Ali je modro investirati na borzi?

»Zdaj mnogi investirajo na borzi.« (Newsweek, 5. julij 1999)

BORZNA dvorana tradicionalne borze je videti kakor kaotična tržnica. Rabijo se (za neukega opazovalca) skrivnostni znaki z rokami, na borznih monitorjih se pojavljajo kodirana sporočila, ki se divje menjavajo, borzni posredniki pa preglašujejo nenadno živahno dejavnost.

Toda mnogi, ki jih je borza nekoč begala, danes investirajo v delnice. Zakaj? Po eni strani zaradi tega, ker internet vlagateljem omogoča takojšen dostop do finančnih novic, predlogov vlaganja in posrednikov. Paul Farrell, odgovorni urednik Wall Street Newsa, piše: »Za [individualne vlagatelje] je internetno investiranje novo področje raziskovanja, nova zlata mrzlica, svoboda odločanja, možnost postati finančno neodvisen, medtem ko delaš doma.«

Po drugi strani pa je nekaj finančnih svetovalcev zaskrbljenih zaradi vneme mnogih, da bi investirali na trgu, o katerem morda vedo zelo malo. Neki investicijski posrednik, ki ima več kot 38 let izkušenj na področju industrije vrednostnih papirjev, je za Prebudite se! dejal: »Na borzi kupuje delnice več špekulantov kakor vlagateljev. Nekateri temu morda rečejo investiranje, a o družbi, [katere delnice] kupujejo in prodajajo, ne vedo ničesar.«

Kakšne dejavnike bi morali pretehtati, preden vložite svoj denar? Ali je to igranje na srečo, glede na to, da gre pri trgovanju z delnicami delno tudi za tveganje? Najprej si poglejmo, kako borza deluje.

Kupovanje ‚kosa pogače‘

Družbe za uspešno poslovanje potrebujejo kapital oziroma vloženi denar. Ko je družba uspešna in potrebuje veliko kapitala, se lahko njena uprava odloči, da bo izvedla javno ponudbo svojih delnic. Neki vodnik po borzi to takole prikaže: »Vrednostni papirji so kosi skupne pogače. Ko kupiš vrednostne papirje oziroma delnice, si solastnik družbe.«

Na ulični tržnici se kupci in prodajalci sestanejo in kupčujejo. Podobno je borza trg za tiste, ki kupujejo in prodajajo vrednostne papirje. Pred nastankom borze so posredniki trgovali z vrednostnimi papirji v kavarnah in ob cesti. Trgovanje pod drevesom platano na Wall Streetu št. 68 je privedlo do ustanovitve newyorške borze. * Zdaj imajo mnoge države borze. Ob katerem koli delovnem dnevu, ob kateri koli uri je nekje na svetu odprta kaka borza.

Vlagatelj, ki želi trgovati z delnicami, običajno pri posredniku odpre račun in mu da naročilo. Danes je mogoče naročati nakup ali prodajo vrednostnih papirjev po telefonu, internetu ali osebno. Posrednik mora potem v imenu vlagatelja izvršiti naročilo. Če se z vrednostnim papirjem trguje v tradicionalni borzni dvorani, posredniška pisarna usmerja enega od svojih posrednikov v dvorani, da kupi ali proda vrednostni papir za vlagatelja. Zadnja leta imajo na nekaterih borzah v celoti elektronski sistem trgovanja. Tam je mogoče trgovati že v nekaj sekundah zatem, ko se posredniku preda naročilo. Trgovski posli se nato izpišejo na borznih ponudbah – trenutne cene in trgovske podrobnosti se pokažejo na borznem monitorju.

Tečajna vrednost, po kateri se vrednostni papirji kupujejo ali prodajajo, se običajno določa z javno licitacijo, kakor na dražbi. Na tečaj vrednostnega papirja lahko vplivajo poslovne novice, dobiček družbe in nadaljnji obeti poslovanja. Vlagatelji upajo, da bodo kupili vrednostne papirje po nizki ceni in jih prodali za dobiček, potem ko se jim dvigne cena. Delež družbinih dobičkov se lahko razdeli med delničarje tudi kot dividenda. Nekaterim kupovanje delnic pomeni dolgoročno investicijo, drugi pa redno trgujejo z njimi in upajo, da bodo iz vrednosti delnic, ki hitro rastejo, v kratkem imeli dobiček.

Tradicionalno trgovanje z delnicami je po telefonu, vse bolj pa postaja priljubljeno »on-line« trgovanje (nakup in prodaja delnic po internetu). V The Financial Postu poročajo, da je število »on-line« trgovskih poslov v Združenih državah »naraslo s kakih 100.000 na dan leta 1996 na skoraj 500.000 ob koncu junija [1999], s tem da se skoraj 16% vseh poslov v Združenih državah opravi elektronsko«. Na Švedskem je bilo kakih 20 odstotkov vsega trgovanja z delnicami leta 1999 opravljenega po internetu.

