Za varnejši let

KAPITAN letala potisne ročice moči motorjev naprej in kopilot potrdi, da je dobil dovoljenje od kontrole letenja. Sedim za pilotoma kot opazovalec v pilotski kabini. Motorji reaktivnega letala pridušeno zahrumijo in ob tem začutim, kako mi razbija srce. Ko boeing 747 pospeši, mi telo v sedežu potisne nazaj. Nato popolnoma gladko vzletimo in steza št. 34 na novem tokijskem mednarodnem letališču je vse manjša in vse nižje pod nami.

Nevarnost v zraku!

Čez nekaj trenutkov zaslišimo glasen pok. Letalo se začne tresti in sunkovito zavije. V kabini se sliši oglušujoč zvok. To je alarmni zvonec! Kopilot skuša poravnati smer gibanja letala, več rdečih in oranžnih opozorilnih luči pa razsvetli instrumentne plošče.

»Požar motorja številka tri!« vpije kapitan, ko pritiska gumb, ki utiša alarm. »Motor številka tri se ne vrti, nima oljnega pritiska, niti hidravlike,« pravi kopilot. »Ročico moči številke tri nazaj. Prekini dotok goriva v trojko. Trojka ne deluje več.« Po vsakem izrečenem ukazu eden od pilotov ustrezno ukrepa, drugi pa ga preveri. Kot da bi bili njuni gibi koreografirani, ko se skupaj ubadata z nastalimi razmerami. Osupne me, kako mirna ostaneta, a kako vseeno odločno ukrepata, da bi razmere obvladala.

Nato kopilot po radijski zvezi zaprosi kontrolo letenja za dovoljenje za zasilni pristanek ter da pripravijo opremo za tak pristanek. Potem obvesti letalsko osebje, naj pripravi potniško kabino za zasilni pristanek.

Ko posadka naredi vse, kar po seznamu postopkov v sili mora, si skušam s čela obrisati znoj, medtem ko se čvrsto namestim na sedežu! Na moje veliko olajšanje, letalo gladko pristane. Počutim se malo neumno, ker sem bil tako prestrašen. Veste, nič od opisanega ni bilo resnično. Nisem letel  nad Japonsko. Sedel sem v sodobnem simulatorju letenja (podobnem temu, ki je prikazan zgoraj) v letalskem središču United Airlinesa v Denverju v Koloradu (ZDA). Posadka letala se je samo urila. Za mene, veterana namiznih računalniških simulatorjev letenja, je bilo to poživljajoče doživetje.

Posnemanje zaradi varnosti

Vsak dan na stotine podobnih scenarijev odigrajo posadke letala v simulatorjih, kot je ta. Zakaj? Za svoje urjenje in za varnost potnikov – vašo varnost. Toda zakaj se tako urijo v simulatorjih, ne pa v pravih letalih? Veliko je razlogov za to, toda preden o njih spregovorimo, si poglejmo, kako se je simulacija letenja razvijala.

Med prvo in drugo svetovno vojno so zaradi vse večjih zahtev po usposobljenih pilotih ustanavljali šole, ki so uporabljale preproste simulatorje letenja. Proti koncu 1960-ih je letalska simulacija naredila velik skok naprej, ko so simulatorji postali zelo realistični. Začeli so posnemati celo majhne podrobnosti, na primer, kako se z letalom upravlja glede na njegovo težo in količino goriva. Takšni dejavniki namreč vplivajo na to, kako z njim upravljati. Med letom gorivo zgoreva in karakteristike letalovega letenja se spremenijo. Elektronski in računalniški napredek je omogočil simuliranje tega stanja, pa tudi mnogih drugih.

Cilj je izdelati simulatorje, ki kar se da natančno posnemajo pravi let. Zato imajo sodobni simulatorji velike, močne hidravlične sklope, ki omogočajo šest stopenj gibanja. Sistem poganjajo velike hidravlične črpalke, zaradi katerih je lahko letalska posadka trenutno izpostavljena gibanju, ki ustvarja silo od +1 do –1 g. *

Ko piloti premikajo komande, lahko občutijo rezultate v realnem času – prav kakor bi jih v letalu. Pospeševanje, pojemanje hitrosti, obračanje okoli vzdolžne osi, krmarjenje po prečni osi, dotik s pristajalno stezo, grobost pristajalne steze in vremenske razmere – vse to pilot občuti, pa ne le z notranjim ušesom, temveč s celim telesom.

Napredovala je tudi raba računalniško oblikovanih vizualnih sistemov, ki upodabljajo določena svetovna letališča in površino njihove okolice. Te realistične slike so projicirane na zaslone, ki obdajajo sprednji del pilotske kabine simulatorja. Kot slike je do 180 stopinj v  širino in 40 stopinj v višino. Simulatorji pilotom omogočajo, da »letijo« v vseh vremenskih razmerah (v snegu, dežju, ob strelah, toči, megli), in to podnevi, v mraku ali ponoči.

Obisk simulatorja

Do simulatorja, v katerega sem šel, je vodil kovinski most, ki je prečkal 6 metrov široko vrzel med »zemljo« in velikim, belim zabojnikom brez oken, nameščenem na velikanski premični ploščadi. Naprava je videti kakor lunarni modul ali orjaški pajek.

