čez reko Dnester in večkrat na teden sem z majhnim čolnom prečkal to reko, da bi imel biblijski pouk. Avgusta leta 1941 sem se v njej krstil, skupaj z mojo sestro Anno in še dvema drugima.

Zasliševal me je gestapo

Nemška okupacija se je začela leta 1941, a kljub stalni grožnji s kaznovanjem nismo ustavili naše krščanske dejavnosti. Naslednje leto sem začel pionirati. Naokoli sem se prevažal s kolesom. Nedolgo zatem sem se soočil z nemškim gestapom, kar sem opisal v uvodu. Takole se je zgodilo.

 Nekega dne sem se iz strežbe vračal domov in obiskal sokristjanki, mater in hčer. Hčerin mož je nasprotoval naši veri in je želel ugotoviti, kje je žena dobila biblijsko literaturo. Tega dne nisem imel pri sebi le literature, temveč tudi poročila o strežbi sokristjanov. Mož me je videl odhajati iz hiše.

»Stoj!« je zarjovel. Zgrabil sem torbo in stekel.

»Stoj! Tat!« je kričal. Delavci na polju so mislili, da sem kaj ukradel, zato so me na silo ustavili. Nato me je mož odpeljal na policijsko postajo, kjer je bil tudi oficir gestapa.

Ko je oficir v moji torbi videl literaturo, je po nemško vpil: »Rutherford! Rutherford!« Nisem potreboval prevajalca, da bi odkril, kaj ga je vznemirilo. Ime Josepha F. Rutherforda, ki je bil predsednik Watch Tower Bible and Tract Society, je bilo na naslovnicah knjig, ki so jih tiskali Jehovove priče. Mož me je nato obtožil, da sem ljubimec njegove žene. Policisti in oficir gestapa so lahko videli, da je bil to nesmisel, saj je bila njegova žena dovolj stara, da bi mi bila mati. Nato so me začeli zasliševati.

Hoteli so vedeti, kdo sem, od kod prihajam in še posebej, kje sem dobil knjige. Toda nisem jim povedal. Nekajkrat so me udarili in se norčevali iz mene, zatem pa so me zaprli v klet. Naslednje tri dni so me zasliševali, potem pa me odvedli v pisarno oficirja gestapa. Ta mi je grozil, da me bo prebodel z bajonetom. Za trenutek se mi je zazdelo, da bo to svojo grožnjo tudi uresničil. Sklonil sem glavo in zdelo se mi je, da je bila zatem zelo dolga tišina. Nato je osorno dejal: »Lahko greš.«

Vidite lahko, da je bilo oznanjevanje za nas takrat res izziv, enako pa je bilo tudi s shodi. Vsakoletno slovesnost v spomin na Kristusovo smrt smo praznovali 19. aprila leta 1943 v dveh sobah neke hiše v Horihliadiju. (Lukež 22:19) Tik preden smo začeli shod, smo zaslišali vpitje, da se hiši približuje policija. Nekateri smo se poskrili v vrtu, moja sestra Anna in tri druge ženske pa so šle v klet. Policija jih je našla in eno po eno izvlekla na zaslišanje. Nekaj ur so z njimi surovo ravnali in ena od njih je bila hudo poškodovana.

Scena sveta se spreminja

Poleti leta 1944 so se Nemci umaknili in na naše področje so se vrnili Sovjeti. Kot Jehovovi služabniki smo vztrajali pri istih  biblijskih načelih, po katerih smo živeli pod nacistično okupacijo. Nismo hoteli sodelovati v vojaški ali politični dejavnosti. Zvestoba takim biblijskim načelom je bila kmalu preizkušena. (Izaija 2:4; Matevž 26:52; Janez 17:⁠14)

V nekaj dneh so Sovjeti začeli z naborom mladeničev za vojaško službo. Da bi bila zadeva še težja, rekrutov niso iskali samo Sovjeti. Ukrajinski partizani so prečesavali področje, da bi prišli do mladeničev, ki so jih potem odpeljali v gozd na vojaško urjenje. Tako smo bili Priče v težavnem položaju, saj smo morali obema nasprotujočima si frakcijama dokazovati nevtralnost – Sovjetom in partizanom.

Ti dve skupini sta se spopadli prav v naši vasi in na cesti pred našo hišo pustili ubita partizana. Obiskala nas je sovjetska oblast, da bi ugotovila, ali smo poznali umrla. Uradniki, ki so prišli, so se odločili, da me bodo vzeli s seboj in me vpoklicali v vojsko, v četo poljskih vojakov, to pa zato, ker sem po rodu Poljak.

