Biblijsko gledišče

»Ekstremni športi« – ali naj bi tvegali?

»DANES NAS JE VSE VEČ TAKŠNIH, KI NISMO LE OPAZOVALCI, AMPAK ŠE SAMI SKAČEMO IZ LETAL, SE SPUŠČAMO PO GORAH, SE PODAMO S KAJAKOM ČEZ SLAPOVE IN SE POTAPLJAMO TAM, KJER PLAVAJO MORSKI PSI.« (ČASOPIS WILLOW GLEN RESIDENT)

TA IZJAVA opisuje naraščajoči trend pri športih. Vse večja priljubljenost športnih aktivnosti, kot so skakanje s padalom iz letala, prosto plezanje po ledu, jadralno padalstvo ter BASE jumping *, kaže na to, kako je svet navdušen nad tveganjem. S snowboardi, gorskimi kolesi, rolkami in rolerji ljudje prav tako preizkušajo meje svojih sposobnosti, s tem ko si prizadevajo osvojiti najstrmejše gore, najvišje pečine ter narediti najdaljše skoke. Kot pravi revija Time, naraščanje priljubljenosti »ekstremnih športov« – športov, v katerih udeleženci veliko osebno tvegajo – osvetljuje prizadevanje milijonov, da bi stali na »navideznem robu, tam, kjer kombinacija nevarnosti, spretnosti in strahu daje vikendskim bojevnikom in profesionalnim atletom občutek, da gredo prek svojih osebnih meja«.

Vendar pa ljudi vse večja priljubljenost takšnih športov veliko osebno stane. Čedalje več se jih poškoduje, ko pretiravajo pri športih, ki so sicer relativno varni. V Združenih državah se je leta 1997 obisk na urgenci zaradi poškodb pri rolkanju povečal za več kot 33 odstotkov, pri snowboardanju za 31 odstotkov ter pri gorskem plezanju za 20 odstotkov. Glede drugih športov so rezultati še celo bolj pretresljivi, kar je razvidno iz vse večjega števila smrti v zvezi z ekstremnimi športi. Zagovorniki teh športov se zavedajo nevarnosti. Neka ženska, ki se udeležuje ekstremnega smučanja, pravi: »Neprestano imam v mislih smrt.« Neki profesionalni snowboarder sklene z besedami: »Če se ne poškoduješ, potem se ne naprezaš dovolj.«

Kako naj bi kristjan v skladu s temi dejstvi gledal na sodelovanje pri takšnih aktivnostih? Kako nam lahko  Biblija pomaga pri odločitvi, ali naj se udeležimo ekstremnih športov? Razmislek o tem, kaj Bog meni glede svetosti življenja, nam bo pomagal odgovoriti na ti vprašanji.

Božji pogled na življenje

Biblija nam pove, da je Jehova ‚vir življenja‘. (Psalm 36:9) Poleg tega, da je ustvaril človeštvo, se je tudi zelo potrudil dati nam vse potrebno za to, da bi življenje uživali. (Psalm 139:14; Dejanja 14:16, 17; 17:24–28) Zato je razumno sklepati, da od nas pričakuje, da skrbimo za to, kar nam je tako dobrohotno dal. Zakoni in načela, ki jih je dal izraelskemu narodu, nam pomagajo to razumeti.

Mojzesovska postava je zahtevala, da posameznik ustrezno ukrepa, da bi zaščitil življenje drugih. Če tega ni storil in je kdo izgubil življenje, je bil takšen človek, ki bi lahko preprečil nesrečo, kriv za prelito kri. Tako je bilo denimo gospodarju zapovedano, da okoli ravne strehe svoje nove hiše naredi ograjo oziroma obzidek. Sicer bi, če bi kdo padel s strehe in se ubil, nad to hišo prišla krvna krivda. (5. Mojzesova 22:8) Če je bik nepričakovano pobodel človeka, da je ta umrl, gospodar bika za to ni bil odgovoren. Če pa je bil bik po drugi strani znan po tem, da je nevaren, in je bil gospodar na to opozorjen, vendar vola ni primerno zaprl in je ta koga pobodel, potem je bil gospodar kriv za prelito kri in so ga lahko usmrtili. (2. Mojzesova 21:28, 29, NW) Ker je Jehovu življenje dragoceno, je bila iz njegove postave razvidna velika skrb za ohranitev in zaščito življenja.

Zvesti Božji služabniki so razumeli, da so se ta načela nanašala tudi na osebno tveganje. Neko biblijsko poročilo pravi, da si je David zaželel »piti vode iz studenca v Betlehemu«.​ Betlehem je bil takrat pod oblastjo Filistejcev. Trije Davidovi vojaki so, zatem ko so slišali njegovo željo, vdrli v tabor Filistejcev, zajeli vodo iz betlehemskega vodnjaka ter mu jo prinesli. Kako se je David odzval? Vode ni spil, ampak jo je zlil na tla. Dejal je: »Bog mi ne daj, da bi to storil! Naj li pijem kri teh mož, ki so vnemar pustili življenje svoje? kajti z nevarnostjo [tveganjem, SSP] svojega življenja so jo prinesli sem!«​ (1. letopisov 11:17–19) David si ni mogel zamisliti, da bi kdo tvegal življenje za zadovoljitev njegovih osebnih želja.

Podobno se je odzval tudi Jezus, ko ga je Hudič, verjetno v videnju, skušal, naj se vrže s tempeljskega obzidja, da bi videl, ali ga bodo angeli zaščitili, da se ne bi poškodoval. Jezus je odgovoril: »Ne izkušaj Gospoda [Jehova, NW], Boga svojega.« (Matevž 4:5–7) Da, tako David kot Jezus sta se zavedala, da je v Božjih očeh napačno izpostavljati se nepotrebnemu tveganju, ki bi lahko ogrozilo človeško življenje.

S temi primeri v mislih se morda sprašujemo: ‚Kje lahko potegnemo črto glede tega, kateri šport je ekstremen oziroma nevaren? Kako lahko določimo, do kod lahko gremo, ko pa lahko že z običajno obliko rekreacije, ki sama po sebi ni nevarna, gremo do skrajnih meja?‘

Ali je vredno tvegati?

Na to bomo lahko odgovorili, če bomo pošteno ocenili vsako aktivnost, katere se mislimo udeležiti. Morda bi se na primer lahko vprašali: ‚Koliko pri tem športu prihaja do nesreč? Ali imam potrebno vadbeno oziroma zaščitno opremo, da bi preprečil poškodbe? Kakšne so posledice, če padem, se pri skoku uštejem ali če mi odpove varnostna oprema? Ali bo to le majhna nezgoda ali pa obstaja verjetnost, da se resno poškodujem oziroma ubijem?‘

Nepotrebno tveganje pri rekreaciji lahko vpliva na kristjanov dragoceni odnos z Jehovom ter na to, ali bo ustrezal za posebne prednosti v občini. (1. Timoteju 3:2, 8–10; 4:12; Titu 2:6–8) Očitno je dobro, da kristjan, celo kadar sodeluje pri rekreacijskih dejavnostih, razmišlja o tem, kako Stvarnik gleda na svetost življenja.

[Podčrtna opomba]