Ko ste notri, se počutite, kakor bi ravnokar vstopili v pilotsko kabino pravega letala. Vidite vse instrumente, indikacijske luči, merilnike, stikala in ročice, urejene natanko tako, kakor v letalu, po katerem so oblikovani. Terry Bansept, moj vodnik in tehnik simulatorja letenja, je dejal, da so mnoge od teh plošč in instrumentov pravi letalski deli.

Terry je pojasnil, da so simulatorje letenja razvijali, in tako so zdaj naravne velikosti, povsem enako funkcionalni, natančni posnetki pilotske kabine različnih modelov letal. Letalska skupnost je ob vse večji rabi simulacije  letenja ugotovila, da simulatorji omogočajo zelo kakovostno letalsko urjenje. S takim šolanjem se piloti učijo leteti, poleg tega pa se tudi urijo za to, kako ravnati v sili.

Če simulator zadosti določenemu standardu, lahko piloti celo vpišejo, koliko časa so bili v njem, prav kakor če bi leteli v pravem letalu. V določenih razmerah se pilotovo urjenje in preizkušanje lahko opravlja skoraj samo v simulatorju.

Zakaj simulatorji?

Simulatorji imajo več praktičnih ciljev. Če se namesto pravih letal uporabi nje, se s tem prihrani gorivo in olje. Zmanjšajo se tudi prenatrpanost zračnega prometa, hrup in onesnaževanje zraka, pa tudi stroški urjenja in obratovanja. Če se pilotu »zruši« simulator, to ne stane nič in nihče ni poškodovan.

»S simulatorji se lahko zmanjša število nesreč pri urjenju,« je dejal Terry. »Omogočajo urjenje v tem, kako obvladati razmere v sili, na primer ob požaru motorja, popolni izgubi potiska, odpovedi pristajalnega podvozja, če poči zračnica, v slabem vremenu, ob strižnem vetru, zmrzovanju in slabi vidljivosti.« Poleg tega omogočajo tudi obsežno sistemsko urjenje, in pri tem se lahko obvladuje sistemske okvare in odpovedi, ne da bi bilo v nevarnosti letalo ali človeško življenje.

Glede na to je J. D. Whitlatch, izkušen pilot, dejal: »Scenariji, ki jih uporabljamo v simulatorjih, obsegajo 6 milijonov mogočih kombinacij dogodkov in razmer. Posadke v pravem letalu nikoli ne bi mogli toliko uriti.«

V Združenih državah tudi same simulatorje skrbno preverijo in potrdijo Zvezno ministrstvo za letalstvo (ZML), testni piloti in tehniki. Slednji pred vsakim učnim dnem popravijo, preverijo in »letijo« s svojimi simulatorji, da bi ti zagotovo realno posnemali letalo. Ko v pravih letalih kaj spremenijo, morajo potem te spremembe vnesti tudi v simulatorje. Vsakih šest mesecev predstavniki ZML »letijo« s temi simulatorji, da se prepričajo, ali so natančni.

Učenje iz preteklih nesreč

Inženirji lahko na podlagi posnetkov podatkov o poletu letala in posnetkov glasov v pilotski kabini, ki jih uspejo dobiti s kraja nesreče, programirajo simulatorje tako, da kopirajo točno takšne razmere in okvare, ki so se zgodile v pravih in specifičnih letalskih nesrečah. Te informacije in simulacija lahko nato pomagajo preiskovalcem določiti vzrok posameznih nesreč. Poleg tega lahko takšni podatki pomagajo učiti prihodnje generacije pilotov, kako se odzvati na nepričakovane težave. Uporabljajo pa jih tudi izdelovalci letal in sestavnih delov, da določijo, kako v prihodnosti zasnovati in narediti boljša letala in sestavne dele.

Če se s preiskavo odkrije, da je do nesreče oziroma skorajšnje nesreče prišlo zaradi pilotove napake, se lahko potem vpelje takšno urjenje, da v prihodnosti ne bi prišlo do podobnih napak. Lew Kosich, izkušen pilot, pravi: »Scenariji, ki jih predvajamo, niso izmišljeni, resnično so se nekje zgodili.« Da bi izboljšali odzive pilotov, programe urjenja in tako na koncu javno varnost, industrijski strokovnjaki stalno ocenjujejo in uprizarjajo realistične razmere ter preučujejo, kako se piloti nanje odzivajo.

Ko sedaj pod budnim očesom svojega kopilota Terryja skušam »pristati« z »boeingom 747« na »letališču Charles de Gaulle«, pričakujem, da bom zaslišal prijeten zvok gum ob dotiku s pristajalno stezo. Ojoj, zaradi slabega manevra obstane slika na zaslonu simulatorja! Pravkar sem z »boeingom 747« treščil v stolp kontrole letenja!

Kako veseli smo vsi lahko, da so piloti, ki v resnici pilotirajo potniška letala, pravi strokovnjaki – deloma po zaslugi simulatorjev letenja. Naslednjič, ko boste leteli, se lahko zanesete, da ste vi in vaši sopotniki v zelo izurjenih rokah. (Prispevek)

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 26]

Simuliran vzlet iz San Francisca in let nad mestom New York

[Slika na strani 26]

Simulator letenja v Denverju v Koloradu