Investirajte modro

Navidezno olajšano »on-line« trgovanje z delnicami in dostop do informacij, do katerih so prej lahko prišli le posredniki in profesionalni trgovci, je spodbudilo mnoge individualne vlagatelje, da so se lotili dnevnega trgovanja, kupovanja in prodajanja delnic polni delovni čas. Nekateri so se odpovedali donosni karieri in postali dnevni trgovci. Zakaj? »Mikavnost je razumljiva,« pojasnjujejo v reviji Money. »Nobenih šefov, popoln nadzor nad tem, kako in kdaj trguješ, ter možnost velikega zaslužka (oziroma vsaj videti je tako).« Navedli so nekega 35-letnega moškega, ki je pustil službo, v kateri je na leto zaslužil 200.000 USD, in začel od doma trgovati z delnicami. Rekel je: »Ali obstaja še kakšen način, da bi se preživljal brez imetja in zaposlenih, brez najemnine, samo s tipkanjem po tipkovnici?«

Izvedenci opozarjajo, da trgovanje z delnicami ni tako preprosto, kakor je morda videti novemu vlagatelju. Neki psihiater, specialist za strese pri trgovanju, opaža: »Videz, da je trgovanje preprosto, vara, toda rad rečem, da je to najtežji način, kako z lahkoto zaslužiti dolar.« Neskončen tok finančnih novic in nasvetov ni brez stranskih učinkov. Paul Farrell, ki smo ga navedli že prej, pravi: »Neizprosen naval informacij, ki k posameznim vlagateljem – k individualnim vlagateljem in institucionalnim trgovcem – teče z bliskovito hitrostjo, ima psihično zelo velik vpliv: razrahljani živci, frustracije, stres.«

Zanka pa je lahko tudi pretirana samozavest. Finančna kolumnistka Jane Bryant Quinn opozarja na nevarna stališča med trgovci: »Če si na krmilu (oziroma na miški), misliš, da se ti ne more zgoditi nič hudega, da boš vedno lahko  pravočasno posredoval.« In dodaja: »Dosegljive so nam informacije, ki jih uporabljajo profesionalci, zato začnemo misliti, da smo tudi mi profesionalci.« Kljub zelo odmevnim zgodbam vlagateljev, ki so na borzi čez noč obogateli, je trgovanje z delnicami neločljivo povezano s tveganjem. Nekateri vlagatelji so zelo uspešni. Drugi imajo občutne izgube.

Investicijski svetovalci spodbujajo možne vlagatelje, naj pregledajo družbine prejšnje izkaze in prihodnje obete, povpraševanje po njenih izdelkih, konkurenco drugih podjetij in mnoge druge dejavnike, preden izberejo delnice nekega podjetja. Te informacije lahko pogosto dobijo pri borznih posrednikih in v drugih finančnih ustanovah. Mnogi vlagatelji se pred nakupom delnic posvetujejo s finančnimi načrtovalci. * S tem ko vlagatelj pretehta ozadje družbe, se lahko tudi zavaruje, da z njegovim denarjem ne bodo podpirali neetičnega posla. (Glej Prebudite se!, 8. februar 1962, strani 21–23, v angleščini.)

Skupna loterija?

Ali je glede na tveganje, ki je povezano z borzo, kupovanje delnic enako igranju na srečo? Skoraj v vsaki finančni investiciji je nekaj tveganja. Nekateri ljudje kupijo nepremičnine, ne da bi vedeli, ali se bo njena cena sčasoma dvignila ali spustila. Drugi svoj denar vložijo v banko in zaupajo, da bodo njihovi prihranki na varnem. Borza je bolj zapletena, zato tisti, ki investira v vrednostne papirje, preprosto rečeno, kupuje delnice družbe v upanju, da bo posel uspel in da bo vrednostnim papirjem zrasla vrednost.

Takšno investiranje se razlikuje od igranja na srečo, ker so delničarji kupili del družbe. Delnice je mogoče prodati drugemu človeku ali jih shraniti v upanju, da bo v prihodnje njihova vrednost zrasla. Tega pa ni mogoče reči za človeka, ki stavi denar v kazinu ali igri na srečo. Igralec na srečo želi verjetnosti navkljub predvideti nemogoč izid in premagati stavo tistega oziroma tistih, ki so zgubili.

Koliko pa naj bi vlagatelj tvegal? O tem se mora odločiti vsak sam. Seveda pri investiranju ni razumno tvegati več denarja, kakor je kdo pripravljen zgubiti.

Uravnovešeno stališče do denarja

V želji, da bi poskrbeli za takojšnje ali prihodnje potrebe, so se nekateri odločili za investiranje na borzi. Pomemben je človekov vzgib za take finančne odločitve. Jane Bryant Quinn, ki smo jo navedli prej, pravi: »Nevoščljivost tistim, ki se jim je le posrečilo, da so obogateli, lahko v nas kot vlagateljih spodbudi najslabše nagone.« Videti je, da te besede odzvanjajo nasvet, ki je bil dan v pismu nekemu mladeniču pred skoraj 2000 leti: »Kateri [. . .] hočejo biti bogati, padejo v izkušnjavo in past in v mnoga poželenja, nespametna in škodljiva, ki pogrezajo ljudi v pogubljenje in pogin. Korenina vsega zlega namreč je srebroljubje; njemu vdani, so nekateri zabredli od vere in sami so se presunili z mnogimi bolečinami.« (1. Timoteju 6:9, 10)

Način vlaganja denarja je posameznikova osebna odločitev. Dobro je, da vlagatelj, ki ga vodita zdrav razum in je zadovoljen z najnujnejšim za življenje, še naprej skrbi, da ostane njegovo finančno poslovanje na svojem mestu in da pri tem ne bi zanemarjal družinskih obveznosti in duhovnih potreb.

[Podčrtni opombi]