Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ko se je gora skušala spojiti z morjem

Ko se je gora skušala spojiti z morjem

Ko se je gora skušala spojiti z morjem

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ VENEZUELE

MED Caracasom, glavnim mestom Venezuele, in morjem se dviga 2000 metrov visoka gora El Ávila. Na severni strani je ozek, a zelo naseljen pas obale. Tam je glavno venezuelsko letališče. Da bi turisti prišli od njega do Caracasa, morajo potovati skozi tunel, ki je narejen prav skozi to goro.

Po močnih nalivih lani decembra premočena El Ávila ni mogla več vpijati vode. Videti je bilo, kakor da so njena pobočja v stopničastih slapovih bruhala na desettisoče kubičnih metrov vode. Nekdo je dejal, da se je zdelo, kakor da bi se gora skušala spojiti z morjem. Domove, od kolib do vil, je požiral plaz vode, blata, skal in dreves. S seboj je potegnil postelje, hladilnike, televizorje in celo ljudi. Neki starejši moški je dejal, kako je mislil, da je konec sveta.

Počasi je nehalo deževati in poplavne vode so začele upadati. Po neki oceni je v nalivih umrlo kakih 50.000 ljudi, 400.000 pa jih je ostalo brez doma. Upravičeno je bila ta katastrofa poimenovana »najhujša naravna katastrofa v venezuelski zgodovini«.

Ušli so za las

Juan Carlos Lorenzo in njegov oče sta bila 15. decembra ujeta med dvema naraslima rekama. Zapustila sta vozilo in se pridružila 35 ljudem v neki stavbi. Kmalu pa je začela voda vdirati vanjo in se hitro dvigati. Vsem je uspelo priti na streho. Medtem pa so v stavbo začeli naletavati kamni in drevesna debla. Ni minilo dolgo časa, ko so se stene v pritličju in prvem nadstropju podrle, tako da so ostali le oporni stebri in streha. Rahla struktura se je tresla, medtem pa so vanjo še naprej udarjali kamni in drevesa.

Od nekod se je pojavil helikopter, a na krhki stavbi ni mogel pristati. Ko se je obrnil, sta se Juan Carlos in oče v solzah poslovila, prepričana, da je to konec. Nato pa sta prispela dva helikopterja. Pilota sta v zraku spretno krmarila in vse, ki so bili na strehi, enega po enega, dvignila na varno. Takoj ko sta helikopterja odletela, se je stavba sesula v pobesnelo vodo. Ušli so ravno še pravočasno!

Evakuiranih je bilo na tisoče ljudi – v majhnih letalih, po cesti in z vojaškimi ladjami, narejenimi za obalno pristajanje. Dolge vrste ljudi (nekateri z otroki na ramenih) so ob vrvi prečkali kipečo vodo do čolnov. Nekateri so lahko rešili nekaj osebnih predmetov, mnogi pa so ostali le v oblačilih, ki so jih imeli na sebi.

Priprave pomoči

V venezuelskem podružničnem uradu Jehovovih prič so se začele priprave pomoči takoj, ko je prispelo sporočilo o katastrofi. Toda ceste so bile polne naplavin ali pa so bile preprosto odplavljene. Po nekaj dneh so oblasti odprle ozek pas glavne ceste za nujne primere in Pričam dovolile, da so z vozili prepeljali medicinske potrebščine in usposobljeno osebje. Neki uradnik je kasneje dejal: »Vlada se dobro zaveda, da so Jehovove priče med prvimi, ki prispejo s pomočjo in odpeljejo ljudi s področja.«

Priče so organizirali iskanje tistih, ki potrebujejo pomoč. Poskrbljeno je bilo za prevoz evakuirancev v Caracas. Mnogi tjakaj prispeli so ostali brez vsega. V Caracasu so bila organizirana zbirna mesta, tako da so hrano, oblačila in zdravila lahko razdelili ljudem v stiski. Toda večina med njimi je potrebovala več od hrane in oblačil. Obupno so potrebovali bivališče. Njihovi krščanski bratje so jih z veseljem sprejeli.

Še dolgo po katastrofi so bili sostanovalci prijatelji in sorodniki. Joel in Elsa, Priči v Puerto Cabellu, živita v majhnem stanovanju. Mesec dni po nalivu je bilo pri njiju še vedno 16 ljudi. Mnogi niso ostali le brez doma, temveč tudi brez službe. Njihovih delovišč preprosto ni bilo več.

Žal so nekoč živahno obiskani kraji in pristaniška mesta postali skoraj neprepoznavni. Nekatera vozila so štrlela iz blata, druga so bila stisnjena ob zid, zvita ob stebrih ali zagozdena med vrati ali okni. Zaradi plasti strjenega blata, ki je bilo ponekod globoko do tri metre, so bile ceste tako visoke, da je bil tisti, ki je hodil po njih, v isti višini z gornjim nadstropjem ali celo strehami zgradb, mimo katerih je šel!

Nekateri v Venezueli so dejali, da so se iz katastrofe naučili nekaj dragocenega – da se ne zanašajo na gmotne reči. (Lukež 12:29–31) Precej ljudi je začelo ceniti nasvet Jezusa Kristusa: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer molj in rja razjedata in kjer tatovi podkopavajo in kradejo, temuč nabirajte si zakladov v nebesih, kjer ne molj, ne rja ne razjedata in kjer tatovi ne podkopavajo in ne kradejo. Kajti kjer je zaklad tvoj, tam bode tudi srce tvoje.« (Matevž 6:19–21)

[Zemljevid/slike na straneh 16, 17]

(Lega besedila – glej publikacijo)

VENEZUELA

Caracas

Področje katastrofe

KOLUMBIJA

[Slika na strani 17]

Rubén Serrano z ostanki svoje hiše

[Slike na strani 18]

1. Prostovoljci so v Caracasu zbirali oblačila in hrano

2., 3. Občina Maiquetía je iz kraljestvene dvorane odstranjevala strjeno blato, ki je bilo skoraj 2,5 metra globoko

4. Ti Priče so ostali brez svojih domov, potem pa so kot prostovoljci gradili nove domove zase in za druge

5. Ena od skoraj končanih hiš v San Sebastián de los Reyesu