Poleg mene so še štirje drugi Priče odklonili nabor, zato so nas z vlakom odpeljali v Dnepropetrovsk, mesto, ki je kakih 700 kilometrov proti vzhodu. Tam smo pojasnili, da ne moremo služiti v vojski zaradi svoje biblijsko šolane vesti, nakar so nas odpeljali v zapor in medtem proti nam pripravljali obtožbe. Ko smo se pojavili na sodišču, smo ugotovili, da je civilni preiskovalec Jud. Branili smo se s pojasnjevanjem našega verovanja, čemur je preiskovalec pozorno prisluhnil. Omenili smo reči, za katere smo vedeli, da ga bodo zanimale, tudi zatiranje Izraelcev in to, kako jih je Mojzes osvobodil iz Egipta.

Mesece, ko je sodišče obravnavalo naš primer, smo bili v ječi zaprti skupaj s kakimi 25 drugimi sojetniki. Ko so izvedeli, da se nismo hoteli pridružiti vojski, so vzkliknili: »Vi ste naši bratje!« Kmalu pa smo odkrili, da niso bili Priče, temveč baptisti. Bili so se pripravljeni pridružiti vojski, a so bili zaprti, ker niso hoteli nositi orožja.

Maja leta 1945, ko smo bili še vedno v priporu v Dnepropetrovskem, nas je sredi noči zbudilo streljanje in kričanje iz barak ter z ulic. Razmišljali smo, da gre za nemir, boj ali pa praznovanje. Naslednje jutro smo pri zajtrku slišali novico iz brivnice: vojne je konec! Kmalu zatem je sodišče objavilo našo obsodbo. Za baptiste in nas je veljala enaka obsodba – deset let v ujetniških taboriščih.

Ujetniško taborišče v Rusiji

Nas pet Prič so poslali v neko ujetniško taborišče v Rusiji. Po dvotedenski vožnji z vlakom so nas končno izkrcali v Suhobezvodnoju, kakih 400 kilometrov vzhodno od Moskve. Suhobezvodnoje je bilo upravno središče 32 delovnih taborišč, ki so bila ob železniški progi. V vsakem taborišču je bilo na tisoče zapornikov. Po šestih mesecih v Suhobezvodnoju so me poslali v taborišče št. 18. Večina tamkajšnjih zapornikov je bila zločincev ali političnih prestopnikov.

Oblasti so nam naložile delo podiranja dreves, kar je bila zelo težka naloga. Včasih  smo morali gaziti po snegu, ki nam je segal do pasu, z navadno ročno žago požagati drevesa in nato vleči debla po tem snegu. Enkrat tedensko, ob nedeljah po zajtrku, sem lahko z drugimi štirimi Pričami v taborišču razpravljal o kakšni biblijski temi. To so bili naši shodi. Proslavljali smo tudi vsakoletno spominsko slovesnost, nekoč celo v kopalnici. Za simbol Jezusove krvi smo uporabili sok iz črnega ribeza, ker nismo imeli vina.

Občutek izolacije je bil uničujoč. Srce sem izlival Jehovu, ki me je jačal, prav kakor je jačal preroka Elija, ko so ga težili podobni občutki. (1. kraljev 19:14, 18) Bog mi je pomagal videti, da nismo sami. Res mi je bil čvrst, trden steber v življenju, celo v tistih težavnih razmerah.

V vseh drugih taboriščih blizu Suhobezvodnoja so bile majhne skupine Prič in občasno smo lahko z njimi ohranjali stik po Priči, ki mu je delo dopuščalo, da je obiskoval vsa ta taborišča. Bil je posredovalec, ko je tihotapil literaturo v taborišča in iz njih. Tako smo si lahko delili tisto malo literature, kar smo je imeli. Kakšna spodbuda je to bila!

Vrnitev v Ukrajino

Država je naznanila mojo pomilostitev in mi zmanjšala kazen z deset na pet let. Tako sem se aprila 1950 vrnil v domačo občino v Horihliadi. V Ukrajini je bilo naše delo še vedno prepovedano in s strežbo smo veliko tvegali. Toda bili smo tudi zelo nagrajeni.

Kmalu po vrnitvi sem se pogovarjal z moškim, ki mu je bilo ime Kozak in je živel v Žabokrukiju, vasi, ki je bila le kakih 20 kilometrov od mojega doma. Vprašal sem ga, kako je in kako živi njegova družina. Vedel sem, da delavce v kolhozih skrbi glede tega, kako preživeti iz meseca v mesec in da je zato tako vprašanje dober začetek pogovora. Pojasnil sem mu, da je Biblija za naš čas napovedala lakote in vojne. (Matevž 24:3–14) Hotel je vedeti več. Zato sem ga ponovno obiskal. Teden za tednom sem prehodil približno 40 kilometrov do Žabokrukija in nazaj, da sem preučeval Biblijo s Kozakovo družino. Tveganje, da ne omenjam vsega tistega časa, ki je bil za to potreben, je bilo pozabljeno, ko so se Kozakovi avgusta 1950 krstili.

Nedolgo po krstu so jih skupaj s tisoči drugimi Pričami odpeljali v pregnanstvo. Na začetku aprila 1951 so jih oboroženi vojaki nenadoma zbrali in jih, brez sojenja ali zasliševanja, pregnali v Sibirijo. Tam so si bili tako oni kot mnogi drugi prijatelji prisiljeni narediti nov dom. *

V Horihliadiju je bilo 15 družin Prič, a so bile le 4 pregnane. Iz drugih občin pa so odpeljali mnogo več Prič. Kako so pripravili te množične pregone? No, oblasti so imele spiske Prič in so jih tako lahko zbrali veliko, kadar koli so hoteli. Zdi se, da so te spiske sestavili leta 1950, ko sem bil še v zaporu v Rusiji, zato mojega imena ni bilo na njih. Mesec dni prej, marca leta 1951,  sem se poročil s Fenio, zvesto Jehovovo služabnico. Vsi iz njene družine so bili izgnani, ona pa je temu ušla, ker se je poročila in je imela moj priimek, ki pa ni bil na spisku.

Težavni preizkusi vere

Po pregnanstvu smo morali tisti, ki smo ostali doma, ponovno organizirati delo. Prosili so me, da bi skrbel za občine na bližnjem področju Ivano-Frankovskega. Tam je celo po pregnanstvu ostalo po kakih 30 Prič v vsaki od 15 občin. Bil sem tesar svobodnega poklica in sem imel prilagodljiv urnik, tako da sem se enkrat mesečno lahko skrivaj sestal z brati in sestrami iz vsake občine.

Pogosto smo se sestajali ponoči na pokopališču. Vedeli smo, da tam zanesljivo ne bo nikogar. Osnovna tema pogovora je bila, kako zagotoviti, da bodo vse občine imele biblijsko literaturo. Občasno smo prejeli zadnjo številko revije Stražni stolp v poljščini ali romunščini in jo prevedli v ukrajinščino. Toda oblasti so nam bile stalno za petami. Skušale so nas izslediti ter uničiti naše zastarele kopirne stroje.

Največji problem pa je bila naša izolacija od krščanskih bratov in sester iz drugih držav, tudi tistih v newyorškem Brooklynu, ki so bili na čelu krščanske dejavnosti. Tako so bili v občinah pogosto spori zaradi neenotnosti, govoric in spletk. Nekaj Prič je zapustilo organizacijo in ustanovilo nasprotne skupine. Krožile so celo lažne in negativne zgodbe glede tistih, ki so bili na čelu v Brooklynu.

Mnogi smo ugotovili, da so bile najtežavnejše preizkušnje naše vere spori znotraj občine in ne preganjanje nasprotnikov. Čeprav so se nekateri odločili, da ne bodo več častili Boga skupaj z nami, smo se naučili, da je življenjsko pomembno ostati zvest organizaciji in čakati, da Jehova uredi reči. K sreči je večina Prič na našem področju naredila prav to. Vesel sem tudi, da lahko rečem, da se je mnogo teh, ki so zapustili organizacijo, zavedalo svoje napake in so se kasneje vrnili ter skupaj z nami služijo Jehovu.

Celo v tistem težavnem obdobju izolacije smo bili zaposleni z javno strežbo in bili smo bogato blagoslovljeni. Kako smo bili poplačani! Vsakokrat ko sem navzoč na našem občinskem preučevanju knjige, se spomnim Jehovovih blagoslovov. Vsem 20-im ali več, ki so v naši preučevalni skupini, je kdo iz naše družine pomagal seznaniti se z resnico.

Moja starša in sestra Anna so vse do smrti ostali zvesti Jehovu. S Fenio še vedno kolikor lahko dejavno služiva Jehovu. Čas res hitro teče. V zadnjih 30 letih smo Jehovove priče v Ukrajini doživeli marsikaj vznemirljivega, tako da je nemogoče vse povedati v tej kratki pripovedi. Toda zadovoljen sem, ko se ozrem nazaj na mnoga leta službe Jehovu. Prepričan sem, da mi bo ostal trden steber in opora, saj zase pravi: »Jaz, Jehova, se ne izpreminjam.« (Malahija 3:⁠6)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 21]

Hoteli so vedeti, kdo sem, od kod prihajam in še posebej, kje sem dobil knjige. Toda nisem jim povedal.

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

Občutek izolacije je bil uničujoč. Srce sem izlival Jehovu, ki me je jačal.

[Slika na strani 20]

S Fenio leta 1952

[Slika na strani 23]

S Fenio danes